Jedro

Tožniku, upravičencu do dodatka za pomoč in postrežbo, je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izpodbijal v delovnem sporu. Čeprav je bila tožba v delovnem sporu zavržena kot prepozna, je sodišče v socialnem sporu zaradi prenehanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pravilno ugotavljalo razloge za prenehanje delovnega razmerja in zaključilo, da je bil razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da se delodajalec ni strinjal, da je tožnik kljub temu, da ni nič delal, prejemal minimalno plačo, ne pa izostanek z dela. Delovno razmerje mu zato ni prenehalo po njegovi krivdi ali volji in je še nadalje upravičen do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2014 in št. ... z dne 11. 11. 2014 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati vse zapadle zneske dodatka za pomoč in postrežbo, ki mu pripadajo na podlagi odločbe št. ... (pravilno: ...) z dne 20. 5. 2010. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nedvoumno razvidno, da je tožniku z dnem 19. 8. 2013 prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu A. d.o.o. v skladu z določbo drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013) zaradi njene lastne volje ali krivde. Navedeno je razvidno iz pravnomočne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2013, ki je bila tožeči stranki vročena. Tožeča stranka je zoper navedeno izredno odpoved vložila tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki pa je bila s pravnomočnim sklepom opr. št. I Pd 100/2014 z dne 21. 2. 2014 zavržena. Tožeča stranka je namreč tožbo zoper odpoved delodajalca z dne 20. 12. 2013 vložila prepozno, kar pomeni, da se šteje kot, da ni bila vložena. Gre torej za delovni spor, v katerem sta stranki postopka delavec in delodajalec, ne pa tožena stranka. Tožena stranka odloča o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V konkretnem primeru gre za odločanje o obdržanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po prenehanju delovnega razmerja, ne more pa tožena stranka odločati o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki sodi izključno v delovnopravno zakonodajo. Meni, da je sodišče preseglo mejo svojih pristojnosti, ko je v socialnem sporu na drugačen način rešilo delovno pravni spor, ki se je zaključil v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Zato tudi ne gre za predhodno vprašanje. Ker je tožeča stranka tožbo za uveljavitev sodnega varstva vložila prepozno, je odločitev delodajalca postala dokončna in pravnomočna. Sodišče je vprašanje prenehanja delovnega razmerja na novo obravnavalo in celo rešilo na drugačen način v nasprotju z dejanskim stanjem. S tem je storilo tudi relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj je procesno napačno tolmačilo predhodno vprašanje. Meni, da je edino pravno mogoče upoštevati okoliščino, da gre za izredno odpoved delovnega razmerja s strani delodajalca in da gre torej za razlog prenehanja delovnega razmerja, ki izvira iz krivde oziroma volje delavca. Razen tega se prvostopno sodišče nepravilno sklicuje na zadeve opr. št. Psp 551/2008, Psp 417/2008, saj ne gre niti za dejansko niti pravno primerljive zadeve. Gre namreč za primere, ko je šlo le za formalne pomanjkljivosti že nesporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa za tak primer kot je v tem socialnem sporu.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da niso pravilne ugotovitve, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi njegove lastne volje ali krivde. Prav tako tožena stranka napačno navaja, da gre v predmetnem sporu za delovnopravni spor, saj gre za socialni spor, ki ne glede na njegovo rešitev ne posega v delovno razmerje med delavcem in delodajalcem. Napačno pa je tudi stališče tožene stranke, da v socialnem sporu ni možno na takšen način rešiti delovnopravnega spora. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni reševalo delovnopravnega spora, temveč je zgolj ugotavljalo dejstva, pomembna za rešitev socialnega spora in ni z ničemer poseglo v razmerje med delavcem in delodajalcem. Sodišče sploh ni presojalo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, temveč le dejansko stanje v zvezi s tem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. Predmet presoje sta v obravnavani zadevi dokončna odločba toženca št. ... z dne 11. 11. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo ... z dne 10. 9. 2014. Z dokončno odločbo z dne 11. 11. 2014 je toženec pritožbo zoper citirano prvostopno odločbo z dne 10. 9. 2014 zavrnil in prvi odstavek spremenil tako, da se pravilno glasi: Zavarovancu z dnem 24. 12. 2013 preneha pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Z istim dnem se ustavi tudi izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo. Sporno v tej zadevi je vprašanje, ali je tožnik tudi po prenehanju delovnega razmerja še nadalje upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.

7. V določbi 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je med drugim bilo določeno, da tudi nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, če nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po kakšni drugi podlagi, imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. To pravico pa obdržijo tudi po prenehanju delovnega razmerja, če jim je delovno razmerje prenehalo brez lastne volje ali krivde. Povsem enako je glede nadaljnjega obdržanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določeno tudi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v določbi drugega odstavka 100. člena. Pomeni, da zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo obdrži tudi po prenehanju delovnega razmerja, če mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi ali volji.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku dotedanja zaposlitev pri delodajalcu A. d.o.o. prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2013, ki jo je tožnik prejel 24. 12. 2013. Tožnik je takšno odpoved izpodbijal pred pristojnim sodiščem, vendar je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani tožbo, ker je bila vložena prepozno, s sklepom opr. št. I Pd 100/2014 z dne 21. 2. 2014, zavrglo. Tako, da sodišče zadeve ni obravnavalo vsebinsko, tožnik pa ne more doseči ugotovitve, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Pravne posledice na podlagi sklepa o zavrženju tožbe, ker je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, lahko nastopijo le v delovnem sporu.

9. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo razloge za prenehanje delovnega razmerja tožnika in zaključilo, da je bil razlog, da se je tožnikov delodajalec odločil za takšen ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da se ni strinjal, da je tožnik kljub temu, da ni nič delal, prejemal minimalno plačo, ne pa tožnikov izostanek z dela.

10. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedenih razlogov tudi zakoniti zastopnik delodajalca, ko je bil zaslišan, ni potrdil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil sposoben več opravljati dotedanjega dela natakarja, saj je po prometni nesreči 25. 12. 2008 ostal na vozičku. Za tožnika tudi ni bilo več delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovim zdravstvenim zmožnostim, kar je dne 6. 11. 2013 ugotovila tudi invalidska komisija (l. št. 24 upravnega spisa). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku in zaslišani priči, da je bilo dogovorjeno z delodajalcem, da po zaključku rehabilitacije (julija 2013) oziroma dopustu (avgusta 2013), ne prihaja več na delo. Dodatno, ker sta bila tožnik in delodajalec v spornem obdobju v stiku in sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi ga delodajalec vprašal o njegovih izostankih, kar bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno storil, če bi šlo za nepojasnjen in nedogovorjen izostanek. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v vmesnem obdobju, do podaje mnenja, ki je podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih ter 103. člena ZPIZ-1, tožnik ni hodil na delo po dogovoru z delodajalcem in da ni šlo za neopravičljiv izostanek.

11. Pritožbeno sodišče glede na navedeno, tudi v celoti soglaša s sprejeto dokazno oceno, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in ju na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi ali volji, je še nadalje upravičen do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, kot mu je bila priznana z odločbo z dne 20. 5. 2010, toženec pa je dolžan izplačati vse zapadle zneske dodatka za pomoč in postrežbo, ki mu pripadajo na podlagi citirane odločbe.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v obravnavanem prišlo do relativne bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP in da je sodišče prve stopnje brez podlage ugotavljalo razloge za prenehanje delovnega razmerja in procesno napačno tolmačilo predhodno vprašanje. Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na konkretne zadeve opr. št. Psp 551/2008 in opr. št. Psp 417/2009, pa nanje ni oprlo svoje odločitve, ampak je odločilo na podlagi vseh izvedenih dokazov.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.