Jedro

Okoliščina, da sta bila v konkretnem primeru po pogodbi naročnika O. in V.G., vzbuja dvom v opredelitev glede narave sklenjene pogodbe kot gospodarske pogodbe. Ker se v dosedanjem postopku pravdni stranki v zvezi s to, za presojo ugovora zastaranja odločilno okoliščino, še nista izjavili, bosta imeli takšno možnost v ponovljenem postopku.

Tožena stranka je v ugovoru navedla, da naj bi imelo delo tožeče stranke napake, saj cevi centralne in tople vode niso bile ustrezno zaščitene. Ob takšnem konkretnem ugovoru tožene stranke, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pridobila uporabno dovoljenje in začela z dejavnostjo v navedenem lokalu, za sklep o tem, da delo tožeče stranke ni imelo napak, ne zadošča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. 0001 I 2003/00201 z dne 06. 03. 2003, pod točko 1 in 3, v celoti v veljavi.

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka odgovarja na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 09. 02. 2010, prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke oprlo na ugotovitve, da je tožeča stranka v celoti in kvalitetno opravila dela po pogodbi za dobavo in montažo strojnih instalacij ogrevanja, prezračevanja, vodovoda in kanalizacije ter potrebnih plinskih razvodov, št. 17/99 z dne 02. 09. 1999 (v nadaljevanju pogodba), da tožena stranka vtoževanih računov na temelju opravljenih del ni poravnala ter da vtoževana terjatev tožeče stranke ni zastarana.

Očitka pritožbe, ki izpodbijata navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, sta naslednja: a) da je terjatev tožeče stranke zastarala ter b) da je preuranjen, kot tudi zmoten, zaključek sodišča prve stopnje, da so bila dela tožeče stranke kvalitetno opravljena.

Upoštevaje neprerekane navedbe, da sta stranki pogodbo sklenili dne 02. 09. 1999 in da so bila dela opravljena v istem letu, se za presojo razmerja med pravdnima strankama, skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR).

Pod a) Glede zastaranja je tožena stranka štela, da je to začelo teči od dokončanja del, tožeča stranka pa je, na drugi strani, zatrjevala, da sta stranki sklenili dogovor o odloženem plačilu. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo ob uporabi določbe 1. odstavka 336. člena OZ (pravilno 361. člen ZOR). Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev o (ne)zastaranju terjatve tožeče stranke, glede datuma, ko je začelo teči zastaranje, zmotno oprlo na datum izdaje računa.

Dospelost terjatve res ni nujno povezana z začetkom teka zastaranja obveznosti (glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 784/2005 z dne 27. 03. 2008 in opr. št. II Ips 619/2006 z dne 08. 01. 2009 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1039/98 z dne 21.10. 1999), vendar se navedeno izkaže kot neodločilno v luči pomisleka pritožbenega sodišča o naravi sklenjene pogodbe in, v zvezi s tem, glede roka zastaranja terjatve.

Sodišče prve stopnje je sklep o triletnem roku za zastaranje terjatve iz 349. člena OZ (pravilno 374. členom ZOR) oprlo na ugotovitev, da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe. Da je določena pogodba šteti za gospodarsko pogodbo po drugem odstavku 25. člena ZOR, sta morala biti izpolnjena dva pogoja, in sicer, da so jo sklenile osebe, ki so opravljale gospodarsko dejavnost ter da je bila sklenjena v zvezi s to gospodarsko dejavnostjo. Okoliščina, da sta bila v konkretnem primeru po pogodbi naročnika O. in V.G., vzbuja dvom v opredelitev glede narave sklenjene pogodbe kot gospodarske pogodbe. Ker se v dosedanjem postopku pravdni stranki v zvezi s to, za presojo ugovora zastaranja odločilno okoliščino, še nista izjavili, bosta imeli takšno možnost v ponovljenem postopku.

V kolikor bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku presodilo, da med strankama ni bila sklenjena gospodarska pogodba, bo treba upoštevati, da je splošni zastarali rok po 371. členu ZOR pet let. Ob takšni presoji različna stališča pravdnih strank glede okoliščine, na kateri dan je zastaranje začelo teči, na odločitev ne bodo vplivala. V primeru, da pa bo sodišče presodilo, da je šlo za gospodarsko pogodbo, se bo moralo v nadaljnjem postopku opredeliti tudi do stališč obeh pravdnih strank glede začetka teka zastaralnega roka.

Pod b) Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dela po pogodbi kvalitetno in v celoti izvedla. Tožena stranka je v ugovoru navedla, da naj bi imelo delo tožeče stranke napake, saj cevi centralne in tople vode niso bile ustrezno zaščitene. Ob takšnem konkretnem ugovoru tožene stranke, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pridobila uporabno dovoljenje in začela z dejavnostjo v navedenem lokalu, za sklep o tem, da delo tožeče stranke ni imelo napak, ne zadošča. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer izvedlo obsežni dokazni postopek in zaslišalo številne priče, ki sta jih kot dokaz predlagali obe pravdni stranki. V izpodbijani sodbi je nato povzelo (nasprotujoče si) izpovedi v postopku zaslišanih prič, vendar slednjih ni dokazno ocenilo na način, da bi bil mogoč preizkus njegove odločitve (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da je bil dokazni predlog z izvedencem ustrezne stroke preuranjeno zavrnjen. Za ugotovitev, da je bilo stanje od leta 1999 (glede zatrjevane napake posla) spremenjeno, sodišče prve stopnje, kot to opozarja pritožba, za sedaj ni imelo podlage. Angažiranje izvedenca sta predlagali obe stranki in zaključek, da izvedenec ne mogel podati objektivnega mnenja, predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna.

V kolikor pa bi sodišče prve stopnje po tako dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bila dela izvedena z napakami, bi se moralo opredeliti še do preostalih predpostavk uveljavljanja jamčevalnih ugovorov tožene stranke (členi 614. do 621. ZOR). Po potrebi bi tedaj, v okviru materialnoprocesnega vodstva po 285. členu ZPP, pravdni stranki lahko pozvalo k dopolnitvi oz. razjasnitvi njunih navedb (npr. glede narave napak, grajanja, poziva k popravi del...).

Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov utemeljena. Ker ima odločitev sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kršitve pa pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato je odločanje o njih odpadlo.