Jedro

Sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke (Sodnega sveta RS), ki je zavrnila oceno sodniške službe personalnega sveta okrožnega sodišča zato, ker ni ugotavljala, ali je pri tožniku podan pogoj prvega napredovanja po dopolnjenem 45. letu starosti, v zvezi s 26. členom in 1. odstavkom 106. člena ZSS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Sodnega sveta Republike Slovenije v Ljubljani št. ... z dne 14.11.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti svoji odločbi št. ... z dne 11.7.1996, s katero je odločila, da se tožnik ne imenuje na položaj svetnika okrožnega sodišča. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je že v prvostopni odločbi poudarila, da v konkretnem primeru ni izkazana kontinuiteta opravljanja sodniške službe tožnika kot sodnika v takšni meri, da bi bilo sploh mogoče opraviti ustrezno oziroma kredibilno oceno o tožnikovem delu kot sodnika oziroma o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje v smislu 3. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi. V prvostopni odločbi je obširno ugotovila večkratno menjavanje tožnikovih zaposlitev in pravnih področij, in sicer, da je tožnik kot sodnik sodniško delo opravljal v presledkih s pričetkom pred več kot 9 leti na Temeljnem sodišču v M. in v nepretrganem trajanju 7 let in 7 mesecev, nato pa ponovno šele v zadnjem času - krajše obdobje (1 leta in 1 meseca). Ob takšnih ugotovitvah pa je presodila tudi statistične podatke o tožnikovem celotnem sodniškem delu, in sicer oceno z dne 5.4.1996 in dopolnjeno oceno z dne 28.6.1996, nato pa ob reševanju pritožbe še njeno zahtevo po dopolnitvi ocene sodniške službe, ki jo je personalni svet Okrožnega sodišča v M. izdelal dne 8.10.1996. Po njenem mnenju iz nobene izmed teh ocen ne izhaja takšna nadpovprečna raven tožnikovega dela kot sodnika, ki bi, glede na ugotovitve o nekontinuiranem opravljanju njegovega sodniškega dela, te ugotovljene okoliščine pretehtale v takšni meri, da bi bila mogoča pozitivna odločitev o tožnikovi pritožbi. Vse tožnikove pritožbene navedbe, glede na te ugotovitve, ne morejo vplivati na njeno odločitev o tožnikovi pritožbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila kriterij, ki v veljavni materialni zakonodaji nima nobene opore in ki se ga tudi sama v svoji dosedanji praksi pri imenovanju sodnikov na položaj svetnikov okrožnega sodišča ni držala. Tožena stranka namreč v obravnavanem primeru skuša uveljaviti pri njem kriterij: "nepretrgano sodnikovo delo na sodišču določene stopje, ob izkazani nadpovprečni oceni takšnega dalj časa trajajočega sodniškega dela". Takšnega kriterija ne vsebuje 29. člen Zakona o sodniški službi, ki določa kriterije, na podlagi katerih se sestavi ocena sodniške službe. Da pa on v celoti izpolnjuje kriterije iz tega člena je razvidno iz podanih ocen personalnega sveta zanj. Že 19 let opravlja visoko zahtevna pravna opravila. Od tega je opravljal nepretrgano sodniško službo 7 let in 7 mesecev ter po krajšem 10 mesečnem presledku, ko je prav tako opravljal visoko zahtevna in vodilna pravna opravila, že več kot leto dni ponovno opravlja sodniško službo. Pri tem je opravil, ob svojem rednem delu, magisterij s področja pravnih znanosti in objavil številne strokovne in znanstvene prispevke v različnih publikacijah. Vse navedeno je pri svoji odločitvi tožena stranka popolnoma ignorirala. Zato je povsem utemeljeno njegovo sklepanje, da je tožena stranka v obravnavani zadevi ugotovila napačno dejansko stanje, in to v popolnem nasprotju z dokazili, ki jih je imela na razpolago. Smiselno predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v izpodbijani odločbi obrazložila svojo odločitev in da k tem razlogom nima kaj dodati. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi iz razloga, da iz nobene od navedenih ocen (5.4., 28.6. in 8.10.1996) ne izhaja takšna nadpovprečna raven tožnikovega dela, ki bi, glede na ugotovitve o nekontinuiranem opravljanju tožnikovega sodniškega dela (7 let in 7 mesecev, nato prekinitev in nato še krajše obdobje 1 leta in 1 meseca), te ugotovljene okoliščine pretehtale v takšni meri, da bi bila mogoča pozitivna odločitev o tožnikovi pritožbi.

Sodišče meni, da navedena zavrnitev tožene stranke nima podlage v določbi 3. odstavka 27. člena citiranega zakona, po kateri položaj svetnika pridobi okrožni sodnik pri prvem napredovanju po dopolnjenem 45 letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. V zvezi s to določbo tožena stranka ni ugotavljala, ali je pri tožniku podan pogoj prvega napredovanja po dopolnjenem 45 letu starosti, v zvezi s 26. in 1. odstavkom 106. člena citiranega zakona. Zato tožena stranka tudi ni mogla zavrniti oceno sodniške službe personalnega sveta Okrožnega sodišča v M. za hitrejše napredovanje z dne 5.4.1996, ko navedenega ni poprej ugotovila v skladu s citirano določbo 3. odstavka 27. člena.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedeno ugotoviti in šele nato podati oceno tožnikove sodniške službe v zvezi s pogoji za hitrejše napredovanje, ob upoštevanju kriterijev po 29. členu citiranega zakona.

Sodišče je glede na navedeno ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka in 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS). Na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS mora tožena stranka izdati novo odločbo na tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi v 30 dneh od dneva, ko je dobila to sodbo.