Jedro

Izločitve po 32. členu ZD ni brez zahteve dediča, zato se v primeru nasprotovanja sodedičev na pravdo napoti tisti dedič, ki uveljavlja izločitveni zahtevek, ne pa sodediči, ki glede zapustnikovega nepremičnega premoženja kot pravilno sprejemajo zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je prekinilo zapuščinski postopek ter napotilo dediča S. T. Š. in B. Ž. na pravdo, zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne sodita solastna deleža 7/100 premoženja zapustnice, ki naj se izloči v korist S. T. Š., ter 5/100 premoženja zapustnice, ki naj se izloči v korist B. Ž.

2. Zoper sklep se pritožujeta dediča S. T. Š. in B. Ž. (v nadaljevanju pritožnika), ki uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču. Odločitve o prekinitvi zapuščinskega postopka ne izpodbijata. Navajata, da sta svoja izločitvena zahtevka konkretizirala ter predlagala dokaze. Prvo sodišče je napačno štelo, da je manj verjetna pravica pritožnikov že zato, ker se sodedič I. Š. ne strinja z izločitvenima zahtevkoma. Katera pravica je bolj oziroma manj verjetna, je stvar ocene sodišča, ki jo lahko opravi na podlagi prepričljivosti navedb in dokazov dedičev. Sodišče bi moralo vsebinsko oceniti podana izločitvena zahtevka. Pritožnika sta obrazložila izvršena vlaganja v hišo zapustnice. Prvo sodišče bi moralo presoditi izločitvena zahtevka pritožnikov na eni strani, na drugi strani pa navedbe sodediča I. Š. Ker tega ni storilo, je napačno uporabilo materialno pravo. Ker je sodedič le pavšalno ugovarjal izločitvenima zahtevkoma, bi prvo sodišče moralo šteti, da je njegova pravica manj verjetna. Izpodbijani sklep je napačen, ker je prvo sodišče pritožnika napotilo na vložitev dveh ločenih pravd. Izločitvena zahtevka med njima nista sporna, zato ni jasno, zakaj sodišče pritožnikov ni napotilo na pravdo skupaj zoper sodediča. 3. Sodedič I. Š. po svojih pooblaščencih v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnika uveljavljata izločitveni zahtevek na podlagi 32. člena ZD. Bistvo tega zahtevka je v tem, da naj bi določen del zapustnikovega premoženja ne spadal v zapuščino zato, ker naj bi pripadal dediču iz 32. člena ZD, ki je zapustniku pomagal pri pridobivanju oziroma je prispeval k povečanju ali ohranitvi vrednosti njegovega premoženja.

6. Prvo sodišče je pravilno izhajalo iz zakonite domneve iz prvega odstavka 11. člena SPZ. Ker je sodedič nasprotoval izločitvenima zahtevkoma pritožnikov, je glede na navedeno zakonito domnevo njuna pravica manj verjetna. Sporna dejstva o podlagi in obsegu izločitvenega zahtevka se presojajo v pravdi, zato sodedič ni bil dolžan obrazloženo prerekati izločitvenih zahtevkov pritožnikov. Prvemu sodišču se zato ni bilo treba ukvarjati s presojo prepričljivosti trditev in dokazov pritožnikov. Izločitve po 32. členu ZD ni brez zahteve dediča, zato se v primeru nasprotovanja sodedičev na pravdo napoti tisti dedič, ki uveljavlja izločitveni zahtevek, ne pa sodediči, ki glede zapustnikovega nepremičnega premoženja kot pravilno sprejemajo zemljiškoknjižno stanje.

7. Prvo sodišče je pravilno napotilo na pravdo vsakega pritožnika, saj vsak od njiju uveljavlja svoj izločitveni zahtevek. To pa ne pomeni, da ne moreta vložiti skupne tožbe (vsak za svoj izločitveni zahtevek zoper sodediča).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).