Jedro

Toženka v reviziji navaja vrednost spornega predmeta, ne pa tudi vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Ker tudi ni navedla, kolikšen je po njenem delež tožnikove sokrivde, niti zneska, za katerega sta sodišči prisodili previsoko odškodnino, sodišče ni moglo ugotoviti, ali revizija presega revizijski prag, ki je določen v drugem odstavku 367. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 6.000.000 tolarjev z zamudni obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik telesno poškodoval 17.12.1983, ko je zakuril manjši ogenj iz suhega listja in je v ognju razneslo tulec manevrskega naboja cal. 7.62 mm, pri čemer ga je kovinski delec naboja zadel v levo oko. Ker mu je kovinski tujek predrl levo oko, je prišlo do odstopa mrežnice, sušenja levega zrkla in slepote levega očesa. Z vmesno sodbo dne 19.10.1993, ki je postala pravnomočna 4.5.1994, je sodišče ugotovilo, da je za škodo odgovorna toženka (takrat prva toženka), ker so naboji ostali po vaji vojaških in teritorialnih enot "Planina 77". Ko je sodišče kasneje presojalo še obseg škode, je tožniku prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 1.400.000 tolarjev, za strah 700.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000 tolarjev in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.300.000 tolarjev (pri čemer je upoštevalo invalidnino, ki jo prejema tožnik). Ugotovilo je, da je za poškodbo izključno odgovorna toženka in zavrnilo njen ugovor, češ da je sokriv tožnik oziroma njegova skrbnica. Proti tej sodbi se je pritožila toženka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe in ustrezno znižanje odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da vlaga revizijo v zvezi z višino zahtevka, katere sestavni del je odločitev o deljeni odgovornosti tožnika. Po njenem pri kurjenju dračja in suhega listja v neposredni bližini gozda ni mogoče izključiti nepredvidenih dogodkov. Tožnik, ki naj bi vedel, da je na tem mestu potekala vojaška vaja, bi moral biti zaradi tega še posebej previden, na to pa bi ga morala opozoriti tudi skrbnica. Zato jima očita sokrivdo in zaključuje, da "Čeprav je tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka majhnega pomena, nedvomno ni zanemarljiv." Dodaja, da je tožnik pričakoval, da bo kasneje prevzel kmetijo in ker se to ni zgodilo, so se začele njegove nadaljnje težave, ki pa jih ni mogoče v celoti pripisati poškodbi vida. Po mnenju toženke pravičnost zahteva, da se upoštevajo vse okoliščine primera, tudi tožnikov morebitni prispevek k posledicam, čeprav je zanemarljiv.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99-2/04) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Toženka v reviziji navaja vrednost vsega spornega predmeta 6.900.000 tolarjev, torej tudi tistega dela tožbenega zahtevka, ki je bil zavrnjen. Pri tem pa ne oceni vrednosti izpodbijanega dela sodbe. V utemeljitvi revizije sicer navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali tožnikovega prispevka k nastanku škode, a ne navede niti deleža sokrivde, niti zneska, za katerega sta po njenem mnenju sodišči prisodili previsoko odškodnino.

Revizijsko sodišče po 371. členu ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in nima zakonskega pooblastila za preizkus celotne sodbe. Ker toženka, ki je strokovno usposobljena oseba za vložitev revizije in bi morala poznati pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 26.6.2002 (glej Pravna mnenja VS RS, št. I/2002, str. 18), ni navedla vrednosti izpodbijanega dela sodbe, sodišče ni moglo ugotoviti, ali presega revizijski prag, ki je določen v drugem odstavku 367. člena ZPP. Zato revizije ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).