Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da obstajajo izjemne okoliščine, ki dopuščajo poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posameznih nepremičnin. Gre namreč za izjemno visoko vrednost nujnega deleža, za katero dedič ni realno izkazal, kako in kdaj bi jo sploh lahko izplačal v denarju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom odločilo, da nujna dedinja zapuščine, ki obsega zaščiteno kmetijo, svoj nujni delež prejme pretežno v naravi, in sicer deduje parc. št. 258/5 k. o. X v vrednosti 57.238,25 EUR ter osem parcel v k. o. Y v vrednosti 177.094,06 EUR, kot izhaja iz tč. I.A. Preostanek ji mora dedič zaščitene kmetije izplačati v denarju, in sicer 2.690,45 EUR v roku treh let. 2. Zoper navedeni sklep se pritožuje dedič zaščitene kmetije iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo sklepa tako, da naj se se ugotovi dedna odpravljenost nujne dedinje oz. da se ji nujni delež izplača v denarju. Zahteva tudi povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

3. Dedič trdi, da sodišče ni pravilno uporabilo 3. odst. 15. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), ko je ocenilo, da nepremičnine, ki jih je namenilo nujni dedinji za njen nujni delež, niso pomembne za zaščiteno kmetijo. Trdi, da so pomembne, saj na njih izvaja košnjo za potrebe kmetije. Meni, da se sodišče ne bi smelo opreti na dopis Upravne enote, češ da obstoj kmetije ob odtujitvi spornih nepremičnin ne bi bil ogrožen, saj odtujitev ni isto kot izločitev. Dedič bi v tem primeru namreč dobil kupnino in bi si lahko zemljišče nadomestil. Navaja, da so vsa izločena zemljišča po dejanski rabi kmetijska, nepremičnine v k. o. Y pa poleg tega edine travnate površine, ki predstavljajo 5 % vseh kmetijskih in gozdnih zemljišč kmetije. Upravna enota po mnenju dediča ni pravi strokovnjak za oceno ogroženosti zaščitene kmetije. Dalje navaja, da predvidena trasa obvoznice še ni dokončna, zato naj ne bi bilo jasno, katera zemljišča bodo za to potrebna in kdaj. Navaja, da čeprav je ena nepremičnina stavbno zemljišče, se uporablja kot kmetijsko, ker na njej še ni nič zgrajenega. Sodišču očita, da ni upoštevalo mnenja kmetijsko gozdarskega zavoda K., iz katerega izhaja, da ima dedič v najemu 4 ha kmetijskih površin in da kmetija po svojem obsegu komaj preživi eno družino in si zgolj z dopolnilno dejavnostjo lahko zagotovijo primeren dohodek. Nasprotuje ugotovitvam izvedenca Č., da so nepremičnine podvržene pritisku spremembe namembnosti. Navaja, da ni izjavil, da bi želel sedež kmetije prenesti stran. Očita, da izvedenec ni ugotovil realne vrednosti nepremičnin, pač pa tržno, kar ni isto. Sklene, da je odločitev škodljiva za obstoj in razvoj zaščitene kmetije, saj se iz nje izloča več kot 1 ha obdelovalne površine. Sodišču očita, da ni objektivno ugotovilo gospodarske zmožnosti kmetije, lahko bi določilo izplačilo v roku 10 let, saj naj zmožnost ne bi bila tako mizerna.

4. Nujna dedinja je odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Ni (več) sporno, da zapuščino predstavlja zaščitena kmetija, vredna 1.049.990,06 EUR, ki jo deduje zapustnikov sin A. A., zapustnikova hči M. B. pa je upravičena do nujnega deleža, ki znaša 1/4 vrednosti zapuščine, kar je po odštetju vrednosti daril še 237.022,76 EUR.

8. Zapuščinsko sodišče je pravilno uporabilo določbe ZDKG; v skladu s 1. odst. 15. čl. ZDKG nujni delež izplača dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, in sicer v roku, ki ga določi sodišče in praviloma lahko traja največ pet let, v izjemnih primerih pa lahko sodišče na zahtevo prevzemnika kmetije določi daljši rok, največ deset let. V skladu s 3. odst. 15. čl. ZDKG je določeno, da izjemoma lahko (nujni) dedič iz upravičenih razlogov deduje tudi zemljišče ali druge nepremičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo, do višine nujnega deleža. Z novelo ZDKG-A, ki jo je treba v obravnavani zadevi tudi uporabiti, je določeno, katera so tista zemljišča, ki niso pomembna za zaščiteno kmetijo in jih lahko (kljub temu statusu) deduje dedič namesto denarnega izplačila vrednosti nujnega deleža. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da obstajajo izjemne okoliščine, ki dopuščajo poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posameznih nepremičnin. Gre namreč za izjemno visoko vrednost nujnega deleža, za katero dedič ni realno izkazal, kako in kdaj bi jo sploh lahko izplačal v denarju. S pritožbenimi trditvami v zvezi s tem si prihaja v nasprotje: po eni strani trdi, da na kmetiji komaj lahko preživi ena družina, in še to z dopolnilno dejavnostjo, po drugi strani pa sodišču očita, da ni objektivno ocenilo gospodarske zmožnosti kmetije, ki naj ne bi bila „tako mizerna“.

10. Poleg tega pa je zapuščinsko sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo tudi to, da zemljišča, ki jih prejme nujna dedinja, za zaščiteno kmetijo niso (dovolj) pomembna, in sicer v smislu, da niso nujno potrebna. Zaščitena kmetija se nahaja znotraj naselja oz. med stanovanjskim naseljem in obvoznico, torej v območju prometne infrastrukture in stanovanjskih površin. To zanesljivo kaže, da kmetija dolgoročno nima možnosti za razvoj oziroma obstoj, ne glede na to, kdaj točno bo obvoznica izgrajena in na točno katerih nepremičninah. Očitki v tej smeri torej ne morejo biti uspešni.

11. Predvsem pa je se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na informacijo Upravne enote ..., da kmetija tudi ob izločitvi vseh spornih zemljišč izpolnjuje pogoje za ohranitev statusa zaščitene kmetije. V nasprotju z neutemeljenim stališčem pritožbe gre za primeren subjekt za podajo take ocene, saj prav organi upravnih enot preverjajo pogoje za status zaščitene kmetije. Pritožnik neutemeljeno ponuja razlikovanje med prodajo in izločitvijo, češ da bi s prodajo dobil kupnino in bi si lahko zemljišča nadomestil. Pri tem namreč pozablja, da je dolžan izplačati nujni delež nujni dedinji v vrednosti, kot je navedeno zgoraj.

12. Dejstvo, da so nekatera sporna zemljišča stavbna, a nepozidana, je popolnoma nerelevantno; pritožnik ne pojasni, zakaj bi to govorilo zoper njihovo izročitev nujni dedinji, seveda ob obstoju zgoraj navedenih nujnih zakonskih pogojev. Tudi dejstvo, da dedič na nekaterih zemljiščih izvaja košnjo, ne vodi do kakšnega drugačnega zaključka, kot je to pojasnilo že zapuščinsko sodišče. Niti ni (pri tem) odločilno, ali želi dedič v resnici sedež kmetije prenesti stran od spornih parcel. Pritožnik se moti, če meni, da bi izjemoma bilo možno dobiti nujni delež iz zaščitene kmetije v naravi le v primeru povsem neuporabnih oz. brezvrednih zemljišč.

13. Zapuščinsko sodišče je optimalno upoštevalo zaščitenost kmetije in razlog za to (preprečevanje drobljenja obdelovalnih površin in destimulacija kmetijskih gospodarstev) ter upoštevaje napotek iz prvega pritožbenega postopka natančno ugotovilo in obrazložilo, katere nepremičnine bi lahko nujna dedinja dobila v naravi, da zaščitena kmetija in njena dejavnost kljub temu ne bi bili bistveno okrnjeni. Ob tem pa je doseglo tudi cilj, da te nepremičnine vsaj približno vrednostno ustrezajo vrednosti nujnega deleža. 14. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 163. čl. ZD) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

15. Pritožnik v vsakem primeru sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP in 1. odst. 174. čl. ZD).