Jedro

Ker je tožnik trdil, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, toženka pa je to dejstvo priznala, je moralo pritožbeno sodišče upoštevati, da sta bili med strankama sklenjeni kupoprodajni (in ne morda kakšni drugi) pogodbi. Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago strank in razen, če ne gre za situacije iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, izven teh trditev ne more ugotavljati dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve, s katero so bili zavrnjeni zahtevki po tožbah P 536/2012 in P 537/2012 spremeni tako, da se ugodi primarnima zahtevkoma, v preostalem delu (glede odločitve po tožbi P 535/2012) pa se pritožba zavrne in sodba potrdi ter se sodba sodišča prve stopnje sedaj v celoti pravilno glasi:

1.

„Zavrne se primarni tožbeni zahtevek (po prvotni tožbi P 535/2012), ki se glasi: „Ugotovi se neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 2544 k.o. (ID 1) na toženi stranki P. in M.M. in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 2544 k.o. (ID 1) v korist tožene stranke P.M. do ½ od celote in M.M. do ½ od celote in se znova vpiše lastninska pravica v korist tožnika A.G. do celote (1/1)“.

2.

Zavrne se podrejeni tožbeni zahtevek (po prvotni tožbi P 535/2012), ki se glasi: „Toženi stranki P. M. in M.M. sta dolžna tožniku A.G. plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.11.2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni;

3.

Ugodi se primarnima zahtevkoma (po tožbah P 536/2012 in P 537/2012) in se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2813 k.o. (ID 2), parc. št. 1250 k.o. (ID 3), parc. št. 2112 k.o. (ID 4), parc. št. 2814 k.o. (ID 5), parc. št. 2816 k.o. (ID 6), parc. št. 2818 k.o. (ID 7), parc. št. 3157 k.o. (ID 8), parc. št. 3158 k.o. (ID 9), parc. št. 3168 k.o. (ID 10), parc. št. 3170 k.o. (ID 11), parc. št. 3226 k.o. (ID 12), parc. št. 3231 k.o. (ID 13), parc. št. 3232 k.o. (ID 14), parc. št. 3413 k.o. (ID 15), parc. št. 3275 k.o. (ID 16) in parc. št. 2842 k.o. (ID 17), na toženo stranko P.M., in se pri teh nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica v korist tožene stranke P.M., do celote (1/1) in se znova vpiše lastninska pravica v korist tožnika A.G. do celote (1/1).“

II. Tožnik mora povrniti tožencu M. M. 741,30 EUR njegovih stroškov postopka, v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

III. Toženka P. M. mora povrniti tožniku 8.846,80 EUR njegovih pravdnih stroškov, v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi je prvostopenjsko sodišče obravnavalo skupaj tri tožnikove tožbe1, vložene istega dne. Tožbe se nanašajo na tri kupoprodajne pogodbe, s katerimi naj bi tožnik prodal tožencema nepremičnine v K. Prvo (P 535/2012) je tožnik vložil zoper P.M. in njenega moža M.M. nanaša pa se na pogodbo z dne 23.3.2009, drugo (P 536/2012) in tretjo (P 537/2016) pa zoper P.M.nanašata pa se na pogodbi z dne 10.7.2009. 2. Trditvena podlaga tožb je (razen glede konkretnih podatkov) enaka. Tožnik je trdil, da je svojo pogodbeno obveznost kot prodajalec izpolnil, toženca kot kupca pa ne, ker nista plačala kupnine. V vsaki tožbi je postavil primarni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na parceli (oziroma parcelah), ki je bila (so bile) predmet pogodbe ter zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in podrejeni zahtevek na plačilo kupnine (po prvi pogodbi 50.000,00 EUR z obrestmi od 9.11.2009, po drugi pogodbi 100.000,00 EUR z obrestmi od 18.11.2009 dalje in po tretji pogodbi 150.000,00 EUR z obrestmi od 12.2.2010 dalje).

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo vse primarne in podrejene tožbene zahtevke ter tožniku naložilo, da mora povrniti toženi stranki 8.125,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Proti sodbi se iz vse pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščencu. Najprej napada odločitev, povezano s pogodbo z dne 23.3.2009. Zatrjuje, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na dogovor iz januarja 2007, po katerem naj bi toženca v zameno za parcelo 2544 k.o. pri tožniku delala vse do marca 2011, v nasprotju s trditveno podlago tožencev, ki sta zatrjevala dogovor v mesecu februarju 2008, v katerem naj bi bilo med strankami dogovorjeno, da bo tožnik tožencema v zameno za že opravljeno delo in delo, ki ga bosta izvedla v naslednjih treh letih in z njimi povezanimi stroški izročil v last predmetno nepremičnino. Tožnik zatrjuje tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z obrazložitvijo, da mu ni bila dana možnost, da se do tega opredeli. Sicer pa po njegovem mnenju dokazni postopek navedb tožencev ni potrdil. Odločitev o obstoju prodajne pogodbe je materialnopravno napačna. Nepravilno je naziranje, da način plačila kupnine ni zakonsko določen. Napačen je zaključek, da je šlo za dogovor o nadomestni izpolnitvi. Prvostopenjsko sodišče na eni strani ugotavlja, da dogovor o plačilu kupnine v denarju ni bil nikoli sklenjen, na drugi strani pa zaključuje, da je bil dogovor o tem nadomeščen z novim predmetom - z dogovorom, da se kupnina poplača z delom, kar med seboj ni združljivo. Odločitev je nerazumljiva in med seboj v nasprotju kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče, je prodajna pogodba navidezna, za veljavnost prikrite pogodbe po mnenju pritožbe niso podani zakonski pogoji, kar pritožba utemeljuje z dejstvom, da je nepremičnina kmetijsko zemljišče. Toženca zatrjujeta, da je bila prodajna pogodba s tako vsebino sklenjena zato, da bi pogodbene stranke zaobšle oz. izigrale določbe ZKZ, pri čemer spregledata, da so te prisilne narave. Taka pogodba, ki bi prikrivala drugo bi bila nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom. Pritožba očita sodišču, da se ni opredelilo do njegovih naziranj v zvezi s tem, ki jih je podal v prvi pripravljalni vlogi 18.5.2015 ter tudi v zvezi s tem očita sodišču kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Graja dokazno oceno o obstoju dogovora, da kupnina ne bo plačana v denarju, temveč z delom. Očita ji formalne pomanjkljivosti in neprepričljivost. Trdi, da je v nasprotju z 8. členom ZPP. Zatrjuje tudi kršitev pravil o razporeditvi dokaznega bremena. V nasprotju s pravili o dokaznem bremenu je zaključek, da je tožnik tisti, ki bi moral izkazati kaj in koliko bi morala toženca narediti. V zvezi z zaključkom, da je bil tak dogovor sklenjen, očita sodišču, da se ni opredelilo do neskladij v izpovedbah tožencev ter njunih prič. Izpostavlja nasprotje v izpovedbah I. in L. M. ter toženca ter neskladje med izpovedbama samih tožencev. Dodatno napada izpovedbo toženke kot neverodostojno, ko je trdila, da je bil dogovor sklenjen, ker G. nista imela denarja, da bi plačevala toženca, čeprav je nesporno, da je M. G. leta 2007 tožencu v hrambo izročila 50.000,00 EUR. Graja tudi ugotovitve, da toženca za delo nista dobila plačila ter, da vrednost opravljenih del ustreza višini kupnine. Opozarja na neskladje med toženčevo trditveno podlago in dokazi glede trditev, da je tožnik prepisal tožencu nepremičnino za njegovo delo v obdobju sedmih let. 5. V zvezi s prodajnima pogodbama z dne 10.7.2009 očita prvostopenjskemu sodišču številne kršitve. Opozarja na neskladja v izpovedbah tožencev in njunih prič v tem postopku in na neskladja v izpovedbah, ki so jih podali v različnih postopkih. Te svoje očitke tudi izčrpno obrazlaga. Podaja svoje argumente, s katerimi utemeljuje trditve o neverodostojnosti potrdila z dne 23.10.2009 in graja dokazne zaključke sodbe v zvezi s tem potrdilom in plačilom kupnine.

Napada tudi sodbene ugotovitve, da je toženka razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi za plačilo kupnine. V zvezi s tem očita sodišču kršitev 8. člena ZPP. Opozarja na protispisnost sodbene ugotovitve, da je I.M. prejel odškodnino oz. zavarovalnino iz naslova dveh škodnih dogodkov. V zvezi z obrazložitvijo 39. točke sodbe očita sodišču kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je sodba oprta na dejstva, glede katerih mu ni bila dana možnost, da se o njih izjasni. Enako kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP mu očita, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pri tem omenja poizvedbe pri izvršilnem oddelku Okrajnega sodišča v Kopru o izvršilnih postopkih, ki so se vodili zoper I.M. zaslišanje A.R. račune, ki jih je odvetnik izstavil I.M. za zastopanje v postopkih zaradi uveljavljanja odškodnine in v postopku zoper Državno pravobranilstvo, izpiske iz bančnega računa odvetnika ter bančne izpiske za obdobje od 2003 do 2012 za I.M. Sodišču očita tudi, da je pristransko in v nasprotju z dejanskim stanjem ocenilo lastnosti tožnika. Na koncu se pritožuje tudi glede stroškov. Ta odločitev je po njegovem mnenju nepravilna že zaradi nepravilne sodbe, podrejeno pa ugovarja tudi višini stroškov. Nagrada bi morala biti odmerjena od vrednosti spora 300.000,00 EUR in le enkrat. Ni podlage, da se prisodi nagrada za narok trikrat. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in tožbi ugodi (pravilno da jo spremeni) podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Toženca nista odgovorila na pritožbo.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je zaradi pritožbenih argumentov podvomilo o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem glede plačila kupnine po pogodbah z dne 10.7.2009 in je zato na pritožbeni obravnavi ponovilo dokaze z zaslišanjem strank in prič M.G. I.M. in L.M. ki so vse močno zainteresirane za ta spor. Dokaze je glede pogodb z dne 10.7.2009 ocenilo drugače kot prvostopenjsko sodišče. Toženki in njenim pričam ni verjelo, da je bila kupnina po pogodbah z dne 10.7.2009 plačana 23.10.2009. 9. Pravdne stranke so sorodstveno povezane. Tožnikova žena M. je polsestra toženca M.M. Pred leti sta bili družini v zelo dobrih odnosih. Med njimi je vladalo zaupanje, kar izhaja iz njihovih izpovedb. Tožnik je kmet in je bil lastnik večjega števila nepremičnin (kmetije) v K. toženec pa mu je pomagal pri delu na kmetiji3. Leta 2009 so stranke sklenile več kupoprodajnih pogodb, poleg obravnavanih je tožnik 23.10.2009 sklenil s toženko še eno kupoprodajno pogodbo za več nepremičnin v K. za kupnino 20.000 EUR in tudi v zvezi z njo vložil podobno tožbo. Zadevo je obravnavalo Okrajno sodišče v Kopru pod opr.št. P 2/2013 in je že končana. Ta postopek je pomemben, ker so bile v zvezi z vsemi pogodbami v njem zaslišane ključne priče in pravdne stranke, zapisnike o njihovem zaslišanju pa je sodišče upoštevalo tudi v tem postopku. Pomemben je tudi postopek pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici opr.št. I P 266/2015 (prej I P 209/2013)4, ker so bile stranke in priče zaslišane o nekaterih dejstvih, pomembnih tudi za obravnavano zadevo.

Najprej glede pogodbe z dne 23.3.2009:

10. Toženca sta se zahtevkoma po prvi tožbi upirala s trditvami, da dogovor ni bil tak kot zatrjuje tožnik. Že februarja 2008 naj bi se dogovorili, da jima bo tožnik za že opravljeno delo in delo, ki ga bosta izvedla v naslednjih treh letih ter z delom povezanimi stroški, namesto plačila in povrnitve stroškov izročil v last nepremičnino 2544. Trdila sta, da sta svojo obveznost že izpolnila.

11. Prvostopenjsko sodišče je verjelo tožencema, da je bil sklenjen tak dogovor. Na podlagi izpovedbe toženca je ugotovilo, da je bil sklenjen v januarju 2007. Ugotovilo je tudi, da je bila prava pogodbena volja strank, da toženca kupnino oddelata najmanj do marca 2011 in da sta svojo obveznost izpolnila. Zato je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek.

12. Te odločitve pritožba ni izpodbila. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev, odločitev o zavrnitvi zahtevka pa je materialnopravno pravilna. Sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. Dokazna ocena je formalno pravilna in prepričljiva. Tožniku je bila dana možnost, da se izjasni o vseh tistih navedbah tožencev, ki so odločilne za ta spor in o vseh pravno relevantnih dokazih.

13. Drži, da je dokazno breme za dokazovanje drugačnega dogovora od tistega, zapisanega v pogodbi, na strani tožencev, vendar sta toženca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspela dokazati, da njuna obveznost po pogodbi ni plačilo denarja in da je bila taka pogodbena volja strank. Tožnik zato od njiju ni imel pravice zahtevati plačila kupnine. Res je prvostopenjsko sodišče v nasprotju s trditvami tožencev ugotovilo, da je bil dogovor sklenjen že januarja 2007 in ne februarja 2008 kot sta trdila, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Dejstvo, ali je bil dogovor sklenjen januarja 2007 ali februarja 2008 ob takem stanju stvari ni pomembno. O pravilnosti dokaznih zaključkov sodbe in o obstoju dogovora, da bosta toženca v zameno za to nepremičnino brezplačno pomagala tožniku (in njegovi ženi) pri delu na njivah, v hiši... se je pritožbeno sodišče prepričalo na pritožbeni obravnavi. Verjelo je tožencema, da je bil tak dogovor sklenjen in tudi, da sta ga izvrševala. Tožbenih trditev glede dogovora, da se plača kupnina, nista potrdila niti tožnik, niti njegova žena M.5 Pritožba ni izpodbila dokaznih zaključkov sodbe. Pritožbeno sodišče ni verjelo M.G., da je tožencu tudi v obdobju po sklenitvi dogovora, plačevala za storitve, ki jih je opravil zanjo in za tožnika. Verjelo je tožencu, da jima je pomagal brezplačno vse do spora z M. v marcu 2011, ko je slednja hotela, da ji podpiše tri prazne liste papirja6, on pa ni hotel, zaradi česar mu je M. hudo zamerila in mu prepovedala prihajati k njej. Da sta se sprla v zvezi s tem, je potrdila tudi M.. To dejstvo (ali sta toženca izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti iz dogovora in brezplačno pomagala tožniku), za odločitev sicer ni pravno relevantno.

14. Tožnik je namreč oba zahtevka (primarnega in podrejenega) gradil na trditvah, da ni bila plačana kupnina, izkazalo pa se je, da plačilo kupnine ni bilo dogovorjeno. Prvostopenjsko sodišče je pogodbo pravno opredelilo kot kupoprodajno pogodbo z dogovorom o nadomestni izpolnitvi. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je glede na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi, ta pravni zaključek napačen, kar pa ne more koristiti tožniku, saj je zahtevek kljub temu pravilno zavrnjen. Tak dogovor, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pravno gledano ne predstavlja kupoprodajne pogodbe in tudi ne dogovora o nadomestni izpolnitvi. Ker tožnik ni dokazal, da je bila med strankami sklenjena kupoprodajna pogodba, ni pomembno, kolikšna je bila vrednost del, ki jih je opravil toženec (oz. oba toženca). Tožnik ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je glede na dejansko stanje sodbe pogodba navidezna. Tožnik je trdil nekaj drugega (da je pogodba prenehala zaradi neizpolnitve) in navedb v tej smeri ni imel. Prvostopenjskemu sodišču se ni bilo potrebno opredeliti do pravnih naziranj tožnika, ki jih je podal v prvi pripravljalni vlogi 18.5.2015, kot odgovor na navedbe tožencev, saj njegov zahtevek ne temelji na trditvah, da je pogodba nična zaradi obida določb Zakona o kmetijskih zemljiščih. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

Glede prodajnih pogodb z dne 10.7.2009:

15. Tožnik je trdil, da je 10.7.2009 sklenil s toženko dve kupoprodajni pogodbi, eno za parcelo 2813 k.o. v naravi hiša in dvorišče, za kupnino 100.000,00 EUR in drugo za več drugih nepremičnin (navedenih v tožbi) za 150.000,00 EUR. Toženka mu ni plačala kupnine niti po pozivu in zato je pogodba razvezana. Toženka je trdila, da je kupnino po obeh pogodbah plačala 23.10.2009. Takrat naj bi plačala tudi kupnino za nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe z dne 23.10.2009, v višini 20.000,00 EUR. Skupaj naj bi tako plačala 270.000,00 EUR, kar je dokazovala s potrdilom o plačilu z dne 23.10.2009. Tožnik je izpodbijal verodostojnost potrdila in vztrajal, da kupnina ni bila plačana. Trdil je, da toženka ni imela denarja, ta pa se je branila, da ji je denar za nakup posodil sin I. s katerim je sklenila posojilno pogodbo 5.7.2009. 16. Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženka 23.10.2009 plačala tožniku kupnino v njegovi hiši, ob prisotnosti, M. I. in L. Potrdilo je napisala L. tožniku pa je bilo predloženo v podpis potem, ko so denar prešteli. Tožnik je potrdilo podpisal. Ključne ugotovitve temeljijo na izpovedbah toženke in njenih prič. Pritožba je uspela omajati dokazno oceno izpovedb toženke, I.M. in L.M. postopkovne kršitve, ki jih očita sodišču prve stopnje, pa niso podane.

17. V tej zadevi je bilo težko ugotovi, kaj je res in kaj ni. Stranki sta trdili eno, govorili (izpovedovali) pa drugo. Problem je tudi v tem, da sodišče ni smelo ugotavljati določenih dejstev, ker med strankama niso bila sporna, pritožbeno sodišče, ki je podvomilo v njihov obstoj, pa svojih ugotovitev ni smelo upoštevati. Tožnik je trdil, da je nepremičnine prodal, izpovedal pa je drugače in sicer, da jih je prepisal zato, da ga bodo „oni7 gledali“. Enako je pred pritožbenim sodiščem izpovedala tudi njegova žena M. Izpovedala je, da kmetije niso dali za prodajo, ampak za preživetje, da imajo oni „njuno kmetijo in jima pomagajo na stara leta“. Tudi toženkine trditve so se razlikovale od njene izpovedbe in izpovedbe njenih prič. Trdila je, da da sta bili 10.7.2009 s tožnikom sklenjeni dve kupoprodajni pogodbi, kupnino pa naj bi plačala z denarjem, ki ji ga je posodil sin I. Kot dokaz za posojilo je predložila celo posojilno pogodbo. Vsi trije, toženka, I. in L. pa so, zaslišani izpovedali, da je kmetijo dejansko kupil I. (oz. I. in L.), na katerega je kasneje toženka prenesla lastninsko pravico. Niti tožnik, niti toženka nista bila povsem iskrena, neprepričljive pa so tudi njune ključne priče, ki so vse močno zainteresirane za ta spor, in sicer tožnikova priča, njegova žena M.G. in toženkine priče, njen sin I. in snaha L., ki jih je pritožbeno sodišče zaslišalo na pritožbeni obravnavi. Nobena ni v celoti prepričala pritožbenega sodišča, da govori resnico. Pri tožniku je pritožbeno sodišče dobilo vtis, da ne ve prav dobro, zakaj teče ta spor, verjelo mu je, da ne sliši dobro ter ugotovilo, da ni sledil obravnavi. Z njim je težko vzpostavilo komunikacijo, njegova izpovedba je bila zmedena, nezanesljiva in zato brez posebne dokazne vrednosti. Njegova žena M. ni tako nebogljena, kot se je skušala pokazati pritožbenemu sodišču in dobro ve, zakaj „so na sodišču“. Nezanesljiva je bila v svoji izpovedbi tudi toženka. Določenih nelogičnosti in nasprotij v njenem pričanju, na katere je bila opozorjena, ni znala pojasniti. Pritožbeno sodišče ji ni verjelo, da je za to krivo njeno zdravstveno stanje, na katerega se je pavšalno sklicevala šele, ko je zabredla v protislovja. Neprepričljiva sta bila tudi I. in L., ki sta glede določenih dejstev spreminjala svoje izpovedbe in tega nista znala razumno pojasniti. Toženkin mož o sklenitvi teh pogodb ni povedal ničesar. Izpovedal je, da ne ve nič, ker ni bil zraven. Vedel pa je, da je bila kupnina plačana, ker naj bi mu to povedala žena, sin in snaha. Nenavadno je, da toženec o samih pogodbah ne bi vedel nič, vedel pa bi, da so plačali 270.000 EUR in da je tožnik podpisal potrdilo. Tudi njemu pritožbeno sodišče ni verjelo.

18. Ker je tožnik trdil, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, toženka pa je to dejstvo priznala, je moralo pritožbeno sodišče upoštevati, da sta bili med strankama sklenjeni kupoprodajni (in ne morda kakšni drugi) pogodbi. Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago strank in razen, če ne gre za situacije iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, izven teh trditev ne more ugotavljati dejanskega stanja.

19. Pritožbeno sodišče je zato pri presoji izhajalo iz neprerekanih trditev, da sta bili 10.7.2009 med strankama sklenjeni kupoprodajni pogodbi. Izhajalo je tudi iz nespornih ugotovitev sodbe, glede teh pogodb. Upoštevalo je, da se je toženka po obeh pogodbah zavezala plačati del kupnine kot varščino na dan sklenitve pogodbe, preostali del pa na dan overitve pogodbe pri notarju. Pogodbi sta bili overjeni 7.10.2009 in 23.9.2009. Toženka je pridobila na parceli 2813 lastninsko pravico z učinkom od 18.11.2009, na ostalih parcelah pa z učinkom od 12.2.2010. Še pred tem je 10.10.2009 podala pisno izjavo, da bo nepremičnine, ki so predmet teh pogodb, podarila sinu I.M. Lastninsko pravico je prenesla nanj z izročilno pogodbo z dne 19.11.2012. 20. Ključno vprašanje je, ali je toženka plačala kupnino. Izpodbijan zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka plačala kupnino po teh pogodbah, temelji na izpovedbi toženke in njenih družinskih članov ter na potrdilu z dne 23.10.2009. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da je bila kupnina plačana, nosi toženka. Da bi uspela, bi morala prepričati sodišče, da je bila kupnina res plačana. S predložitvijo fotokopije potrdila, je sicer toženka za kratek čas prevalila dokazno breme na tožnika, vendar pa je ta uspel do te mere omajati njegovo verodostojnost, da se je že prvostopenjsko sodišče podrobno ukvarjalo s tem vprašanjem, na koncu pa ugotovilo pristnost potrdila na podlagi izpoved toženke in njenih prič. To potrdilo naj bi po toženkinih trditvah, ki so jih v svojih izpovedbah sprva potrdili tako toženka kot tudi I. in L. sestavila L. toženec pa naj bi ga podpisal ob izročitvi denarja v navzočnosti njih in M. G.. Na pritožbeni obravnavi pa je toženka izpovedala, da ne ve, kdo je sestavil potrdilo in da se tega ne more spomniti. Tožnik in M. sta to trditev prerekala, potrdilo naj bi bilo ponarejeno, tožnik naj bi L. že pred tem podpisal tri prazne liste, ki jih je nato L. izpolnila in jih uporabila za pisanje raznih zahtevkov tožnika. Tožnik je trdil, da je enega od praznih listov očitno uporabila za sestavo potrdila. Toženka nikoli ni predložila originalnega potrdila, čeprav je tožnik to zahteval. V vseh spisih so le fotokopije8. Potrdilo je sestavljeno tako, da je tekst napisan z velikimi črkami in zelo raztegnjen, podpis toženca je v spodnjem desnem kotu, na njem je navedeno, da je kupnina plačana do 23.10.2009, čeprav toženka trdi, da je bila kupnina v celoti plačana tistega dne, potrdila pa ni podpisala nobena priča. Prvostopenjsko sodišče res ni naložilo toženki, da predloži potrdilo v izvirniku, vendar je nenavadno, zakaj toženka po večkratnem vztrajanju tožnika, tega ni storila sama. Tudi izpovedbi tožnika in M. G. glede podpisovanja praznih listov L. nista povsem prepričljivi, pritožba pa ni omajala dokaznih zaključkov sodbe v zvezi s tem. Obstaja možnost, da je tožnik kdaj prej res podpisal L. prazen list papirja, vendar pritožbeno sodišče ni prepričano, da se je to res zgodilo in ga je L. uporabila prav za sestavo potrdila. Pritožbeno sodišče verjame, da je tožnik slabo pismen in ne zna dobro brati. Možno je tudi, da je podpisal ta list, ne da bi vedel, kaj podpisuje. Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja z dokazno oceno priče L.M. in ugotovitvami sodbe, ki temeljijo na njeni izpovedbi. Pritožbenega sodišča ta priča ni prepričala. Njeno pojasnilo v postopku pred sodiščem prve stopnje, da ona ni imela navade zraven pisati prič ter da je izjavo z dne 10.10.2009 in dogovor z dne 19.7.2009, v katerem so napisane in podpisane tudi priče, napisal I. in ne ona, je lahko tudi posledica dejstva, da je prvostopenjsko sodišče v zadevi P 2/2013 tej okoliščini pripisovalo velik pomen. Enega ključnih razlogov, zakaj ni sprejelo verodostojnosti potrdila z dne 23.10.2009, je predstavljala ugotovitev, da so v listinah, ki jih je sestavila L. razlike, v izjavi in dogovoru iz julija 2009 so navedene priče, na potrdilu pa ne. L. sicer v tistem postopku o tem ni bila izrecno povprašana, je pa iz njene izpovedbe razvidno (list. št. 87 spisa P 2/2013), da je ona „spisala“ precej stvari za tožnika, med temi stvarmi pa je omenila tudi ta dogovor in izjavo. Na kasnejšem zaslišanju v tem postopku, po izdaji sodbe v zadevi P 2/2013 pa sta L. in njem mož I. skladno izpovedala, da je izjavo z dne 10.10.2009 in dogovor z dne 19.7.2009, v kateri so bile navedene tudi priče, napisal I., L.M. tudi ni znala pojasniti, zakaj je v potrdilo zapisala, da je bila kupnina plačana do 23.10.2009. Glede na njeno izpovedbo, da je bila kupnina v celoti plačana 23.10.2009 in da je potrdilo sestavila tistega dne ali dan prej, je ta zapis nelogičen.

21. Nerazumno je tudi, zakaj bi toženka oziroma I. in L. kupnino v celoti plačali šele po prenosu lastninske pravice v zemljiški knjigi na toženko, če pa so imeli (po njihovih izpovedbah) denar pripravljen že julija 2009. V pogodbi so bili dogovorjeni drugače, in sicer, da se varščina plača ob podpisu pogodbe, preostanek kupnine pa takrat, ko bo pogodba overjena pri notarju in zmožna za vpis v zemljiško knjigo. Kupnina bi torej morala biti plačana najkasneje ob izpolnitvi pogojev za vpis. Tako je prvotno smiselno izpovedal I. pred prvostopenjskim sodiščem, ko je trdil, da je notarka vprašala tožnika ali je bila kupnina plačana, kar ji je tožnik potrdil. Ko je bil opozorjen na to, da so bile overitve opravljene še preden je bila potrditvah toženke kupnina plačana, te nelogičnosti ni razumno pojasnil (list. št. 149).

22. Toženka in priče so pred sodiščem večkrat izpovedale v zvezi s plačilom kupnine in potrdilom. Podale so jo v postopku, ki je tekel pred okrajnim sodiščem pod opr. št. P 2/2013, zaslišane so bile pred prvostopenjskim sodiščem in pred pritožbenim sodiščem v tem postopku. V njihovih izpovedbah so bila neskladja, ki jih prvostopenjsko sodišče v sodbi ni odpravilo, zato je njihovo verodostojnost preizkušalo še pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi. Omenjene osebe pritožbenega sodišča niso prepričale, da govorijo resnico. Skladno so sicer izpovedali, da je bil tožniku denar izročen 23.10.2009 na njegovem domu ob prisotnosti tožnikove žene M., toženke, L. in I. o podrobnostih, ki so pomembne za preizkus njihove verodostojnosti, pa se niso ujeli. 270.000,00 EUR, ki naj bi jih tistega dne izročili tožniku, je velika vsota denarja. Ni običajno, da se taka vsota denarja hrani doma. V postopku P 2/2013 je toženka izpovedala, da sta ji sin in nevesta prinesla 270.000,00 EUR julija 2009 in ga je hranila doma do oktobra 2009 (list. št. 66 spisa P 2/2013). Iz izpovedbe L.M. v istem postopku izhaja, da je bil denar izročen toženki ob sklenitvi posojilne pogodbe, torej julija 2009. L.M. je povedala, da sta z možem denar hranila doma, zaradi moževih izvršb, ko je ta denar izročila tašči, je bilo doma še približno 50.000,00 EUR (list. št. 89 in 90). Podobno kot L. je izpovedal tudi I. Povedal je, da je mami izročil denar julija 2009, na izrecno vprašanje, ali je imel gotovino preden jo je izročil mami, doma, pa je odgovoril, da ja ter da je doma ostalo še 50.000,00 EUR.

23. Vsi trije so torej v postopku P 2/2013 izpovedali enako. Denar sta imela L. in I. doma, mami sta julija 2009 prinesla 270.000,00 EUR, doma je ostalo še 50.000,00 EUR. Mama je imela ta denar v hrambi do izročitve kupnine tožniku.

24. V tem pravdnem postopku je L. pred prvostopenjskim sodiščem povedala smiselno enako kot v postopku P 2/2013 (list. št. 152) o tem, kdaj je bil denar izročen tašči. Na pritožbeni obravnavi pa so vsi trije toženka, I. in L. skladno izpovedali drugače in sicer da je denar že od prej hranila toženka (in ji ga torej niso prinesli šele julija 2009). Spet pa so se njihove izpovedbe razlikovale v podrobnostih. L. je trdila, da je imela pri toženki v hrambi še 20.000,00 ali 30.000,00 EUR več od zneska namenjenega za kupnino (več od 270.000,00 EUR), enako je povedal I. kar kaže na to, da sta se dogovorila, kako bosta pričala na sodišču. Toženka je povedala, da je I. vedel, kje hrani denar (v škatli v francoski postelji), I. pa je povedal, da tega ni vedel. Vsi trije so ves čas izpovedovali, da je bil denar, ko so ga izročili tožniku, v treh belih kuvertah, da je bilo največ bankovcev po 500,00 EUR, bili so še po 200,00, 100,00 in najmanj jih je bilo po 50,00 EUR. O tem, kdo je pribavil kuverte in kdo je vanje zlagal denar, pa so izpovedovali vsak drugače, različno so izpovedovali tudi v različnih postopkih. Pred pritožbenim sodiščem je toženka trdila, da je šla ona na banko po kuverte in je ona sama zložila denar vanje, L.M. je na vprašanje ali je ona zagotovila kuverte odgovorila, da ne ve kaj jo sodišče sprašuje, čeprav je v prejšnjih postopkih govorila drugače (v postopku P 2/2013 je trdila, da je imela kuverte doma, ker je ona enkrat poslovala preko banke). Različno so izpovedovali tudi o tem, kdo je dal denar v kuverte. Pred pritožbenim sodiščem je toženka izpovedala, da ga je zložila ona tisti dan, preden so nesli plačat kupnino, I. pa je povedal, da so ga dali v kuverte že julija, torej tri mesece pred plačilom kupnine. Pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenih razlogov, zakaj bi stranke, če bi govorile resnico, o teh dejstvih izpovedovale vsakič drugače. Štetje tako velike vsote denarja9 terja določen čas in organizacijo in bi si to dejstvo nedvomno zapomnile vse tri enako.

25. Pritožbeno sodišče ni verjelo toženki, I. in L. da je bila kupnina plačana z denarjem I. ki ga je imela toženka že pred julijem 2009 v hrambi, ker meni, da so bile njihove izpovedbe prirejene za potrebe tega postopka. Toženka in omenjeni priči niso pojasnile, zakaj so v postopku P 2/2013 v zvezi s hrambo denarja izpovedale drugače. Enako velja glede priprave denarja za plačilo kupnine (vstavljanje v ovojnice in štetje). Priči I. in L. pa tudi nista prepričali pritožbenega sodišča, da sta v tistem času razpolagali s tako visoko vsoto gotovine, ki bi zadoščala za plačilo kupnine. Toženka je sicer dokazala, da je I. v času pred zatrjevanim plačilom kupnine prejel določene zneske na račun odškodnine in zavarovalnine. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je ta znesek znašal 121.455,08 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev, da je bila kupnina od prodaje stanovanja A.R. v višini 83.458,52 EUR nakazana na račun L.M. Verjelo je I. in L., da je bil formalni lastnik stanovanja I. Pritožbenega sodišča pa nista prepričala, da sta imela do 5.7.2009 dovolj prihranjenega denarja. L. je na pritožbeni obravnavni izpovedala, da je bil denar od kupnine stanovanja A.R. (stanovanje na D.) porabljen za nakup hiše v E. in za nakup garsonjere. Denar od prodaje stanovanja na D. torej ni ostal Ivici. Iz listinskih dokazov je razvidno, da je bila hiša v E. prodana novembra 2005 za 11.000,00 SIT (približno 46.000 EUR). Izpovedbe L., da je prejela 19.000.000,00 SIT, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je to v nasprotju s trditvami toženke. Ivica je povedal, da je L. za nakup garsonjere vzela kredit, ki ga še sedaj odplačuje, a v spisu o tem ni nobenih dokazov. Ni pa toženka podala konkretnih navedb in ni predložila nobenih dokazov, da sta L. in I. s posredovanjem pri prodaji ali kako drugače služila in koliko sta zaslužila. Konkretnih podatkov o teh zaslužkih nista podali niti priči. Tudi če se upošteva zavarovalnina, odškodnina in kupnina od hiše v E., je denarja za kupnino premalo. Poleg tega ni logična izpovedba I. pred prvostopenjskim sodiščem, da je parcele prepisoval nase postopoma, zaradi stroškov, ker si ni „hotel trgati od ust“. To ne govori v prid temu, da je razpolagal in še vedno razpolaga z velikimi vsotami denarja. Tudi ni logično, da je bil v izvršbi zoper I. cprodan avtomobil od L. (tako je sama izpovedala), če sta stranki razpolagali z gotovino.

26. Toženka in priči pa niso bile prepričljive niti, ko so pojasnjevale, zakaj je kot formalen kupec nastopala toženka in zakaj je toženka hranila denar od I. Enkrat so govorile o izvršbah I., drugič o njegovem slabem zdravstvenem stanju in so tudi v tem delu spreminjale in prilagajale svoje izpovedbe ter se zapletale10. 27. Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati plačila kupnine. Toženka ni prerekala tožnikove trditve, da ji je tožnik 28.9.2012 poslal poziv za izpolnitev obveznosti po pogodbah z dne 10.7.2009, ji dal dodatni izpolnitveni rok za plačilo kupnine in jo opozoril, da se bosta v primeru neizpolnitve pogodbi šteli za razvezani po zakonu. Poziv je toženka prejela 1.10.2012, kar je ugotovljeno tudi v sodbi. V pozivu ju je hkrati opozoril, da bo, v kolikor kupnina v naknadnem ne bo poravnana, pogodbi štel za razvezani po samem zakonu. Tožnik je pustil toženki dodatni rok za izpolnitev obveznosti in ker toženka svoje obveznosti ni izpolnila, je tožnik upravičeno štel pogodbo za razvezano po samem zakonu (členi 103, 105, 111 ter 496 OZ).

28. Upoštevaje navedeno ter dejstvo, da je tožnik zaznamoval ta spor v zemljiški knjigi, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ugodilo primarnima zahtevkoma na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet kupoprodajnih pogodb z dne 10.7.2009 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se izbriše lastninska pravica na teh nepremičninah na ime toženke in ponovno vpiše lastninska pravica na ime tožnika (1. alineja 358. člena ZPP). Podlaga za tako odločitev je v določbah 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (prvi odstavek in 1. točka tretjega odstavka tega člena).

29. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnikov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša po spremenjeni sodbi 83%, enak je tudi njegov uspeh v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je zato odločilo o vseh stroških postopka. Pri odmeri stroškov je upoštevalo, da je prvostopenjsko sodišče združilo v skupno obravnavanje tri pravdne zadeve P 535/2012, P 536/2012 in P 537/2012 in je glavo obravnavo opravilo po združitvi zadev. Zato je priznalo nagrado za narok samo enkrat, nagrado za postopek pa za vsak postopek posebej. Pri odmeri nagrade za narok je kot vrednost spora vzelo vrednost vseh treh zadev skupaj (300.000,00 EUR). Tako je odmerilo tožniku nagrade za postopek v skupni višini 3.400,80 EUR (890,50 za postopek P 535/12, 1.155,70 EUR za postopek P 536/12 in 1.354,60 EUR za postopek P 537/12). Enak znesek je iz tega naslova odmerilo tudi toženi stranki. Obema (tožeči in toženi) je priznalo nagrado za narok v višini 1.808,40 EUR (1.507,00 EUR x 1,2) ter 20,00 EUR materialnih stroškov, toženi stranki pa še 74,00 EUR potnih stroškov. Obema je priznalo na skupni znesek tudi 22% DDV. Tožniku je tako priznalo 5.229,20 EUR ter 1.150,42 EUR DDV, skupaj 6.379,62 EUR, toženi stranki pa 3.300,00 EUR ter 22% DDV v višini 1.166,70 EUR, skupaj 6.469,90 EUR.

30. Tožnik je v pritožbenem postopku priglasil nagrado za postopek v višini 2.411,20 EUR, kar mu je pritožbeno sodišče priznalo, nagrado za narok v višini 1.808,40 EUR ter stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za DDV. Te stroške mu je pritožbeno sodišče priznalo in znašajo 5.172,31 EUR. Tožena stranka je priglasila nagrado za narok v višini 1.808,49 EUR, kilometrino v višini 37,00 EUR, vse povečano za DDV, kar ji je pritožbeno sodišče v celoti priznalo. Stroški tožene stranke znašajo 2.251,40 EUR.

31. Tožnikovi stroški na prvi in drugi stopnji znašajo skupaj 11.551,93 EUR, upravičen pa je do 83% teh stroškov oz. do zneska 9.588,10 EUR. Stroški tožencev pa znašajo skupaj 8.721,30 EUR, upravičena pa sta do 17% teh stroškov oz. do zneska 1.482,60 EUR. Od tega zneska, odpade polovico na toženca M.M., ki je upravičen do povrnitve zneska 741,30 EUR, do povrnitve tega zneska je upravičena tudi toženka. Tožnik mora povrniti tožencu 741,30 EUR njegovih pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu stroškov tožnika in toženke, mora toženka povrniti tožniku 8.846,80 EUR njegovih stroškov. Izrek o stroških temelji na določbah členov 154, 155 in 165 ZPP.

1 Vse tri pravde je združilo v skupno obravnavanje in jih je obravnavalo pod opr.št. P535/2012. 2 Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju za M.M. uporabljalo oznako toženec tudi pri obrazlaganju odločitve v zvezi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo le na P.M. Za P.M. bo uporabljalo oznako toženka. 3 ni sporno, da mu je tožnik vsaj do leta 2007 sproti plačeval za to pomoč 4 Postopek se vodi po tožbi tožnika zoper toženca zaradi vračila 50.000 EUR. 5 Na pritožbeni obravnavi je M. izjavila, da ne ve zakaj je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Izpovedala je, da z možem nista hotela, da toženec to parcelo plača, prepisala sta mu jo zato, da jo ima on. Tudi tožnik ni govoril o kupnini. 6 v zvezi z zapuščino v B. 7 toženka, njen mož M. ter sin I. in snaha L. 8 Pritožbeno sodišče je vpogledalo v priloge tega spisa, kot tudi v priloge spisa Okrajnega sodišča v Kopru P 2/2013 in spisa Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 513/2012, kasneje P 209/2013, sedaj P 266/2015. 9 glede na njihove izpovedbe, je bilo v kuvertah več kot 540 bankovcev 10 Toženka je v postopku P 2/2013 trdila, da je ona hranila denar, ker je imel sin izterjavo. Tako je povedala tudi v tej zadevi pred prvostopenjskim sodiščem. L. pa je v postopku P 2/2013 izpovedala, da zaradi moževih izvršb hranijo denar v gotovini doma. Pojasnila je, da je glavni dolg (izvršbo) plačala z avtom, I. pa je pojasnil, da je imel en večji dolg, ki ga je v višini 15.000,00 EUR poplačal že prej.