Jedro

Tožnici je bila dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč na način iz 36. člena ZBPP, torej ne glede na določbe zakona o pogojih za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ti se preverijo naknadno in se, če dodelitev brezplačne pravne pomoči ni bila utemeljena, uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Ne gre torej za položaj iz prvega odstavka 43. člena ZBPP, v katerem je bila prosilcu brezplačna pravna pomoč dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov. Razlogi za opustitev navedbe podatkov o premoženju v solasti tožnice so zato pravno nerelevantni.

Že vrednost solastnega deleža tožnice na nepremičnini presega premoženjski cenzus 13.608 EUR za dodelitev brezplačne pravne pomoči (60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka 226,80 EUR) iz 23. člena ZSV, ki je veljal v času dodelitve brezplačne pravne pomoči. Uporaba (višjega) cenzusa v času izdaje izpodbijane odločbe zato ne narekuje njene odprave.

Za stališče, da se premoženje, ki je predmet razdružitvenega postopka, ne upošteva kot premoženje stranke, v določbah ZSV (pa tudi v ZSVarPre) ni podlage. Pravice solastnikov na solastnem premoženju določa zakon, sodni nepravdni postopek zaradi razdružitve solastnine pa sam po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s solastnim deležem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 501/2009 z dne 1. 2. 2013 je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem odločil, da tožnici preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 501/2009 z dne 8. 7. 2009 in se šteje za neupravičeno prejeto.

Iz razlogov sledi, da je bila tožnici z odločbo z dne 8. 7. 2009 dodeljena nujna BPP za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. N 19/2006. Po pridobitvi podatkov o dohodku in premoženju tožnice tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnica ob vložitvi prošnje za dodelitev BPP solastnica do ¼ stavbe št. … in …, stoječe na parc. št. … k.o. A., z naslovom …, solastnica do 9/40 stavbe št. … in …, stoječe na parc. št. … k.o. B. ter solastnica do 1/80 poslovnega prostora na naslovu …, v kletnih prostorih stavbe …, to je stavb, v katerih ne živi. Iz informativnega izračuna o vrednosti nepremičnin z dne 22. 9. 2010 izhaja, da je vrednost hiše v A. 63.015,00 EUR, solastni delež tožnice pa 15.753,75 EUR, in da znaša vrednost hiše v B., 32.503 EUR. Ne glede na navedbo tožnice, da je zoper informativni izračun vrednosti objekta v B. podala ugovor, tožena stranka ugotavlja, da vrednost solastnega deleža tožnice na navedenih nepremičninah presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki po 27. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v zvezi s 4. členom Zakona o interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12) znaša 13.780 EUR, in so zato podani pogoji za prenehanje BPP v skladu s 43. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da tožnica solastništva nepremičnin ni in tudi ni želela zamolčati. Njena prošnja za BPP se je namreč nanašala prav na delitev nepremičnega premoženja in bi torej tožena stranka s solastništvom nepremičnin morala biti seznanjena že v času odločanja o dodelitvi BPP.

Premoženje v A. in v B. je predmet razdružitve in se zato ne more upoštevati kot premoženje tožnice (sodba III U 140/2011 z dne 8. 7. 2011).

Tožena stranka je presojala finančni položaj tožnice po sedanjih kriterijih za dodelitev BPP in ne po kriterijih, ki so veljali v času dodelitve, 8. 7. 2009 (sodba I U 1135/2012). Pri tem ni jasno, ali premoženje, o katerem govori tožena stranka, ob neupoštevanju premoženja, ki je predmet razdružitve, presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, obenem pa tožnica tudi ni izključna lastnica nepremičnine v k.o. B., kar pomeni, da znaša vrednost njenega solastnega deleža na tej nepremičnini 7.313, 17 EUR.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Tožnici je bila z odločbo št. Bpp 501/2009 z dne 8. 7. 2009 dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč. To pomeni, da ji je bila BPP dodeljena na način iz 36. člena ZBPP, t.j. ne glede na določbe zakona o pogojih za dodelitev BPP. Ti se preverijo naknadno, in se, če dodelitev BPP ni bila utemeljena, uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP (četrti odstavek 36. člena ZBPP), torej določbe 43. člena ZBPP. Ne gre torej za položaj iz prvega odstavka 43. člena, v katerem je bila BPP prosilcu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov. Razlogi za opustitev navedbe podatkov o premoženju v solasti tožnice so zato pravno nerelevantni.

Dejansko stanje, ki je podlaga izpodbijane odločitve, je med strankama nesporno. Tako ni spora o nepremičninah v solasti tožnice, njihovi vrednosti in o višini solastnih deležev. Po nespornih podatkih znaša že vrednost ¼ solastnega deleža tožnice na nepremičnini v A. 15.753,75 EUR. Ta vrednost presega tudi premoženjski cenzus 13.608 EUR za dodelitev BPP (60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka 226,80 EUR) iz 23. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki je veljal v času dodelitve BPP. Uporaba (višjega) cenzusa v času izdaje izpodbijane odločbe zato ne narekuje njene odprave.

Sodišče se namreč ne strinja s stališčem tožeče stranke, da se premoženje, ki je predmet razdružitvenega postopka, kot premoženje stranke ne upošteva. Zanj v določbah ZSV (pa tudi v ZSVarPre) ni podlage. Pravice solastnikov na solastnem premoženju določa zakon, sodni nepravdni postopek (zaradi razdružitve solastnine) pa sam po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s solastnim deležem. Takšno stališče tudi ne sledi iz sodbe III U 140/2011, na katero se sklicuje tožeča stranka. Da bi bile dejanske okoliščine v obravnavani zadevi enake tistim, ki so bile upoštevane v navedeni zadevi, pa tožeča stranka niti ne navaja.

Ker tožbeni ugovori po navedenem niso utemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker so pravno relevantna dejstva v zadevi nesporna, je v zadevi odločilo brez glavne obravnave.