Jedro

Polnoletni otrok, čeprav brez zaposlitve, se pri uveljavljanju pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo, ne šteje za družinskega člana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločbo območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 16.11.1992, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnikova žena v mesecu avgustu, septembru in oktobru 1992 prejemala 22.380,00 SIT neto pokojnine, kar preračunano v bruto znesek po odredbi o preračunu osebnih dohodkov (Uradni list RS, št. 2/91) znese 37.170,00 SIT, to pa je 18.585,00 SIT na družinskega člana, kar je več kot 80 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu, ki je znašal 17.064,00 SIT. Dalje navaja, da otroci niso bili upoštevani kot družinski člani, ker jih starši več niso dolžni preživljati po določbah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Zoper odločbo tožene stranke je tožnik 22.1.1993 vložil tožbo, v kateri navaja, da žena dobiva le 22.000,00 SIT pokojnine, da je od cele družine le sin v službi, hčerki sta brez službe in predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Pravico do denarne pomoči za primer brezposelnosti ureja zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92 in 71/93 - ZZZPB). Tožnik uveljavlja pravico do denarne pomoči za čas od 1.11.1992 dalje. Po določbi 2. odstavka 35. člena navedenega zakona zavarovanec pridobi pravico do denarne pomoči, če njegovi dohodki skupaj z dohodki družinskih članov na osebo, v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo denarne pomoči, v povprečju ne presegajo 80 % zajamčene plače določene z zakonom. Za družinske člane zavarovanca se po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti štejejo zakonec oziroma oseba, ki živi z njim v življenjski skupnosti, ki se po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačuje z zakonsko zvezo, in otroci, posvojenci ter pastorki, dokler so jih starši dolžni preživljati ter starši oziroma posvojitelji, ki jih zavarovanec preživlja, če nimajo lastnih sredstev za preživljanje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi natančno in jasno obrazložila, zakaj tožnik ne more dobiti denarne pomoči. S temi razlogi se sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja. Zato ni mogla vplivati na odločitev v tem upravnem sporu tožnikova navedba, da družina s sredstvi, ki jih ima, težko živi.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).