Jedro

Ker je tožnik ilegalno odšel iz Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, je izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. Za uporabo ukrepa omejitve gibanja je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se na primer na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, in sicer od 4. 3. 2022 od 12:00 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja Koper, ko je ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo in bil prijet 20. 2. 2022 ob 23:37 na železniški progi v bližini vasi Rakitovec. Povzeta je njegova izjava, da je iz Republike Srbije ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško in iz Zagreba v skupini državljanov Maroka, Sirije in Jordanije nadaljeval pot proti Sloveniji. Orientirali so se s pomočjo navigacije na telefonu. Po uspešnem ilegalnem prehodu državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo so počivali na točki, kjer jih je prijela slovenska policija. Povedal je, da je razlog za odhod iz izvorne države ekonomski in da je njegova ciljna država Italija.

3. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je v Sloveniji vložil 4. 3. 2022 (v nadaljevanju prošnja), navedel, da je iz izvorne države odšel 15. 3. 2020 legalno z letalom v Turčijo in pot nadaljeval ilegalno v Grčijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Slovenijo, Italijo, Avstrijo, v Nemčijo, kjer je bil od 7. 7. 2021 do januarja 2022, ko je bil vrnjen pristojnim hrvaškim organom. Tožnik je Hrvaško zapustil in nameraval preko Slovenije v Italijo, a je bil po nedovoljenem prestopu državne meje prijet s strani slovenske policije. Povedal je, da mu je grška policija vzela potni list in osebno izkaznico ter da bo poskušal pridobiti kartico socialnega zavarovanja, ki jo ima v Maroku. Za mednarodno zaščito zaproša zato, ker kot kristjan uživa alkohol in svinjsko meso, zaradi česar je imel s strani muslimanov težave.

4. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je bil tožniku ustno na zapisnik št. 2142-565/2022/3 (1221-12) na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, dne 4. 3. 2022 izrečen ukrep omejitve gibanja. Toženka je na podlagi preverbe v sistemu EURODAC ugotovila, da je za mednarodno zaščito zaprosil že dvakrat na Hrvaškem (21. 10. 2020 in 19. 1. 2022) ter v Nemčiji (2. 7. 2021) ter hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem in zaprosila za nujen odgovor.

5. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je toženka znatno nevarnost tožnikovega pobega iz Slovenije pred zaključkom dublinskega postopka utemeljila s tem, da je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Nemčiji ter vedno odšel pred odločitvijo o njegovi prošnji. Toženka je izrek ukrepa utemeljila tudi z ugotovitvijo, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov za zapustitev Hrvaške. Po mnenju toženke nekoliko slabši standard oskrbe ne more biti razlog za odhod. Toženka ni sledila tožnikovim izjavam, da so mu na Hrvaškem dejali, da so revna država in da lahko gre, kamor želi. Toženka je pri svoji odločitvi upoštevala tudi, da je tožnik v postopku na PP Koper navedel, da je njegova ciljna država Italija, da je v prošnji navedel kot ciljno državo Turčijo, v postopku izreka ukrepa omejitve gibanja pa je navedel, da želi v Nemčijo. Toženka je dalje upoštevala, da se je tožnik predhodno nahajal tudi v Italiji, kjer je celo delal in v Avstriji, vendar za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od navedenih držav. Toženka je ocenila, da za tožnika ni bistveno iskanje mednarodne zaščite, ampak to, da pride v določeno državo. Izpostavila je, da je namen mednarodne zaščite nudenje pomoči oziroma zaščite osebam, ki so v svoji državi ogrožene in ne nudi podlage za ilegalno prehajanje mej držav članic, kar je počel tožnik. Toženka je utemeljila znatno begosumnost tožnika tudi s tem, da je zapustil Hrvaško po tem, ko je tam podal prošnjo in je bil z njim opravljen razgovor, čeprav je glede na predhodno izveden dublinski postopek in posledično predajo iz Nemčije, moral vedeti in razumeti, da je Hrvaška tista država, ki je pristojna za odločitev o njegovi prošnji in da bo tja ponovno vrnjen, če jo bo zapustil. Upoštevaje tudi predhodno predajo iz Nemčije, ni ocenila za prepričljivih izjav tožnika, da so mu hrvaški pristojni organi dejali, da državo, ker je revna, lahko kadarkoli zapusti, glede na vloženo prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je pri izreku upoštevala tudi, da je tožnik vstopil v Slovenijo nezakonito v skupini več oseb in bil nato prijet s strani slovenske policije ter pripeljan v Center za tujce, kjer je izrazil željo po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji. Toženka je utemeljila ugotovitev znatne begosumnosti tudi s tožnikovimi izjavami, da je njegova ciljna država Italija oz. Nemčija. Upoštevala je tudi, da je tožnik v preteklosti že prečkal Slovenijo, pa takrat ni vložil prošnje, kar po njenem mnenju dodatno potrjuje tožnikov namen priti v Italijo oz. Nemčijo. Toženka je na podlagi obrazloženega ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

6. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma in ugotovila, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja, toženka ocenjuje, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka je upoštevala, da je tožnik predhodno že zapustil azilni dom na Hrvaškem in se odpravil proti Italiji. Ocenjuje, da želi tožnik na vsak način priti v Italijo, kar potrjujejo njegova ravnanja, kljub izjavi, da je po nedovoljenem prehodu državne meje namerno hodil po železniški progi, da bi ga prijela slovenska policija. Toženka meni, da v kolikor bi resnično želel ostati v Republiki Sloveniji, bi za zaščito zaprosil takoj, ko ga je prijela policija. Pri izreku ukrepa je upoštevala tudi, da tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ni zaprosil, ko jo je v preteklosti že prečkal na poti v Italijo. Zato je tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje centra za tujce.

_Tožnikove navedbe_

7. Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep, ki ga izpodbija iz vseh razlogov, navaja, da toženka še ni pridobila zagotovila s strani Hrvaške, da bo tožnika sprejela, tako ni znano ali bo predaja tožniku na Hrvaško sploh mogoča, zato je po njenem mnenju treba nadaljnje standarde ukrepa pridržanja presojati s tem v zvezi, torej strožje.

8. Tožnik s sklicevanjem na sodno prakso in 28. člen Uredbe Dublin III meni, da je treba pojem „znatnost“ razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu „zaznavne“ nevarnosti. Meni, da je v izpodbijanem sklepu postavljena okoliščina begosumnosti definirana bistveno presplošno in preširoko, da bi lahko bila uporabljiva sama po sebi, brez individualnih okoliščin posameznega prosilca. Zgolj dejstvo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana znatna begosumnost, in da bi ga bilo potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

9. Meni, da je treba obstoj objektivne okoliščine iz 84-a člena ZMZ-1 presojati skupaj s subjektivnimi okoliščinami posameznega prosilca. Toženka je pri presoji begosumnosti v celoti (verjetno namenoma) prezrla, da je tožnik ob pojasnilu, da mu bo gibanje omejeno na Center za tujce, izrecno navedel, da navedeno razume, vendar da ga lahko tudi takoj vrnejo na Hrvaško, da čakanje niti ni potrebno. Tožnik tako sploh ni nasprotoval vrnitvi na Hrvaško, kar je v diametralnem nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa ter z domnevano begosumnostjo, ki jo toženka očita tožeči stranki. Meni, da je relevantno, da tožnik dejstva, da je na Hrvaškem in v Nemčiji že zaprosil za mednarodno zaščito nikoli ni zanikal, temveč je takoj sam priznal niti nikoli ni skrival ali spreminjal svojih osebnih podatkov. Skozi celoten postopek je bil verodostojen in iskren, pri čemer je navedel, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji.

10. Tožnik še meni, da toženka v izpodbijanem sklepu ni dovolj obrazložila, zakaj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil primeren v primeru tožnika. Enostavno oziroma golo sklicevanje na to, da dva varnostnika v azilnem domu in en receptor ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, ki bi se izvajal v azilnem domu, je namreč nezakonit razlog. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v centru za tujce se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Navaja, da se dejstvo, da 80% prosilcev zapusti azilni dom po vloženi prošnji, nikakor ne more šteti za okoliščine konkretnega primera, temveč gre za splošno dejstvo, ki nima nikakršne zveze s tožečo stranko, posledično pa je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi iz tega razloga. Toženka mu je z izpodbijanim sklepom neupravičeno posegla v pravico do osebne svobode.

11. Tožnik še predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore centra za tujce. Svojo zahtevo utemeljuje s tem, da niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru centra za tujce namreč slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 5. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo na podlagi 15. člena Ustave RS, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel in s sklicevanjem na odločbo Upravnega sodišča RS I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015, predlaga izdajo začasne odredbe.

_Navedbe toženke_

12. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da je preverjala individualne okoliščine tožnikove begosumnosti. Navaja, da je glede na tožnikova ravnanja mogoče zaključiti, da je njegov cilj očitno Nemčija, kjer bi najverjetneje tudi ostal, če ga oblasti ne bi vrnile nazaj na Hrvaško. Poudarja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v drugih evropskih državah, ki jih je prečil na poti do Nemčije. Meni, da tožnikovo postopanje nakazuje na njegovo zlorabo postopkov mednarodne zaščite, kakor tudi nepripravljenost sodelovanja v postopku. Poudarja, da je tudi izčrpno obrazložila, zakaj je v konkretnem primeru omejitev gibanja na Center za tujce primernejša. Glede na vse navedeno, toženka predlaga, da se tožba zavrne.

**K I. točki izreka:**

13. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A5, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-565/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

14. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa. Ni sporno, da je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito (nazadnje 19. 1. 2022) in Hrvaško, kamor je bil vrnjen po dublinskem postopku iz Nemčije, zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Sporen je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugi in tretji točki 28. člena Uredbe Dublin III, v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah ZMZ-1 ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

16. Ob upoštevanju drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je te objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021 in se uporablja v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a. člena ZMZ-1).

17. Iz baze prstnih odtisov EURODAC je razvidno, da je tožnik zaveden na Hrvaškem (21. 10. 2020 in ponovno 19. 1. 2022) ter v Nemčiji (2. 7. 2021). Ni sporno, da je toženka v skladu z merili iz Uredbe Dublin III hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor. Ni sporno, da je tožnik ilegalno odšel iz Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Sodišče se strinja s presojo toženke, da je zato, ker je tožnik ilegalno odšel iz Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. 18. Utemeljen je sicer tožbeni ugovor, da zgolj izpolnitev enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ne zadošča za pridržanje, ampak mora biti nevarnost pobega dodatno kvalificirana, kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. Stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, utemeljuje Vrhovno sodišče RS tudi z določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.2 Ni sporno, da se v obravnavani zadevi v zvezi s tožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji na Hrvaškem in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, zato zgolj to ne zadošča za pridržanje. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba torej za uporabo obravnavanega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.3

19. Toženka je pravilno po ugotovitvi, da je podan objektivni kriterij, ker je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in odšel pred odločitvijo, pri izreku ukrepa upoštevala tudi dodatne kvalificirane osebne okoliščine tožnika, ki dokazujejo njegovo znatno nevarnost pobega. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka upoštevala, da je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Nemčiji ter vedno odšel pred odločitvijo o njegovi prošnji in da ni podal utemeljenih razlogov za zapustitev Hrvaške. Tudi po prepričanju sodišča je toženka pravilno ocenila, da nekoliko slabši standard oskrbe ne more biti razlog za odhod. Toženka utemeljeno ni sledila tožnikovim izjavam, da naj bi mu na Hrvaškem dejali, da je revna država in da lahko gre, kamor želi. Ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaško vrnjen iz Nemčije ravno zato, ker je Hrvaška odgovorna država za obravnavo njegove prošnje, ki jo je vložil tudi v Nemčiji. Poleg tega je zaslišan na naroku izpovedal, da je iz Hrvaške odšel, ker so ga pretepali, da mu tam ni všeč, da ne želi na Hrvaško. Tožnik tako zanika svoje tožbene navedbe, da ne nasprotuje vrnitvi na Hrvaško in svojo izjavo v upravnem postopku, da se ga lahko takoj vrne na Hrvaško, saj zaslišan izpove, da si tja ne želi vrniti in da bi šel kamorkoli, samo na Hrvaško ne. Zaslišan tudi izpove, da je dal napačne osebne podatke, kot izhaja iz izkaznice Republike Hrvaške z dne 27. 1. 2022 in sicer: A. A. in datum rojstva ... 1. 1970 in pojasni, da je dal drugačne podatke zato, ker se je bal, da ga bodo vrnili v Maroko. Tako ni dokazana tožbena trditev, da je bil ves čas resnicoljuben in da osebnih podatkov ni spreminjal, saj iz tožnikove izpovedi izhaja ravno nasprotno.

20. Toženka je pri presoji konkretnih okoliščin znatne nevarnosti tožnikovega pobega utemeljeno upoštevala tudi, da je tožnik v postopku na PP Koper navedel, da je njegova ciljna država Italija, da je v prošnji navedel kot ciljno državo Turčijo, v postopku izreka ukrepa omejitve gibanja pa je navedel, da želi v Nemčijo. Toženka je utemeljeno upoštevala, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito niti v Italiji, kjer je celo delal, niti v Avstriji. Upoštevala je tudi, da je tožnik v preteklosti že prečkal Slovenijo, pa takrat ni vložil prošnje, kar po njenem mnenju dodatno potrjuje tožnikov namen priti v Italijo oz. Nemčijo. Pravilno poudari toženka, da je namen mednarodne zaščite nudenje pomoči oziroma zaščite osebam, ki so v svoji državi ogrožene, ne pa podlaga za ilegalno prehajanje mej držav članic.

21. Toženka je pri oceni znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, pravilno upoštevala tudi to, da je tožnik vstopil v Slovenijo nezakonito, v skupini več oseb, in bil nato prijet s strani slovenske policije ter pripeljan v Center za tujce, kjer je izrazil željo po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji. Sodišče dodaja, da iz uradnega zaznamka Policijske postaje Koper izhaja, da je bil tožnik prijet 20. 2. 2022 ob 23:37 na železniški progi v bližini vasi Rakitovec. Sodišče tožniku ne verjame, ko izpove, da je policijo po tirih zasledoval in da je šel sam do njih, ko jih je videl z lučkami od daleč, saj je to, ne le nelogično, ampak tudi v nasprotju z uradnim zaznamkom policije. Pravilna je tudi presoja toženke, da je vložil prošnjo v Sloveniji le zato, ker so ga prijeli policisti, pri čemer je utemeljeno upoštevala tudi, da v Sloveniji, ko jo je prečkal prvič, ni vložil prošnje.

22. Upoštevaje vse navedene okoliščine tožnika, je zato toženka tudi po oceni sodišča pravilno ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Tožnikova izpoved je po presoji sodišča polna nasprotij tako s tožbenimi navedbami kot dosedanjimi izjavami v upravnem postopku, zato tožnik sodišča ni prepričal niti v delu svoje izpovedi, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji. Sodišče je pri presoji te izjave upoštevalo tudi jasno izraženo željo tožnika, da se ne želi vrniti na Hrvaško (čeprav v tožbi trdi drugače), kamor bo po končanem dublinskem postopku vrnjen. Prav ima sicer tožnikova pooblaščenka, ki v zaključni besedi poudari, da nevarnost pobega iz Hrvaške ni relevantna za ta spor. Je pa glede na obrazloženo povsem jasno, da je toženka presojala nevarnost tožnikovega pobega iz Slovenije in ne Hrvaške, ki pa jo je povsem pravilno utemeljevala z različnimi individualnimi okoliščinami tožnika, vezanimi tudi na tožnikov položaj na Hrvaškem in razlogi za njegov odhod iz Hrvaške, kar pa ne pomeni, da je presojala nevarnost tožnikovega pobega iz Hrvaške.

23. Toženka je tako po presoji sodišča po ugotoviti, da je podan objektivni kriterij iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 in po ugotovljenih tožnikovih osebnih okoliščinah, pravilno ugotovila, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega iz Republike Slovenije pred zaključkom dublinskega postopka. Navedene tožnikove individualne okoliščine tudi po presoji sodišča namreč izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, ki jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Hrvaške preden je odločeno o prošnji, nezakonito prehajanje meje, da je zaprosil za zaščito v Sloveniji le zato, ker so ga prijeli policisti, da je njegova ciljna država Italija oziroma Nemčija in vse zgoraj povzeto, dokazuje tudi po presoji sodišča realno, neposredno nevarnost pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja. Toženka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III, zato tudi tožbeni očitek o pomanjkanju presoje sorazmernosti ukrepa ni utemeljen.

24. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

25. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

27. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Navaja, da je z nezakonitim odvzemom prostosti tožniku kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

28. Sodišče je ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit in ker je nepopravljiva škoda v utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe samo na splošno opredeljena, tožnik pa na zaslišanju na glavni obravnavi ni izrazil ali izkazal kakšne posebne stiske ob dejstvu, da je zaprt v Centru za tujce, temveč nasprotno, je sodišče zahtevo zavrnilo. Na vprašanje svoje pooblaščenke, kako se počuti v Centru za tujce je namreč povedal, da nima težav, da ga moti le to, da je zaprt, da ni navajen zaporov, da pa gre lahko ven na zrak, da je igral nogomet, ki se ga zaradi poškodbe, ki jo je staknil ob igranju, ne upa igrati več in da ima dostop do telefona. Sodišče pri tožniku ni zaznalo nobenih znakov posebne ranljivosti. Ob tem je tehtalo zatrjevano škodo na strani tožnika z varstvom javnega interesa glede učinkovitega vodenja azilnih postopkov in pri tem ni našlo elementov nesorazmernosti (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1). Sodišče je na podlagi obrazloženega zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 12 obrazložitve. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 13 obrazložitve.