Jedro

Če v pogodbi o prodaji stanovanja kletni prostor kot pomožni stanovanjski prostor, ki sodi k stanovanju (2. člen Stanovanjskega zakona) ni opredeljeno individualiziran, temveč naveden le kot pripadajoči kletni prostor, prihaja v zvezi z razlago določil o predmetu prodajne pogodbe v poštev tudi smiselna uporaba določb tretjega in četrtega odstavka 12. člena Stanovanjskega zakona, po katerih je tudi obseg solastninskega deleža na skupnih prostorih in delih stavbe vezan na sorazmerno vrednost in s tem na velikost stanovanj v lasti posameznih etažnih lastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu mora izročiti v neposredno posest klet št. 9 v izmeri 5,13 m2 v stanovanjskem bloku D., odstraniti iz nje vse svoje stvari in v bodoče opustiti vsa nadaljnja poseganja v to klet. Hkrati ji je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške, odmerjene na 19.800,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbo. Po njenih navedbah jo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku vidi v tem, da sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, niti v razlogih sodbe omenilo izpovedbe priče ing. P., čeprav gre za dokaz, ki je za odločitev v zadevi bistvenega pomena. Imenovana priča je bil namreč imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, kateremu bi naj pripadala sporna klet, pred tožnikom. Tožnik pa ne more širiti svojih pravic izven obsega pravic svojega predhodnika. Enak pritožbeni razlog je podan tudi spričo številčnih označb kletnih prostorov v izpodbijani sodbi, saj je tožniku prisojeni kletni prostor označen s št. 9, medtem ko je tožnik lastnik stanovanja št. 13. Če sodišče šteje, da je k vsakemu stanovanju pripadel ob prodaji stanovanj leta 1975 označen istoštevilčni kletni prostor, potem temu načelu dosledno sledi, da tožniku pripada kletni prostor št. 13. Tega pa toženka ne zaseda. V nadaljevanju navedb se sklicuje na pritožbi priložene pogodbe, iz katerih je razvidno, da investitor in izvajalec gradnje stanovanj za trg ob prodaji le-teh ni prodal kupcem točno določenih kletnih prostorov, temveč v pogodbah točno določena stanovanja in "pripadajoče" kletne prostore. Taka neopredeljena formulacija glede kletnih prostorov v pogodbah o prodaji stanovanj pa očitno kaže na to, da je porazdelitev kletnih prostorov bila prepuščena stanovalcem.

Vsakemu lastniku stanovanja je pač pripadel en kletni prostor ne glede na številko stanovanja in ne glede na velikost stanovanja. Pri tem tudi ni nepomembno, da v obravnavanem primeru ne gre za nikakršne zidane kletne prostore, temveč le za z lesenimi letvami pregrajene provizorije, na katerih se lastništva sploh ni vzpostavljalo. Sicer pa nekoga golo dejstvo, da je bil lastnik večjega stanovanja, še ni upravičevalo tudi do večjega kletnega prostora. Ob še ostalih pritožbenih navedbah, iz katerih izhaja, da toženka tožniku odreka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem garažnem prostoru, končno še pripominja, da ta prostor ni edini večji v kleti stanovanjskega bloka. Taki so štirje, od katerih sta dva zmanjšana zaradi stebra z dimenzijami 30 x 40 cm - na kar je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz podatkov o točkovanju tožnikovega stanovanja, prav tako oprlo svojo odločitev. Toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

To, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni posebej ukvarjalo z izpovedbo ing. P., zaslišanega kot priča, nima za posledico uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj zaradi tega ni prišlo do situacije, ko bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih. Imenovana priča je namreč kot imetnik stanovanjske pravice na sedaj tožnikovem stanovanju pred tožnikom izpovedoval le o posesti oz. načinu uporabe kletnih prostorov v času njegovega bivanja v tem stanovanjskem bloku.

Ta okoliščina pa ni odločilna, saj tožnik glede na ponudeno trditveno podlago ne izvaja svoje uveljavljane lastninske pravice na spornem kletnem prostoru iz posesti oz. dotedanjega načina uporabe kletnih prostorov. Vprašanje posesti spornega kletnega prostora, ne trenutne niti prejšnje, torej ne more biti pomembno za odločitev o lastninski pravici, pri čemer se na slednjo toženka niti ne sklicuje.

Tudi nadaljnji očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz toženkine pritožbe, ki se nanaša na razlago pomena številčnih označb kletnih prostorov v izpodbijani sodbi, ni utemeljen, saj v razlogih izpodbijane sodbe ni nikakršne podlage za sklepanje, da bi sodišče prve stopnje štelo, da je k vsakemu stanovanju pripadel ob prodaji stanovanj leta 1975 označeni istoštevilčni kletni prostor. Tako sklepanje pripisuje toženka sodišču prve stopnje brez sleherne podlage.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Res je, da v pogodbah, s katerimi je investitor in izvajalec gradnje stanovanj za trg slednja prodajal (l. 1975), kletni prostori niso bili opisno natančno opredeljeni - temveč le kot "stanovanju pripadajoči" kletni prostori. Na podlagi take pogodbe je K. pridobil pravico uporabe na sedaj tožnikovem in tedaj družbenem stanovanju št. 13 v III. nadstropju stanovanjskega bloka v D., vključno s temu stanovanju pripadajočim kletnim prostorom. Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ) dne 19.10.1991 je K. kot pravna oseba s pravico uporabe na zgoraj opisanem družbenem stanovanju postal po sili zakona lastnik tega stanovanja (112. člen SZ), s tem pa tudi pomožnih stanovanjskih prostorov, ki sodijo k stanovanju in so njegov sestavni del, ne glede na to ali so v stanovanjski hiši ali zunaj nje, kot na primer kleti, drvarnice itd. (drugi odstavek 2. člena SZ). To pomeni, da je K. ob prodaji že navedenega stanovanja tožniku po pogodbi z dne 7.11.1991 bil upravičen hkrati razpolagati tudi s pripadajočm kletnim prostorom, na katerem je (enako kot na vseh ostalih) glede na zgoraj obrazloženo tedaj že veljal t.i. režim znanih lastnikov. Vsi kletni prostori so torej tedaj že imeli lastnike, pri čemer ob nedoločenosti konkretnih kletnih prostorov v pogodbah o prvi prodaji stanovanj (a vendar hkrati v teh pogodbah navedenih kot "stanovanjem pripadajoči") ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku toženke, po katerem naj nikogar ne bi upravičevalo do večjega kletnega prostora že golo dejstvo, da je lastnik večjega stanovanja. Upoštevanje prav tega dejstva pri razlagi vsebine sicer nejasnega pogodbenega zapisa o "stanovanjem pripadajočih kletnih prostorih" narekuje končno tudi smiselna (analogna) uporaba določb tretjega in četrtega odstavka 12. člena SZ, uporaba katerih bi privedla do smiselno enakega rezultata kot celo v primeru, da bi šlo za spor o skupnih prostorih ali delih v večstanovanjski hiši. Tudi (in celo) obseg solastninskega deleža na skupnih prostorih in delih stavbe veže zakon po teh določbah na sorazmerno vrednost in s tem na velikost stanovanj v lasti posameznih etažnih lastnikov. Zato ni razloga, da ne bi bil ta kriterij uporabljen tudi v obravnavanem primeru.

Ker je glede na zgoraj obrazloženo lastnik K. (hkrati tudi stanodajalec) s pogodbo o prodaji stanovanja št. 13 v III. nadstropju stanovanjskega bloka v D. tožniku upravičeno razpolagal tudi s stanovanju pripadajočim kletnim prostorom in je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje prav ta, v tej pravdi sporni kletni prostor (v izmerah 2,50 x 1,20 m - 0,40 x 0,30 m - kot je to razvidno iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti njegovega stanovanja) tudi plačal, je na ta način vsekakor pridobil sporni kletni prostor s pravnim naslovom in na zakonit način in s tem postal najmanj (vsaj) t.i. domnevni lastnik garažnega prostora (prvi odstavek 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR); v vsakem primeru pa z močnejšim pravnim naslovom v primerjavi s toženko, ki lastništva ali veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornem kletnem prostoru niti ne zatrjuje, temveč se sklicuje le na obstoječe stanje in nedoločno na parcialna dogovarjanja o uporabi kletnih prostorov s sosedi - in to ob tem, ko je po v tem delu neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje na enak način kot tožnik tudi sama postala lastnica drugega - manjšega kletnega prostora (v izmeri 1,45 m x 1,30 m). Ob takem stanju stvari pa je tožnikov zahtevek za izročitev spornega kletnega prostora, naperjen proti toženki kot trenutni posestnici, nedvomno utemeljen, saj ima najmanj v določbi prvega odstavka 41. člena ZTLR povsem zanesljivo podlago.

Ker torej niso podani ne uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je bilo treba toženkino pritožbo na podlagi določbe 368. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZPP in ZTLR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).