Jedro

Okoliščina, da se obsojeni nahaja na prestajanju zaporne kazni po pravnomočni sodbi, ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kot to navaja pritožba, saj je predhodno kaznivo dejanje bilo ugotovljeno po objektivnem kriteriju in se zoper njega še vodi odprt kazenski postopek, pri čemer zagovorniki v pritožbi neutemeljeno in brez vsakršne podlage kalkulirajo, kakšen bo njegov izid in na ta izid vežejo v pritožbi navajane posledice.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega R.N. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 9333/2011 z dne 29. 11. 2016 na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo obsojenega R.N. za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 9333/2011 z dne 27. 5. 2014, s katero sta bila obsojeni R.N. in R.M. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena v zvezi s členom 25 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in je bila vsakemu izrečena kazen eno leto in osem mesecev zapora ter stranska denarna kazen v znesku 2.000,00 EUR, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9333/2011 z dne 5. 2. 2015. ki so jo zagovorniki R.N. vložili dne 18. 11. 2015. 2. Zoper ta sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki, pri čemer je iz obrazložitve pritožbe razbrati, da uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da se obnova kazenskega postopka dovoli, podrejeno pa predlagajo, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa zmotna in nezakonita, ker je bila sodba sodišča glede predhodnega kaznivega dejanja razveljavljena, na takšni sodbi pa temelji pravnomočna obsodilna sodba, glede katere so zagovorniki predlagali obnovo kazenskega postopka. Obsojeni je že na prestajanju zaporne kazni in bo v primeru pravnomočne oprostilne sodbe za predhodno kaznivo dejanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 9437/2009, nastala nenadomestljiva škoda, saj se bo izkazalo, da obsodilna sodba v zadevi I K 9333/2011 ne more obveljati in po njej obsojeni ne more prestajati zaporne kazni. Namen obnove postopka je preprečiti vse negativne posledice, ki za obsojenca lahko nastanejo, pa bi bilo zato potrebno počakati do pravnomočne rešitve v zadevi II K 9437/2009, s katero je predmetna zadeva, v kateri je obsojenec po zagovornikih predlagal obnovo kazenskega postopka, nujno povezana glede na naravo in vrsto očitanih kaznivih dejanj. V primeru oprostilne sodbe v zadevi II K 9437/2009 bi posledično moral namreč biti oproščen tudi storitve kaznivega dejanja pranja denarja.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec v svoji zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni navajal takšnega novega dejstva in tudi ne novih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti njegovo oprostitev ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu za kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena v zvezi s členom 25 KZ, katerega je bil spoznan za krivega s pravnomočno sodbo, prvostopnega sodišča I K 9333/2011 z dne 27. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9333/2011 z dne 5. 2. 2015. Tako svojo ugotovitev je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo in pritožbena izvajanja zagovornikov ne morejo omajati pravilnosti prvostopnih razlogov iz napadenega sklepa.

6. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da razveljavitev sodbe II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014 v nobenem pogledu ne vpliva na pravnomočno odločitev v kazenski zadevi I K 9333/2011, ker kazenski postopek v zadevi II K 9437/2009 še ni pravnomočno končan, in ker ne gre za iste okoliščine, ki bi bile predmet obravnavanja v obeh kazenskih postopkih, pa tudi ne za iste listinske dokaze, zlasti kar zadeva poročila Urada RS za preprečevanje pranja denarja, kar je v zahtevi za obnovo postopka zatrjeval obsojenec po svojih zagovornikih (točka 7 in 8 obrazložitve napadenega sklepa). Z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pritožba pa razen splošne trditve, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna in nezakonita, ne vsebuje ničesar, kar bi povzročilo dvom v njihovo pravilnost. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da gre v obeh kazenskih zadevah za povsem druga kazniva dejanja, storjena v različnih časovnih obdobjih (točka 9 obrazložitve), ter da pravnomočna obsodilna sodba ne temelji na istem ali enakem dejanskem stanju ter na osnovi tega zaključilo, da zahtevi za obnovo postopka ni mogoče ugoditi (točka 12 obrazložitve). Tudi z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pri tem pa ponovno opozarja na uveljavljano stališče v pravni teoriji in sodni praksi, da se glede predhodnega kaznivega dejanja ne zahteva pravnomočnost izrečene sodbe, temveč da zadostuje, da je to ugotovljeno po objektivnem kriteriju (Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del M. Deisinger, str. 556), kar je bilo zapisano že v sodbi prvostopnega sodišča I K 9333/2011 z dne 27. 5. 2014 (točka 7, str. 9 obrazložitve sodbe).

7. Okoliščina, da se obsojeni nahaja na prestajanju zaporne kazni po pravnomočni sodbi, ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kot to navaja pritožba, saj je predhodno kaznivo dejanje bilo ugotovljeno po objektivnem kriteriju in se zoper njega še vodi odprt kazenski postopek, pri čemer zagovorniki v pritožbi neutemeljeno in brez vsakršne podlage kalkulirajo, kakšen bo njegov izid in na ta izid vežejo v pritožbi navajane posledice.

8. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost prvostopnega sklepa, je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz točke I izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Odločba o dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu ZKP in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter tarif. št. 74013 Taksne tarife.