Jedro

Ker je pravni prednik predlagateljic obnove postopka pridobil lastninsko pravico na stavbi, na katero se nanaša gradbeno dovoljenje, po izdaji gradbenega dovoljenja, pravni naslednici v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista varovali niti lastninske pravice, niti svojih upravičenj po ZIKS. Zato nista upravičeni predlagateljici obnove postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničini tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 11.12.1995 in navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Komiteja za urejanje prostora Občine Ljubljana Center z dne 4.2.1993, s katerim je ta ugodil predlogu Skupnosti stanovalcev W. in E.E. ter D.M. za obnovo postopka, končanega z dopolnilnim gradbenim dovoljenjem z dne 29.10.1990, izdanim investitorici (tožnici) za adaptacijo dela podstrešja v stanovanjske prostore v stavbi W., in odločil, da se dovoli obnova tega postopka v obsegu, da se predlagatelji obnove pritegnejo v postopek kot stranke. V sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da Skupnost stanovalcev v času vložitve predloga za obnovo postopka, to je dne 14.6.1991 ni bila upravičena v svojem imenu predlagati obnove navedenega postopka, ker je bila pooblaščena le za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini, ni pa po Zakonu o stanovanjskem gospodarstvu (ZGS, Uradni list SRS, št. 3/81, 34/83, 24/85, 1/86, 11/88, 8/90) imela položaja zakonitega zastopnika imetnikov stanovanjske pravice oziroma lastnikov stanovanj. Prav tako obnove postopka nista upravičeni predlagati D.M. in E.E. kot solastnici navedene stavbe, ker sta to postali šele po pravnomočnosti odločbe, glede katere se predlaga obnova postopka. V postopku glede katerega predlagata obnovo torej nista imeli položaja stranke, zato tudi nista upravičeni predlagati obnove.

Pritožbeno sodišče je pritožbo D.M. zoper navedeno prvostopno sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vlaga jo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz razloga 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Materialno pravno zmotno je stališče prvostopnega in drugostopnega sodišča, da Skupnost stanovalcev v času vložitve predloga za obnovo postopka po ZSG ni imela položaja zakonitega zastopnika v sporih najemnikov oziroma lastnikov stanovanj in zato ni upravičena predlagati obnove postopka. D.M. in E.E. pa sta na podlagi zakona in pravnomočne sodne odločbe ex tunc pravni naslednici stvarnih pravic prejšnjih imetnikov družbene lastnine in zato upravičeni predlagati obnovo postopka. Vrhovnem sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo zavrne D.M. je odgovorila, da v celoti soglaša z vloženo zahtevo in predlagala, da ji sodišče ugodi.

Tožnica B.K.B. je odgovorila, da je zahteva neutemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Položaj Skupnosti stanovalcev je urejal ZSG, ki pa je z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ-1, Uradni list RS, št. 18/91), to je z dne 19.10.1991, prenehal veljati (2. točka 1. odstavka 159. člena SZ-1). V trenutku, ko je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena torej Skupnosti stanovalcev niso več obstajale. Zato z zahtevo za varstvo zakonitosti, tudi če bi ji bilo ugodeno, ni več mogoče zagotoviti sodelovanja Skupnosti stanovalcev v obnovljenem postopku, končanem z izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja investitorici.

Z uveljavitvijo SZ-1 je upravljanje v večstanovanjskih hišah prešlo na lastnike stanovanj (22. člen SZ-1). Zato so od tedaj dalje stranke v postopkih v zvezi z upravljanjem stanovanj lastniki stanovanj kot pravni nasledniki Stanovanjskih skupnosti. Vendar pa sta D.M. in E.E. pridobili lastninsko pravico na večstanovanjski hiši W., šele potem, ko je bil postopek za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja pravnomočno končan, to je po 14. 11. 1990. Po podatkih spisa sta D.M. in E.E. pridobili lastninsko pravico na navedeni stavbi z dedovanjem po pokojnem E.M., kateremu je bila stavba vrnjena na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, ki je postal pravnomočen dne 27.4.1991 in sicer na podlagi oprostilne sodbe Vrhovnega sodišča z dne 15.11.1990. Glede na navedeno niti D.M. in E.E., niti njun pravni prednik, v času izdaje dovoljenja, niso imeli lastninske pravice na stavbi, na katero se dovoljenje nanaša. Lastninska pravica v korist pravnega prednika namreč ni bila vzpostavljena za nazaj, ampak šele s sklepom sodišča, izdanim na zahtevo njegovih pravnih naslednic. Oprostilna sodba z dne 15.11.1990, ki je bila pogoj za vrnitev zaplenjenega premoženja po ZIKS, se namreč ni izvršila po uradni dolžnosti, ampak na zahtevo pravnih naslednikov, o kateri je odločilo sodišče v nepravdnem postopku (142. člen ZIKS). Ker torej pravni naslednici po pok E.M. v postopku, končanem z izdajo gradbenega dovoljenja, nista varovali niti lastninske pravice, niti svojih upravičenj po ZIKS, v tem postopku nista imeli položaja stranke. In ker obnovo postopka lahko predlaga le stranka, tudi nista upravičeni predlagati obnove postopka.

Glede na navedeno je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 1. odstavka 84. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo.