Jedro

V kazenskem postopku je uporaba načela pravičnosti lahko predstavljala podlago za vzpostavitev pravice do brezplačne obrambe, po zdaj veljavni ureditvi po ZBPP pa pravica do dodelitve BPP temelji na izpolnjevanju drugačnega nabora pogojev, z načeli pravičnosti in morale pa pričakovanje ali zahtevek prosilca ne sme biti v očitnem nasprotju. Obeh, čeprav jezikovno podobnih ureditev, torej ni mogoče enačiti, kar pomeni, da pri presoji upravičenosti obdolženca v kazenskem postopku do BPP ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej veljavnimi določbami ZKP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 486/2012 z dne 19. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za zastopanje na prvi stopnji v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. II K 1635/2011. V obrazložitvi navaja podatke o kazenski zadevi, na katero se nanaša prošnja za BPP, in ugotavlja, da kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, ni tako težko, da bi v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahtevalo obvezno obrambo. Zato mora tožnik enako kot vsi drugi prosilci za BPP izpolnjevati pogoje iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Meni, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika sicer bistveni element pravice do poštenega sojenja, vendar pa je taka obramba obligatorna le v primerih, ki jih določa kazenski postopek. Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) veže pravico do brezplačnega zagovornika na interese pravičnosti. Na ta pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, po katerem je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je v skladu s sodno prakso treba pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zapletenost obravnavanih pravnih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da je obramba z zagovornikom potrebna za zagotovitev poštenega postopka.

V nadaljevanju toženka ugotavlja, da je tožniku očitano kaznivo dejanje, za katerega je zagrožen zapor do petih let, tako da teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku dodeli BPP, poleg tega pa je bil tožnik zasačen na kraju kaznivega dejanja. Po podatkih spisa ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, v kazenskem postopku pa velja načelo materialne resnice in je sodišče po uradni dolžnosti dolžno ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist. Poleg tega mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca, okoliščine, da tožnik ni šolan, da se je v preiskavi zagovarjal sam, čeprav je bil opozorjen na pravico do zagovornika, in da je bil s sostorilci zasačen pri storitvi kaznivega dejanja, kar tudi priznava, pa ne kažejo na to, da bi potreboval zagovornikovo strokovno pomoč. Glede tožnikovih osebnih okoliščin toženka navaja še njegovo predkaznovanost, iz katere sklepa na njegovo „odločnost in vztrajnost pri izvrševanju premoženjskih kaznivih dejanj“, kar po njenem mnenju ni zanemarljivo pri odločanju o dodelitvi BPP. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP je iz navedenih razlogov očitno nerazumna, saj je v nasprotju z načelom pravičnosti in morale, kar pomeni, da za dodelitev BPP ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka kršila njegovo pravico do izjave, na podlagi katere bi lahko ugotovila, da je neizobražen Rom s končanimi le nekaj razredi osnovne šole in zato potrebuje zagovornika. Te okoliščine bi toženka morala upoštevati tudi pri oceni zapletenosti zadeve, česar niti ni mogla, ker jih tožnik ni imel priložnosti navesti, zato je napačno uporabila tudi 24. člen ZBPP. Želja, da bi tožnika zastopal zagovornik, gotovo ni v nasprotju s pravičnostjo in moralo, saj imajo zagovornika tudi storilci mnogo bolj zavržnih dejanj. Toženka je spregledala, da je po novem zakonu možna sklenitev dogovora s tožilstvom o vrsti in višini kazni, za kar je navzočnost zagovornika ključnega pomena. Tožnik se sklicuje tudi na ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča RS, po kateri je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku odobri BPP, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v nadaljnji (pravilno: ponovni) postopek, v vsakem primeru pa zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji (…). Iz navedenega izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, da zadeva ni očitno nerazumna. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da toženka meni, da gre pri načelu pravičnosti iz navedenega tretjega odstavka 24. člena ZBPP za „interes pravičnosti“ iz 6. člena EKČP. Tretji odstavek 6. člena EKČP res določa minimalne pravice, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi tudi pravico, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Gre za interes pravičnosti, kot so ga vsebovale tudi določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 – v nadaljevanju ZBPP-B). Stališča o posebnostih kazenskega postopka, na katera se sklicuje toženka, pa je sodna praksa oblikovala prav glede na to, prej veljavno zakonsko ureditev, ki je v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko ta postavitev ni bila obvezna, če je to bilo v interesu pravičnosti.

Po prej veljavni ureditvi je torej v kazenskem postopku uporaba načela pravičnosti lahko predstavljala podlago za vzpostavitev pravice do brezplačne obrambe, po zdaj veljavni ureditvi po ZBPP pa pravica do dodelitve BPP temelji na izpolnjevanju drugačnega nabora pogojev, z načeli pravičnosti in morale pa pričakovanje ali zahtevek prosilca ne sme biti v očitnem nasprotju. Obeh, čeprav jezikovno podobnih ureditev, torej ni mogoče enačiti, kar pomeni, da pri presoji upravičenosti obdolženca v kazenskem postopku do BPP ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP.

Po mnenju sodišča navedenih določb 24. člena ZBPP zato ni mogoče razlagati na način, na kakršnega jih razlaga toženka. Sodišče se sicer strinja s stališčem toženke, da mora vsak prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev že po zakonskem besedilu vezana na naravo zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP. Pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP torej ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oz. zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za dodelitev BPP.

Pri tem prosilec, ki zaprosi za BPP v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, načeloma nima zahteve, ki bi lahko bila nerazumna, temveč ima pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma ima pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Zaradi narave in temeljnih načel kazenskega postopka, na katera se sklicuje tudi toženka, pa taka pričakovanja že po naravi stvari ne morejo biti ne nepravična ne nemoralna.

Tudi sicer ne ZBPP, ne ZKP, ne kakšen drug zakon ne določajo pogojev, ki bi pravico do BPP za obdolžence v kazenskih postopkih omejevali drugače od pravice do BPP, ki jo imajo stranke v drugih sodnih postopkih. Ob tem je v 3. členu ZBPP celo predvidena možnost drugačne ureditve BPP prav zaradi morebitnih posebnosti posameznih vrst postopka, vendar zakonodajalec te možnosti za kazenske postopke ni uporabil. Nasprotno, z uveljavitvijo ZBPP je v celoti izenačil pogoje za pridobitev BPP tudi za kazenski postopek (prim. tudi obrazložitev k 38. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP, Poročevalec Državnega zbora, št. 131/07). To pomeni, da možnost dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim tega postopka, ne sme biti v ničemer drugačna od možnosti dodelitve BPP v drugih sodnih postopkih.

Iz navedenih razlogov se pravna stališča, na katera se opira odločitev v obravnavani zadevi (kot tudi že v zadevah I U 1850/2012, I U 1807/2012 in I U 1643/2011), razlikuje od pretežnega dela prejšnje sodne prakse, ki se je omejevala na preizkus pravilne uporabe načela pravičnosti v smislu 6. člena EKČP oziroma prej veljavne ureditve ZKP.

Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR.