Jedro

Glede na to, kako je tožena stranka ob predložitvi sama opredelila vlogo - odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in glede na njeno vsebino sodišče navedene vloge utemeljeno ni štelo za odgovor na tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in toženi stranki v skladu z zahtevkom naložilo, da tožnici iz naslova plače in drugih pravic iz delovnega razmerja izplača skupno 2,148.870,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih delno zapadlih zneskov ter tožnici povrne 117.932,00 SIT stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovorila na tožbo po izteku 30-dnevnega roka za odgovor, ker predhodnih navedb tožene stranke v pismenem odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe ni štelo za odgovor na tožbo.

Hkrati je ugotovilo, da so bili podani tudi drugi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo, v kateri se sklicuje na razloge po 1. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) ter predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da bi moralo sodišče njeno vlogo z dne 21.11.2001 presojati po vsebini in jo šteti za pismeni odgovor na tožbo v smislu določb 278. člena ZPP, saj iz nje izhaja nasprotovanje tožbenemu zahtevku in bistveni razlogi za to nasprotovanje, v vlogi pa so bili predlagani tudi ustrezni dokazi. Sodišču očita, da je njegov zaključek, da se je tožena stranka zavedala, da ne vlaga odgovora na tožbo, v nasprotju z listinami v spisu, saj je s kasnejšo vlogo z dne 19.12.2001 le dopolnila odgovor na tožbo. Iz navedenega izhaja, da je dejansko že vloga z dne 21.11.2001, ki je na sodišče prispela 23.11.2001, pomenila odgovor na tožbo, tako pa je poimenovala vloge tožene stranke tudi tožeča stranka. Hkrati vztraja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo njene pritožbene navedbe o kršitvi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP pri izdaji zamudne sodbe in navaja, da dosojena višina zneskov v izpodbijani sodbi ni obrazložena.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija ob sklicevanju na določbe 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je izdajo zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Pod to kršitev se formalno uvrščajo tudi očitki, ki jih revizija sicer navaja kot zmotno uporabo materialnega prava.

V skladu z določbami 318. člena ZPP je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe izpolnjen, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku iz 277. člena ZPP, to je v roku 30-ih dni od njene vročitve. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč je bila tožba toženi stranki vročena 19.11.2001 skupaj z ustreznim pozivom na odgovor v skladu z določbami 277. člen ZPP in pozivom na odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v roku treh dni, ki je bil podan z isto vlogo kot tožba.

Tožena stranka je skladno s pozivom dne 22.11.2001 posredovala sodišču vlogo, ki jo je naslovila "Odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe". Iz navedene vloge sicer izhaja, da tožena stranka ne soglaša z zahtevkom, hkrati pa izrecno navede, da bo svoje stališče do zahtevka "podrobneje navedla v odgovoru na tožbo". Tudi ob zaključku vloge zavzame tožena stranka stališče zgolj do utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede na to, kako je tožena stranka ob predložitvi sama opredelila vlogo - odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, sodišče navedene vloge utemeljeno ni štelo za odgovor na tožbo, ne glede na to, da je tožena stranka kasnejšo vlogo, ki jo je predložila sodišču po izteku 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo dne 21.12.2001, poimenovala kot "Dopolnitev odgovora na tožbo". Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo v roku 30-ih dni, tako da je bil ta pogoj za izdajo zamudne sodbe izpolnjen.

Revizijsko sodišče soglaša tudi z obstojem preostalih dveh v reviziji zanikanih pogojev za izdajo zamudne sodbe, to je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama, oziroma s splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Plača in druga redna mesečna izplačila v zvezi z delom praviloma zapade v plačilo mesečno, regres za letni dopust pa letno (tretji odstavek 42. člena in prvi odstavek 51. člena SKPGd - Ur. l. RS, št. 40/97). Če teh izplačil v letu 2000 in v prvih petih mesecih leta 2001 tožena stranka tožnici sploh ni, ali ni v celoti izplačevala, kot to izhaja iz navedb v tožbi, je tožnica ta izplačila v tožbi, vloženi po izteku spornega obdobja, utemeljeno zahtevala, saj je bila tožena stranka s plačili v zamudi. Glede višine posameznih izplačil, ki jih je v tožbi tožnica sicer specificirala, je tožnica izrecno predlagala zaslišanje priče, ki je pri toženi stranki pripravila ustrezne mesečne obračune, kot dokaz, da je bila tožnica do izplačil iz vtoževanih naslovov upravičena in da sprotna izplačila v spornem obdobju dejansko niso dosegla rednih izplačil iz obdobja pred tem, pa je tožnica tožbi priložila tudi plačilne liste iz predhodnega obdobja in pogodbo o zaposlitvi. Tako predloženi in predlagani dokazi niso nasprotovali navedbam, da tožena stranka v tožbi uveljavljanih že zapadlih zneskov ni izplačala. Ob tako izpolnjenih pogojih pa sodišče same višine vtoževanih zneskov ob izdaji zamudne sodbe ni bilo dolžno in niti ni moglo ter smelo preizkušati.

Glede na povedano tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da so bili podani razlogi za izdajo zamudne sodbe in niso bile podane v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vključno s pravilno uporabo materialnega prava, kolikor se le ta nanaša na presojo sklepčnosti tožbe. Zato je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.