Jedro

Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero v izvršilnem postopku se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini (hipoteko), ne pa – kot v konkretnem primeru – upnik, ki je pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.

Sodišče prve stopnje bi zato moralo v smislu načela zaupanja v zemljiško knjigo preveriti ne le, ali je toženka ravnala pošteno, torej ali je bila na njeni strani podana dobra vera glede zaupanja v podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, pač pa tudi, ali si je tožnica prizadevala in imela možnost predlagati vknjižbo svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah, torej ali je bila dovolj skrbna pri zavarovanju svojih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da izvršba, ki teče po predlogu tožene stranke v postopku Okrajnega sodišča v Cerknici In 19/2008 na nepremičnine v lasti tožeče stranke, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Cerknici pri vl. št. 1905 k.o. X, parc. št. 1009/18, 1009/19, 366/451 in 366/499, ni dopustna, tožeča stranka pa mora v roku 15 dni plačati toženi stranki 4.392,53 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti za čas od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v izvršilnem postopku In 19/2008 pred Okrajnim sodiščem v Cerknici izterjuje terjatev do družbe Š., d.o.o., pri čemer so predmet izvršbe in rubeža nepremičnine parc. št. 1009/18, parc. št. 1009/19, parc. št. 366/451 in parc. št. 366/449, vpisane v vl. št. 1905, k.o. X (priloge B2, B3 in B4). Družba Š., d.o.o., (kot prodajalec in dolžnik v izvršilnem postopku) in tožnica (kot kupec) sta dne 12. 11. 2007 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet so bile med drugim tudi sporne nepremičnine (priloga A4). Pri vseh štirih nepremičninah je bila na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici In 19/2008 z dne 25. 08. 2008 dne 25. 08. 2008 vknjižena hipoteka (priloga B4), vpis lastninske pravice na tožnico pa je začel učinkovati z dnem 02. 09. 2008 (priloga B5) (zemljiškoknjižni izpisek - priloga B6).

6. Po 3. odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ je v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet nedopustna, legitimiran tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovani izločitveni zahtevek) je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovita obramba njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Kadar je temelj za uveljavljanje izločitvenega ugovora oziroma tožbe lastninska pravica tretje osebe, se ta dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice.

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah za tožnico pričel učinkovati z dnem vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice dne 02. 09. 2008, kar pomeni, da je bila družba Š., d.o.o., zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin vse do dne 02. 09. 2008. Na podlagi 49. člena SPZ je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri pravno poslovnih pridobitvah konstitutivnega pomena. Dokler se kupec ne vknjiži v zemljiško knjigo, je lastnik nepremičnine še vedno prodajalec. Kupec ima zgolj obligacijsko pravico iz prodajne pogodbe. Ker tožnica v času zaznambe izvršbe oziroma na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe In 19/2008 z dne 21. 08. 2008 (prilogi B2 in B3) vknjižene hipoteke (Dn. št. 1877/2008) (priloga B4) še ni bila lastnica nepremičnin oziroma je to postala šele kasneje (z vknjižbo dne 02. 09. 2008), mora trpeti izvršbo na podlagi predhodno pridobljene hipoteke (2. odstavek 170. člena ZIZ) (tako tudi VSL sodba II Cp 1917/2010 z dne 08. 09. 2010, VSL sodba I Cp 2196/2009 z dne 02. 09. 2009, sodba II Ips 37/2009 z dne 20. 01. 2011, sodba in sklep II Ips 240/2008 z dne 01. 07. 2010).

8. Ne glede na to pa pritožba utemeljeno opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero v izvršilnem postopku lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini (hipoteko), ne pa – kot v konkretnem primeru – upnik, ki je pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku (odločba Up-128/03 z dne 27. 01. 2005 v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice – priloga A11 in odločba Up-438/04-28 z dne 06. 07. 2006 v zvezi s pravno poslovno pridobitvijo lastninske pravice – priloga A12). Sodišče prve stopnje bi zato moralo v smislu načela zaupanja v zemljiško knjigo preveriti ne le, ali je toženka ravnala pošteno, torej ali je bila na njeni strani podana dobra vera glede zaupanja v podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo (5. člen ZZK-1), pač pa tudi, ali si je tožnica prizadevala in imela možnost predlagati vknjižbo svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah, torej ali je bila dovolj skrbna pri zavarovanju svojih pravic.

9. Pritožbeno sodišče je glede na podane trditve samo preverilo skrbnost tožnice in ugotovilo, da je situacija v konkretnem primeru drugačna kot v primeru odločbe II Ips 220/2006 z dne 10. 07. 2008, ki jo pritožba še posebej izpostavlja. V slednjem primeru namreč tožnici ni bilo mogoče očitati pasivnosti glede vpisa pravice v zemljiško knjigo, pri čemer je toženko seznanila z izvenknjižnim stanjem pravic, toženka pa je ravnala nepošteno, ko je kljub temu, da je bila seznanjena, da dejansko stanje lastništva nepremičnine ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju, zahtevala sodno pridobitev zastavne pravice. V obravnavanem primeru je tožnica vedela za dolg družbe Š., d.o.o., do toženke, saj sta (bila) v obeh družbah (tožnica in Š., d.o.o.) družbenika in pooblaščenca za zastopanje v trenutku sklepanja kupoprodajne pogodbe ista (prilogi B17 in B18), poleg tega pa je najkasneje z vročitvijo sklepa Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 28. 11. 2007 (priloga B15), da se dovoli vpis lastninske pravice pri vl. št. 1922, k.o. X, in vl. št. 1976, k.o. X, izvedela oziroma bi lahko izvedela, da sodišče ni odločalo tudi o vpisu lastninske pravice na spornih nepremičninah, ki ležijo v vl. št. 1905, k.o. X. V kolikor bi bila tožnica dovolj skrbna, bi torej lahko ugotovila, da Š., d.o.o., ni vložil predloga za vpis lastninske pravice na vseh nepremičninah, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe z dne 12. 11. 2007 in bi ga zato vložila sama.

10. Pritožba torej neutemeljeno zatrjuje, da je tožnica že dne 13. 11. 2007 poskušala vpisati lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah, saj iz zemljiškoknjižnega predloga z dne 13. 11. 2007 izhaja, da je bil predlagan izbris zaznambe sklepa o izvršbi in izbris skupne hipoteke za vknjižbo lastninske pravice zgolj pri nepremičninah v vl. št. 1976, k.o. X, in parc št. 1009/5 in 1009/20, vpisani v vl. št. 1905 (pravilno: 1922), k.o. X, kar pomeni, da ne gre za nepremičnine, ki so predmet tega postopka (priloga A8 in B10). Da do vpisa lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, ni prišlo zaradi nepravilnega ravnanja odvetnice J. Š., ki je pomotoma iz svojega zemljiškoknjižnega predloga izpustila parcelne številke spornih nepremičnin, pa ni relevantno. Gre za napako, ki spada v sfero družbe Š., d.o.o., s tem pa posledično v sfero tožnice. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnica imela možnost predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj za to ni bilo nobenih pravno relevantnih ovir (drugače kot v odločbi Up-438/04-28 z dne 06. 07. 2006). Posledice svoje neskrbnosti zato nosi sama.

11. Trditve tožnice, da je toženka vedela za kupoprodajno pogodbo z dne 12. 11. 2007, saj jo je tožnica dne 13. 11. 2007 prijavila pri toženki za odmero davka na promet nepremičnin, pri čemer je ta davek tudi plačala (priloga A4), niso prepričljive. Stališče, da bi bila toženka dolžna v ta namen vpogledati v arhive in evidence, pri čemer toženka glede kupoprodajnih pogodb evidentira zgolj odmero in obračun davka na promet nepremičnin, ne pa tudi podatka o lastništvu, bi bilo prestrogo (podobno tudi sodba II Cp 3871/2007 z dne 19. 03. 2008 - priloga A10). Glede na to, da je toženka ob prodaji nepremičnine preverila zemljiškoknjižno stanje (priloga v predlogu za izvršbo z dne 6. 18. 2008 – priloga B3), pri čemer v tistem trenutku ni bilo plombe, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da nepremičnina morda ni last dolžnika in bi ji posledično lahko očitali nepoštenost, zemljiškoknjižno stanje pa je po uradni dolžnosti preverilo tudi zemljiškoknjižno sodišče, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče zaključiti, da bi toženka zlorabila načelo zaupanja v zemljiško knjigo in ravnala v slabi veri, torej, da bi vedela, da je bila med tožnico in družbo Š., d.o.o., sklenjena kupoprodajna pogodba in da so bili razen vknjižbe izpolnjeni vsi pogoji za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na tožnico.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).