Jedro

Delavčev soprispevek ni podan, ker dokazni postopek ni pokazal, da bi bil nepazljiv (op. da je tekel), in ker so bile trditve toženk v tej smeri tudi sicer izredno pavšalne.

Ploščad je bila namreč (kot celota) močno poškodovana, njeni posamezni deli so bili nestabilni, bila je neravna, na njej so bile udrtine, granitne kocke (debeline 8 cm) so izpadale, ponekod je manjkal pesek. Pritožbeno izpostavljanje izmerjenega dela, ki je za 1,5 cm izstopal iz ravnine, ob vseh preostalih okoliščinah ne more spremeniti pravilnega zaključka sodišča, da celotna ploščad ni bila primerna za varno hojo. Delavec se je poškodoval prav zaradi omenjene ploščadi, in sicer, ko je pri hoji stopil na eno izmed močno poškodovanih plošč.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da sta prva toženka in druga toženka (tožena stranka oziroma toženki) v 15 dneh tožeči stranki (tožnici) solidarno plačati 19.279,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2018 dalje do plačila in (II.) da sta v istem roku dolžni solidarno povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v višini 662,59 EUR, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo sta toženki vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje v sodbi določno ne podaja ugotovitev o dejanskem stanju, ampak le opisuje navedbe tožnice, ugotovitve izvedenca in navedbe poškodovanca. Sodba ne vsebuje dejanskih ugotovitev sodišča in razlogov zanje ter nobene dokazne presoje, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sporno je, ali je bila ploščad, ki je bila nesporno močno poškodovana, tudi nevarna za hojo in ali je poškodovanec padel zaradi poškodb ploščadi ali zaradi lastne neprevidnosti. Obseg poškodb je sodišče ugotavljalo z izvedencem, ki naj bi pregledal ploščad skoraj tri leta po poškodbi, v skladu s pravili stroke izvedel ustrezne meritve, primerjal stanje ploščadi s fotografijami iz časa poškodbe in se strokovno opredelil, če je bila ploščad v času poškodbe nujno potrebna obnove. Nič od tega ni opravil. Mnenje ne vsebuje nobenih strokovnih ugotovitev, le subjektivno oceno izvedenca, ki je ni potrdil z nobenim ugotovljenim dejstvom. To ni strokovno mnenje. Je laično mnenje in nanj ni mogoče opreti odločbe. Edina meritev, ki jo je opravil je bila na najbolj izpostavljenem mestu, kjer je del počene plošče izstopal do 1,5 cm. Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, ali takšno odstopanje pomeni nevarnost za varnost običajne hoje. Ni sprejelo tudi stališča in dokazne ocene o načinu nastanka poškodbe. Zaslišani delavec je govoril o teku po ploščadi in o tem, da se mu je ena od ploščic pod njim obrnila. Slednje ni razvidno iz fotografij. Tudi ravnateljica je povedala, da ji je poškodovanec povedal, da je padel, ker se je ploščica zibala. Sodišče prve stopnje ni ocenilo trditev toženk, da delavcu ni mogoče verjeti, ker je uveljavljal odškodnino in je zainteresiran za zaključke, da je do poškodbe prišlo zaradi poškodovanosti ploščadi in ne njegove nepravilne hoje oziroma teka. Sodišče prve stopnje je povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da naj bi se poškodoval na delovnem mestu. Sam je jasno izpovedal, da to ni bilo njegovo delovno mesto, ampak je bilo delovno mesto v športni dvorani. To izhaja tudi iz listinskih dokazov (opisa del in nalog hišnika ter pogodbe o zaposlitvi) in izpovedbe ravnateljice. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo pod vplivom izvedenca na napačno pravno normo. Sklicuje se na 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcev na delovnih mestih, ki določa zahteve za prostore v stavbah, hkrati pa dopušča možnost za uporabo (splošnega) 93. člena pravilnika, ki določa zahteve za ureditev delovnih mest zunaj prostorov. Dodatno se sklicuje še na Gradbeni zakon iz leta 2017, ki je brezpredmeten, saj je bil sprejet dve leti po poškodbi in določa le standarde za objekte, ko so končani, ne pa standardov za obratovanje. Bistveno je, kako bi morali toženki ravnati, da bi se izognili odgovornosti za poškodbo delavca. Odločilna je ustaljena sodna praksa, ki se je že izrekla, da pohodne površine niso varne za hojo, če posamezni elementi izstopajo iz ravnine najmanj 2 cm. Zunanja pohodna površina, kjer tega ni, so varne pohodne površine, četudi so razpokane. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je en element ploščadi iz ravnine izstopal za 1,5 cm. Nobenega utemeljenega podatka ali izračuna ni navedel za podkrepitev stališča, da je bila sicer razpokana ploščad nevarna za hojo. Temu vprašanju se je izognil in zlasti ni navedel, katerih pogojev za varno delo toženki nista zagotovili. Mnenje je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo. Toženki sta zahtevali novo izvedensko mnenje, v katerem naj izvedenec svoje stališče argumentira, vendar je to sodišče prve stopnje zavrnilo. Tudi zato sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Materialna podlaga za odločitev v sodbi ni natančno navedena, če pa je, je pa napačno uporabljena.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v smeri obstoja bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsekakor nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba vsebuje dejanske ugotovitve o vseh relevantnih dejanskih okoliščinah konkretnega primera in razloge za dejanske ugotovitve ter dokazno oceno. Deloma pavšalnim in predvsem lastnim ter povsem neizkazanim pritožbenim očitkom v tej smeri ni mogoče slediti. Iz izpodbijane sodbe so tako npr. razvidni razlogi, zakaj sodišče prve stopnje ni angažiralo novega izvedenca (13. točka obrazložitve), in razlogi o odločilnih dejstvih ter dokazna ocena (glej predvsem 4., 6., 7., 8., 11., 13., 15., 19. in 20. točko obrazložitve). Zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje prav za vsako dejansko ugotovitev (očitno izrecno) poudariti, da gre za dejansko ugotovitev sodišča, ne more pomeniti očitane bistvene kršitve, saj povsem presega tako imenovani standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Povzemanje navedb tožnice, ugotovitev izvedenca in izpovedb poškodovanega delavca (op. vsekakor se sodišče prve stopnje ni oprlo le na navedbe tožnice in le na predmetna izvedena dokaza) ob hkratnem dovolj obrazloženem pojasnilu, čemu je sodišče prve stopnje sledilo, vsekakor zadošča, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, kaj so dejanske ugotovitve sodišča. 6. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je razvidno iz izpodbijane sodbe, zato ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Poškodovani delavec je 11.5.2015 padel na ploščadi pred telovadnico, ki je ″skupna″ prvi toženki (šoli) in drugi toženki (občini), ki je bila poškodovana in glede katere je prva toženka drugo toženko opozarjala v smeri, da je ploščad potreba sanacije in da naj v ta namen zagotovi sredstva.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika izvedenske ekspertize. Samo izpostavljanje dejstva, da si je izvedenec ploščad ogledal skoraj tri leta po nezgodi, ne more pripeljati do zaključka, da je mnenje laično in nestrokovno. Drži, da je izvedenec izvedel le eno meritev, a je to svojo odločitev tudi pojasnil. Meritev se nanaša na odlomljeni del plošče, ki je štrlel iz pohodne ravnine v višini 1,5 cm in ki se je nahajal na potencialnem mestu padca, kjer je delavec verjetno tudi padel. Stanje ploščadi je primerjal s fotografijami iz časa nezgode in se tudi opredelil, da ploščad v celoti ni bila primerna za varno hojo. Ali je bila nujno potrebna obnove, je okoliščina, ki v tej pravdi ni pravno relevantna (op. izvedenec je na to vprašanje celo odgovoril, vendar sodišče prve stopnje tega dela njegove ekspertize ni povzelo). Enako velja za pritožbeni pomislek toženk v smeri, kako bi morali le-ti ravnati, da bi se izognili odgovornosti za poškodbo delavca. Vsekakor pa velja pripomniti, da okviren odgovor na obe vprašanji izhaja že iz zaključka, da ploščad kot celota ni bila primerna za varno hojo. Ker ima izvedenska ekspertiza lahko svojo podlago že v izvedenčevih (strokovnih) izkušnjah in ker izvedenec svojih zaključkov ni sprejel le na podlagi osamljene meritve, temveč predvsem na podlagi pregleda spisa, ogleda ploščadi, ogleda fotografij in vpogleda v izpovedbe, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da gre za laično mnenje, ki ni strokovno in ki ni podprto z ugotovljenimi dejstvi. Izvedenec je na podlagi vsega navedenega izdelal ekspertizo in jo nato še na podlagi pripomb toženke kar dvakrat dopolnil. Pritožbeno izpostavljanje dejstva, da je opravil le eno meritev, ob vsem navedenem ne more pripeljati do zaključka, da gre za nestrokovno mnenje. Povedano drugače, izpostavljanje gole okoliščine, da je izvedenec opravil le eno meritev, ne pripelje do zaključka, da gre za laično, nestrokovno in subjektivno ekspertizo. Izvedensko mnenje je strokovno, objektivno, razumljivo, skladno in preverljivo ter je sodbo nanj vsekakor mogoče opreti. Slednje je, kot je pojasnjeno tudi zgoraj, storilo tudi sodišče prve stopnje in zato je sprejelo stališče, da predmetna ploščad v celoti ni bila primerna za varno hojo. Sprejelo je tudi stališče, da je neprimernost ploščadi posledica malomarnosti toženk in da je med poškodbo delavca in malomarnostjo toženk podana vzročna zveza, ker se je delavec poškodoval pri tem, ko je stopil na eno izmed močno poškodovanih betonskih plošč (glej izpovedbo delavca, ki ji je sodišče prve stopnje v tem delu sledilo). Ob povedanem se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti nekakšno (dodatno, konkretnejše) stališče in dokazno oceno o ″načinu nastanka poškodbe delavca″. Nenazadnje tudi pravdni stranki kakšnih bolj konkretnih dejstev v tej smeri nista navajali, medtem ko je sodišče ob izjemi iz tretjega odstavka 3. člena ZPP vezano na njuno trditveno podlago.

8. S. K. (poškodovani delavec) ni govoril o teku, kot je zmotno navedeno v pritožbi, temveč je izpovedal, da je hodil hitro in da tako hodi po naravi. Tudi iz prijave nezgode, izdelane s strani prve toženke, izhaja, da se je poškodoval pri hoji. V tej smeri je dejansko stanje ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče s tako ugotovljenim dejanskim stanjem soglaša. S. K. je tudi izpovedal, da se je ena od plošč pod njim zazibala oziroma se mu je obrnila pod nogami, pri čemer sodišče prve stopnje upoštevaje tudi druge izvedene dokaze ni sledilo slednjemu delu njegove izpovedbe in torej ni ugotovilo, da naj bi se ploščica obrnila. Sodišče prve stopnje torej izpovedbi delavca ni v celoti in povsem nekritično sledilo. Izpovedbo je dokazno ocenilo. Opredelilo pa se je tudi do trditev tožene stranke, da njegovi izpovedbi zaradi spora z zavarovalnico ni mogoče verjeti. Slednje izhaja iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je poudarjeno, da je njegovo izpovedbo (op. v tej točki obrazložitve je zavrnjena teza toženk, da naj bi delavec tekel) štelo za verodostojno in da ni dobilo občutka, da jo prilagaja potrebam postopka. Na tem mestu velja še dodati, da pritožba ne izpodbija razlogov, ki so vsebovani v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre za pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da delavčev soprispevek ni podan, ker dokazni postopek ni pokazal, da bi bil nepazljiv (op. da je tekel), in ker so bile trditve toženk v tej smeri tudi sicer izredno pavšalne.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tezo toženk, da se delavec (hišnik) očitno ni poškodoval na delovnem mestu (op. poškodoval se je na ploščadi pred športno dvorano). Kaj je delovno mesto je tudi materialnopravni zaključek, zato pritožbeno poudarjanje, kaj izhaja iz izvedenih dokazov, ki so namenjeni dokazovanju dejstev (npr. iz izpovedbe ravnateljice in samega delavca) ni utemeljeno. Tudi sicer sta oba izpovedala, da je bil njegov delokrog širši od same stavbe telovadnice. Iz prijave nezgode pri delu izhaja, da se je poškodoval na običajnem delovnem mestu. Gibanje po ploščadi pred športno dvorano je bilo tudi sicer zanj neizogibno. Tožena stranka je tudi v odgovoru na tožbo predmetno sama navajala, nato pa je spremenila svoje navedbe. K delovnim mestom sodijo po 2. členu Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (pravilnik) tudi prometne poti. Pogodbe o zaposlitvi, na katero se sklicuje pritožba, ni v spisu, medtem ko iz opisa del in nalog hišnika izhaja, da med njegova dela in naloge spada tudi skrb za ploščad, na kateri je padel. Povedano sklepno je torej zavzemanje tožbe v smeri, da hišnik ni padel na delovnem mestu, neutemeljeno.

10. Čeprav velja slediti pritožbi v delu, da 37. člen pravilnika določa zahteve za prostore v stavbah in da je bil Gradbeni zakon sprejet po nastali nezgodi ter zato ne more biti uporabljiv za presojo v konkretnem primeru, sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, saj se je oprlo tudi na 93. člen pravilnika, ki določa, da mora delodajalec delovna mesta, prometne poti in druge površine na prostem, ki jih uporabljajo delavci med delom urediti tako, da se lahko pešci in vozila varno gibljejo. Prav tako Gradbeni zakon ni zakon, ki je nekakšna novota v pravnem sistemu Republike Slovenije, ampak gre za zakon, ki je nadomestil Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). ZGO-1 vsebuje določbe o javnih površinah in o zagotavljanju zanesljivosti objektov Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je predmetna ploščad javna površina, katere vzdrževanje zagotavljata obe, prva in druga toženka, zato je ob pojasnjeni vzročni zvezi med delavčevim padcem in ploščadjo, ki je bila v neprimernem stanju za varno hojo, podana odgovornost toženk za tožnici nastalo škodo. Nenazadnje je zopet treba poudariti še pomembne indice v tej smeri, ki so tudi v tem, da je prva toženka drugo toženko opozorila o stanju ploščadi in potrebi po sanaciji in da je bila ploščad po škodnem dogodku očitno sanirana (op. izvedenec je bil iz razloga predvidene sanacije ploščadi angažiran že pred prvim narokom za glavno obravnavo). Tudi sicer je tožnica dokaj neprerekano navajala o tem, da je druga toženka lastnica zemljišča in da mora po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja prvi toženki zagotavljati sredstva za vzdrževanje. Glede na povedano do zmotne uporabe materialnega prav ni prišlo. Pritožba tudi neutemeljeno ob sklicevanju na omenjeno meritev izpostavlja nekakšno ustaljeno sodno prakso, ki je ne citira in ne izkaže, da so pohodne površine nevarne za hojo le v primeru, če posamezni elementi iz ravnine izstopajo za najmanj 2 cm. Predmetna ploščad je bila namreč (kot celota) močno poškodovana, njeni posamezni deli so bili nestabilni, bila je neravna, na njej so bile udrtine, granitne kocke (debeline 8 cm) so izpadale, ponekod je manjkal pesek, ipd... Pritožbeno izpostavljanje izmerjenega dela, ki je za 1,5 cm izstopal iz ravnine, ob vseh preostalih okoliščinah ne more spremeniti pravilnega zaključka sodišča, da celotna ploščad ni bila primerna za varno hojo. Delavec se je poškodoval prav zaradi omenjene ploščadi, in sicer, ko je pri hoji stopil na eno izmed močno poškodovanih plošč.

11. Ker drugih pritožbenih trditev toženki nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi sicer zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.