Jedro

Škoda ne izvira iz "dela na višini v neposredni bližini električnih vodnikov z visoko napetostjo" kot nevarne dejavnosti izvajalca gradbenih del, če si je tožnik, ki se je po za plezanje nepredvideni (nenamenjeni?) železni konstrukciji (v nasprotju z odredbami, napotki in navodili delodajalca kot izvajalca del) samovoljno povzpel v bližino električnih vodnikov, sam ustvaril nevarne pogoje dela, v katerih je posledično prišlo do njegovega poškodovanja.

Izrek

1. Revizija tožnika se v delih, v katerih z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe o odškodnini za premoženjsko škodo za znesek 50.000 SIT (sedaj 208,65 EUR) s pripadki zoper drugo toženo stranko uveljavljanega zahtevka in za znesek 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR) s pripadki zoper prvo toženo stranko (nerazdelno z drugo toženo stranko) uveljavljanega zahtevka, zavrže;

2. Revizija druge tožene stranke se v delu, v katerem z njo izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe o odškodnini za premoženjsko škodo za znesek 250.000 SIT (sedaj 1.043,23 EUR) s pripadki, zavrže. 3. Revizija tožnika zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe se v preostalem (dovoljenem) delu zavrne;

4. Reviziji druge tožene stranke v preostalem (dovoljenem) delu se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu odločitve o zavrnitvi njene pritožbe tako spremeni, da se tej ugodi tudi še v delu zoper sodbo sodišča prve stopnje o tožniku prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo v znesku 11,175.000 SIT (sedaj 46.632,45 EUR) s pripadki in ki se v tem delu tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrne.

Tožeča stranka mora drugi toženi stranki povrniti (poleg zneska iz nespremenjenega tretjega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje v višini 43.500 SIT) še 7.295,13 EUR njenih stroškov vsega postopka v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tožnik hudo telesno poškodoval v delovni nesreči 10.11.1995 kot zidarski pomočnik, sicer redno zaposlen pri prvi toženi stranki, vendar po pogodbi letno in v celoti dodeljen na delo k družbi G. d.o.o. za njene potrebe, ki je v danem primeru kot izvajalec opravljala adaptacije transformatorskih postaj za naročnika E. M. in ki je imela (namreč družba G. d.o.o.) odgovornost za delavce, ki so zanjo opravljali dela, zavarovano pri drugi toženi stranki. Tožnik glede delovnih obveznosti ni imel v tem času nobenega stika s svojim formalnim delodajalcem (prvo toženo stranko), razen da je pri njej mesečno dobival plačo. Poškodoval se je, ko je družba G. d.o.o. opravljala izdelavo ometov na transformatorski postaji v Č.. Za potrebe izvedbe teh del je bil okrog nje postavljen gradbeni oder, ki je bil sestavljen iz kovinskega ogrodja - tipskih "H elementov" in je imel tri pohodne nivoje. Kovinski elementi so segali do višine 5,7 m od tal (električni vodniki pa so bili oddaljeni od tal 6,5 m), prvi pohodni nivo je bil na višini 0,5 m, drugi na višini 2,4 m in tretji na višini 4,3 m, vendar je bil ta (najvišji) dan poprej odstranjen in hoja po njem onemogočena prav iz varnostnih razlogov, saj za dan, ko se je tožnik poškodoval, ni bil predviden izklop električne energije in posledično tudi ne delo na višini - temveč le ometavanje objekta od zemlje navzgor. O vsem tem so bili vsi delavci, vključno s tožnikom, seznanjeni. Odstranjene so bile tudi lestve za dostop na višje pohodne nivoje. Kljub temu je tožnik po železni H konstrukciji splezal na njen vrh (domnevno z namenom odstranitve nekega klina ali pritrditve robne deske) ne da bi mu to kdorkoli naročil, kjer mu je spodrsnilo (po ugotovitvah izvedenca, ker ni imel ustreznega stojnega mesta), "zaradi česar je prišel v stik z električnimi vodniki in prišlo je do električnega udara, zaradi katerega je tožnik padel na tla z višine približno 7 m". Sam priznava 40 %-ni lastni prispevek k nastali mu škodi.

Tožniku s sodbo sodišča prve stopnje prisojeni znesek 12,675.000 SIT je (upoštevaje ugotovljen polovični delež njegovega lastnega prispevka) 50 % priznane mu odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 24,850.000 SIT in za premoženjsko škodo v znesku 500.000 SIT; sodišče prve stopnje je obsodilo na plačilo zneska 12,675.000 SIT s pripadki le drugo toženo stranko, medtem ko je bil zoper njo v presežku (do zneska 16.500.000 SIT s pripadki) zahtevek tožnika zavrnjen, v celoti pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zoper prvo toženo stranko. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost zavarovanca druge tožene stranke utemeljilo s kombinacijo pravil o objektivni in krivdni odgovornosti: ker električna energija v času opravljanja del ni bila izklopljena, je treba odgovornost presojati na podlagi pravil o objektivni odgovornosti, saj je električna energija nevarna stvar; izvajalec pa je tudi kršil 44. člen Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka, ki nalaga obveznost upoštevanja trimetrske varnostne razdalje približevanja delu pod napetostjo 20 KV, tej zahtevi pa glede na že opisano postavitev gradbenega odra ni bilo zadoščeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo, delno pa je ugodilo pritožbi druge tožene stranke in tožniku s sodbo sodišča prve stopnje prisojeni znesek odškodnine 12,675.000 SIT s pripadki znižalo na 11,425.000 SIT s pripadki (kar je posledica le delno drugače - nižje - denarno ovrednotenega obsega nepremoženjske škode tožnika), sicer pa je v ostalem tudi pritožbo druge tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč v zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti izvajalca del pritrdilo stališču sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da "delo na taki višini v neposredni bližini neizklopljenih električnih vodnikov z visoko napetostjo predstavlja nevarno dejavnost." Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožeča in druga tožena stranka vložili reviziji. Tožnik izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri mnenju, da mu je za škodo odškodninsko odgovorna (solidarno z drugo toženo stranko) tudi prva tožena stranka, da je njun delež odgovornosti vsaj 60 %-ni in da je za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode po višini upravičen do odškodnin v celotnih terjanih zneskih. V reviziji utemeljuje, zakaj so drugačni materialnopravni pristopi o tem v pravnomočni sodbi po njegovem mnenju zgrešeni in predlaga spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Druga tožena stranka pa z revizijo izpodbija celotni obsodilni del pravnomočne sodbe, prav tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma graja ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je bil tožnik kot delovna sila napoten na delo h G. d.o.o., saj je bila prva tožena stranka tista, ki je opravljala dela, čeprav skupaj z družbo G. d.o.o.. Ker prva tožena stranka ni imela zavarovane svoje odgovornosti pri drugi toženi stranki, bi bilo treba zoper slednjo po njenem mnenju zavrniti tožbeni zahtevek že iz tega razloga. Sicer pa druga tožena stranka zavrača sleherno odgovornost svojega zavarovanca, ki je za varen potek dela opravil vse, kar se od skrbnega izvajalca gradbenih del kot profesionalne organizacije pričakuje; zato je tožniku nastala škoda posledica izključno njegovega samovoljnega ravnanja, saj si spričo ugotovljenih dejstev v pravnomočni sodbi po mnenju druge tožene stranke ni mogoče predstavljati, kaj bi moral izvajalec gradbenih del še storiti, da bi se razbremenil svoje odškodninske odgovornosti. Graja tudi višino tožniku priznane odškodnine in predlaga spremembo pravnomočne sodbe v obsodilnem delu na način, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji v delih zoper pravnomočno odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo nista dovoljeni, v ostalem pa je revizija druge tožene stranke utemeljena, revizija tožnika pa neutemeljena.

O sklepu pod I. točko izreka te odločbe: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost s tožnikovo revizijo izpodbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe o odškodnini za premoženjsko škodo glede zoper drugo toženo stranko uveljavljanega zahtevka znaša 208,65 EUR (prej 50.000 SIT), glede zoper prvo toženo stranko (nerazdelno z drugo toženo stranko) uveljavljanega zahtevka pa 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT), medtem ko znaša vrednost z revizijo druge tožene stranke izpodbijanega obsodilnega dela pravnomočne sodbe o odškodnini za premoženjsko škodo 1.043,23 EUR (prej 250.000 SIT). Nobeden od teh zneskov torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). V teh delih sta torej reviziji tožnika in druge tožene stranke vloženi zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in ju je zato bilo treba v teh delih na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O sodbi pod II. točko izreka te odločbe: V postopku z revizijo neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) ne omogočajo materialnopravnega sklepa, da izvira tožniku nastala škoda iz nevarne dejavnosti zavarovanca druge tožene stranke - kot sicer nujnega pogoja za njegovo odškodninsko obveznost po pravilih o takoimenovani objektivni odgovornosti (glej določbe 154., 173. in 174. člena v času škodnega dogodka še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Delo na višini 6,5 m v neposredni bližini neizklopljenih električnih vodnikov z visoko napetostjo je sicer zagotovo nevarna dejavnost. Vendar se zavarovanec druge tožene stranke s tako dejavnostjo na dan škodnega dogodka ni ukvarjal ali jo kakorkoli organiziral, temveč nasprotno: tega dne je po dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi odredil ometavanje objekta le od zemlje navzgor, dan poprej pa spričo prejetega obvestila o neizklopu visokonapetostnih vodnikov iz električnega omrežja (izjemoma prav) na dan škodnega dogodka iz varnostnih razlogov ukrepal izključno v smeri ravno preprečitve možnosti izvajanja gradbenih del na višini, o tem pa vse delavce, vključno s tožnikom, tudi seznanil. To pomeni, da si je tožnik, ki se je po za plezanje nepredvideni železni konstrukciji, v nasprotju z odredbami, napotki in navodili zavarovanca druge tožene stranke kot izvajalca gradbenih del, samovoljno povzpel na višino v bližino električnih vodnikov, sam ustvaril nevarne pogoje dela, v katerih je posledično prišlo do njegovega poškodovanja. Povedano drugače: škoda torej ne izvira iz dejavnosti zavarovanca druge tožene stranke, ki ni bila v ničemer nevarna (kot take namreč ni mogoče šteti "ometavanje objekta od zemlje navzgor"), temveč izključno iz ravnanja tožnika, ki si je samovoljno sam ustvaril nevarne pogoje dela in ki sta jih sodišči prve in druge stopnje kot "delo na višini v neposredni bližini neizklopljenih električnih vodnikov z visoko napetostjo" materialnopravno zmotno umestili v okvir dejavnosti izvajalca gradbenih del na dan poškodovanja tožnika. Po obrazloženem se izkaže, da pogoji za odškodninsko obveznost zavarovanca druge tožene po pravilih o takoimenovani objektivni odgovornosti iz 173. in 174. člena ZOR niso izpolnjeni. Zato tudi ni potrebe po sklicevanju na izključitveni razlog iz določbe drugega odstavka 177. člena ZOR o oprostitvi objektivno odgovornega, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati ali se izogniti njegovim posledicam. S tem v zvezi pa je sicer pritrditi smiselno izraženemu mnenju v reviziji druge tožene stranke o nujnosti presoje standardov predvidljivosti in preprečljivosti oškodovančevega ravnanja le v okvirih še razumnih tveganj povprečno skrbnega človeka (kot odgovor na revizijska spraševanja o zahtevani stopnji in trajanju nadziranja oškodovanca za zadostitev zakonskim kriterijem o oprostitvi odgovornosti po določbi drugega odstavka 177. člena ZOR).

Brez slehernega pomena je tudi izvajalcu gradbenih del namenjen očitek sodišča prve stopnje o kršitvi določb 44. člena Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka, ki naj bi po razlogih prvostopenjskega sodišča nudil oporo na sklep o obstoju (tudi) krivdne odgovornosti zavarovanca druge tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Gradbeni oder, kot je bil postavljen, namreč ni bil namenjen za opravljanje del v bližini visokonapetostnega električnega omrežja oziroma električne napeljave, ki bi nalagala upoštevanje z navedeno določbo pravilnika predvidene varnostne razdalje; namenjen je bil za delo v času izklopa električnega toka kot običajnih pogojev dela, v katerih so se sicer opravljala adaptacijska gradbena dela na transformatorski postaji.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo o obstoju odškodninske (so)odgovornosti (tudi) zavarovanca druge tožene stranke za tožniku nastalo škodo (ki je sicer posledica izključno njegovega lastnega ravnanja) zmotno uporabili materialno pravo, je bilo treba obsodilni del pravnomočne sodbe v dovoljeno izpodbijanem obsegu ustrezno spremeniti na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP. Spričo doslej nanizanih razlogov v prid spremenjeni odločitvi, ki je materialnopravno pravilna, ni potrebe po odgovoru na preostale revizijske navedbe druge tožene stranke, niti na navedbe v reviziji tožnika, s katero slednji izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe, saj je odgovor nanje impliciran v že obrazloženem stališču revizijskega sodišča v zvezi z materialnopravno presojo vprašanja odškodninske odgovornosti za tožniku nastalo škodo.

Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Druga tožena stranka je glede na končni uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 98,5 % njenih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 4.147,46 EUR (prej 993.898 SIT) - to je do zneska 4.085,25 EUR (prej 978,989,53 SIT), tožnik pa do povrnitve 1,5 % njegovih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 5.455,09 EUR (prej 1,307.256,80 SIT) - to je do zneska 81,83 EUR (prej 19.608,85 SIT). Po medsebojnem pobotu je druga tožena stranka torej upravičena do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 4.003,42 EUR (prej 959.380,68 SIT). Ker tožnik s pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari ni uspel in ker je uspeh druge tožene stranke na drugi stopnji (glede na odločitev revizijskega sodišča) 98,5 %-ni, je slednja v tem razmerju upravičena tudi do povrnitve njenih stroškov pritožbenega postopka - to je v znesku 1.720,17 EUR (glej v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah opravljeno odmero na list. št. 136 spisa), po enakem principu pa tudi še do povrnitve njenih stroškov revizijskega postopka v znesku 1.753,06 EUR (glej odmero na list. št. 155 spisa). Skupno je tako druga tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov vsega postopka v znesku 7.476,65 EUR, od katerega pa je bilo treba odšteti znesek 181,52 EUR z nespremenjenim delom izreka drugostopenjske sodbe že priznanih ji in v tožnikovo breme naloženih stroškov pritožbenega postopka.