Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, strah in skaženost.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje spremeni in se razsodi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku O. H. 5,041.374,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 437,00 SIT od 1.12.1992 dalje do plačila, 32.557,00 SIT od 1.01.1994 dalje do plačila, 97.207,00 SIT od 1.01.1995 dalje do plačila, 76.051,00 SIT od 1.07.1995 dalje do plačila, 35.122,00 SIT od 1.09.1995 dalje do plačila in 4,800.000,00 SIT od 3.03.1997 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 205.387,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 38.755,00 SIT od 19.4.1995 dalje do plačila in 166.612,00 SIT od 3.3.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje." Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 27.365,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1999 dalje do plačila.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 5,521.374,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pri čemer te tečejo od zneska 5,280.000,00 SIT od 3.3.1997 dalje do plačila. Proti tej sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 4,641.374,00 SIT, pri čemer tečejo zakonske zamudne obresti od 3.3.1997 dalje do plačila od zneska 4,400.000,00 SIT, od preostalih zneskov pa od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 191.503,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, naložilo pa ji je tudi, da mora povrniti toženi stranki 114,00 SIT njenih pritožbenih stroškov.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena, ugodeno pa naj bo pritožbi tožeče stranke z zvišanjem odškodnine do zahtevanega zneska. V obrazložitvi revizije ponovno in podrobno navede vse okoliščine, ki utemeljujejo zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi strahu in skaženosti. V vseh postavkah določena, na pritožbeni stopnji celo znižana odškodnina, je prenizka. Zahtevana odškodnina v zneskih, postavljenih v tožbi, ni pretirana. Premalo je upoštevano, koliko časa je trajalo tožnikovo zdravljenje in kako dolgo je prestajal bolečine in nevšečnosti.

Izvedenec je to področje natančno opisal, vendar v sodbah nižjih sodišč ni bilo v celoti zajeto. Tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika je večje, kakor to sledi iz izpodbijane sodbe. Tožnik ne zmore več opravljati dela, za katero je bil usposobljen in ki ga je veselilo. Razvrščen je v tretjo kategorijo invalidnosti, ob škodnem dogodku pa je bil star le 38 let, kar pomeni, da je pred njim še celo življenje, v katerem bo prenašal različne tegobe. Izvedenec je dejal, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane kar za 20 odstotkov. Tudi odškodnini zaradi strahu in skaženosti sta prenizko odmerjeni.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Pri določitvi pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih) sodišče ugotavlja potrebna dejstva o vrstah in obsegu nastale škode. Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, kažejo, da je tožnik utrpel škodo v večjem obsegu. V tem ima revizija prav. Vendar pa je pri odmeri odškodnine treba upoštevati tudi druge podobne primere škod in odškodnin zanje. Kriteriji pri določanju odškodnin za posamezne oblike škod morajo biti - ob upoštevanju posebnosti posameznega primera - enaki. Za približno enake škode ne morejo biti dosojene različno visoke odškodnine. Izpodbijana sodba je materialno pravo v tej smeri z delno korekcijo na prvi stopnji dosojene odškodnine - z izjemo odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti - pravilno uporabila.

Revizija sicer korektno povzema vse podatke o tožnikovem poškodovanju, vendar v razmerju do škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter do škode zaradi strahu in skaženosti ne more omajati pravilnosti na drugi stopnji sprejete odločitve. Za telesne bolečine in nevšečnosti določena odškodnina v znesku 2,000.000,00 SIT je primerljiva z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Zahtevano odškodnino iz tega naslova v znesku 4,500.000,00 SIT je kot bistveno previsoko zavrnilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa jo je z nadaljnjim znižanjem za 500.000,00 SIT spravilo v okvire sodne prakse. Pri tem je bilo upoštevano vse, kar sledi iz izvedenskega mnenja, posebej precej dolgo bolečinsko obdobje, hospitalizacija, imobilizacija in dolgotrajna fizioterapija. Odškodnina iz tega naslova, ki bi presegla znesek 2,000.000,00 SIT, bi bila previsoka.

O strahu je na razpolago ugotovitev o tem, da primarni strah ni bil izjemno intenziven in dolgotrajen, strah za izid zdravljenja pa je trajal 3 mesece. Primerjava s podobnimi primeri pokaže, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT primerna. Tudi odškodnina zaradi poslabšanega videza leve noge, ki tožnika prizadeva zlasti poleti ob nošnji kratkih hlač, ne terja višje odmere od dosojene v znesku 200.000,00 SIT.

Utemeljeno pa revizija graja odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožnik je popolnoma in dokončno izgubil možnost, da opravlja svoje poklicno delo, pri čemer je - rojen je leta 1954 - v najbolj delovno produktivnih letih.

Poškodba leve okončine v kolku in kolenu mu preprečuje vsako intenzivnejšo aktivnost. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 500.000,00 SIT, torej od 3,000.000,00 SIT na 3,500.000,00 SIT (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo torej skupaj znaša 6,000.000,00 SIT. Ker je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo do 20 odstotkov, mu tožena stranka skupno dolguje 4,800.000,00 SIT, s prištevkom neosporavanih zneskov premoženjske škode pa 5,041.374,00 SIT. Pri tem zakonite zamudne obresti tečejo od zneska 4,800.000,00 SIT od dneva sojenja na prvi stopnji, od zneskov premoženjske škode pa od zapadlosti posameznega zneska do plačila.

Sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih med postopkom pri sodišču prve stopnje. Tožeča stranka je namreč uspela s približno 60 odstotki svojega zahtevka, zaradi česar ji je tožena stranka od priznanih pravdnih stroškov v znesku 277.687,50 SIT dolžna plačati znesek 166.612,00 SIT, s prištevanjem zneska 38.775,00 SIT za stroške izvedenskega mnenja pa skupno 205.387,00 SIT. Glede na pritožbeni uspeh je izrek o pritožbenih stroških ostal nespremenjen.

Tožeča stranka je z revizijo delno uspela. Njeni skupni revizijski stroški znesejo 82.095,00 SIT. Tretjina teh stroškov, ki jih mora povrniti tožena stranka, znese 27.365,00 SIT. Pri tem izrek o stroških temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP, opredelitev višine odmerjenih stroškov pa na določbah odvetniške in taksne tarife.