Jedro

Tudi v primeru vrnitve v domači kraj je treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje.

Že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki pa je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), je podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da, ker ne gre za notranjo zaščito, tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati, ali lahko tožnik varno potuje do domačega kraja.

Če tožnik zaradi prevelike stopnje nasilja oziroma nevarnosti ne bi mogel varno priti do domačega kraja, ker mu na poti grozi resna škoda, bo treba presojati možnost notranje razselitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-369/2011/65 (1312-14) z dne 22. 1. 2015, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe poudarja, da tožena stranka ni pravilno obravnavala kriterijev za ugotavljanje stopnje nasilja (število žrtev, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva, nezmožnost države zagotavljati najosnovnejše storitve) ter da stopnje nasilja ni mogoče ocenjevati le z ugotavljanjem, kakšen delež celotne populacije predstavlja število civilnih žrtev. Glede province Kandahar oziroma mesta Kandahar, kamor naj bi se tožnik vrnil, dejstvo, da se je število varnostnih incidentov v nekem časovnem obdobju zmanjšalo v primerjavi z nekaterimi preteklimi obdobji, samo po sebi ne zadošča za sklepanje o stabilni varnostni situaciji, za take zaključke tudi ni dovolj le članek, brez uradnih podatkov ali podatkov UNHCR oziroma drugih virov. Stališče, da civilne žrtve, ki so posledica sicer ciljnega nasilja, ne pomenijo žrtev samovoljnega oziroma nediskriminatornega nasilja v smislu 3. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), je napačno. Nasilje, čeprav ciljno zasnovano, zaradi svojih metod pomeni lahko tudi neselektiven napad na okoliške civiliste. Ugotovitev o priseljevanju oseb iz province Helmand v provinco Kandahar sama po sebi ne pomeni, da se osebe iz te province oziroma iz mesta Kandahar ne izseljujejo. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, iz katerih informacij izhaja, da priseljenim osebam pomagajo UNHCR in druge organizacije, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, poročilo UNHCR o prostovoljni repatriaciji pa se nanaša zgolj na prostovoljno vračanje iz Pakistana in Irana in ne na vračanje beguncev v Afganistan iz držav EU. Za predvidevanje, da se bo tožnik lahko vrnil v hišo ali stanovanje, kjer je živel pred odhodom iz Kandaharja, v ugotovitvah upravnega postopka ni podlage. Tožnik je namreč poudarjal, da ne more nikamor, ker nima kam iti oziroma nima kje živeti, obrazložitev izpodbijane odločbe pa nima podatkov o sprejemnih pogojih v zbirnem centru v Kandaharju. Prav tako ni ugotovljeno, ali tožnik v mesto Kandahar lahko varno potuje in zmotno je stališče, da teh okoliščin ni bilo treba ugotavljati, ker tožnik težav v zvezi s tem ni uveljavljal. To pomeni zmotno uporabo 68. člena ZMZ. Pristojni organ mora ugotoviti, ali lahko prosilec v določen del države varno in zakonito potuje.

3. Tožena stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je število mrtvih in ranjenih civilistov v oboroženem spopadu glede na celotno populacijo precej pomembno merilo za oceno stopnje nasilja, vsekakor pa ne edino. Ob odsotnosti podatka o konkretnem številu civilnih žrtev v provinci Kandahar je svojo oceno podrobno utemeljila z mnogimi drugimi dejavniki. Tožena stranka, tako kot sodišče, lahko operira le s podatki, ki so na voljo. Zato bi se moralo sodišče osredotočiti na te podatke, ki obstajajo, ter presoditi, ali je na podlagi teh razpoložljivih podatkov narejena pravilna ocena. Tudi dejstvo, da v informacijah, ki govore o žrtvah oziroma razmerah v posameznih provincah, ni omenjene province Kandahar ali mesta Kandahar, predstavlja informacijo, iz katere je mogoče narediti določene sklepe. Podatki o preseljevanju iz province Helmand v provinco Kandahar in o pomoči UNHCR ter drugih organizacij izhajajo iz dveh poročil, ki se nahajata v spisu. Očitno povratniki ocenjujejo stanje za dovolj stabilno, da se lahko vrnejo. Pri tem je povsem nepomembno, ali gre za povratnike iz Irana in Pakistana ali katerih drugih držav in tem osebam je vsaj na začetku zagotovljena neka oskrba. Predvsem pa je pomembno, da je Kandahar domača provinca tožnika in mesto Kandahar njegov domač kraj in ne kraj notranje razselitve, kjer bi bilo okoliščine glede možnosti nastanitve treba preverjati. To, da se oseba nima kje nastaniti in da nima službe, ne more biti razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Osebe, ki državo zapustijo iz takih razlogov, so ekonomski migranti. Pavšalne navedbe, da tožnik nima kam oziroma nima kje živeti, pa ne zadostujejo, saj gre za odraslo osebo in ne otroka ali mladoletnika. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo oziroma določbo 68. člena ZMZ, ki določa notranjo zaščito. V obravnavani zadevi tožena stranka ni presojala možnosti notranje razselitve, ampak ugotavljala, ali bi bil tožnik soočen z resno škodo v svoji domači provinci, kjer je živel ves čas od rojstva pa do odhoda iz Afganistana. Za take primere v ZMZ ni določb, ki bi zahtevale presojo varnosti poti do domačega kraja, v katerem je oseba pred odhodom iz države živela. Ker je tožena stranka presodila, da tožnik ob vrnitvi v mesto Kandahar ne bi bil soočen z resno škodo, ni presojala možnosti notranje razselitve in ji zato tudi ni bilo treba presojati, ali lahko do potencialnega kraja, kjer bi imel notranjo zaščito, varno potuje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožniku je bila subsidiarna oblika mednarodne zaščite priznana z odločbo tožene stranke zaradi njegove domnevne mladoletnosti (njegova istovetnost in posledično tudi starost v postopku namreč nista bili nedvomno ugotovljeni in zato je bilo v dvomu sprejeto, da je mladoleten in bi bil kot mladoletnik brez podpore družine v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ).

7. V obravnavani zadevi pa je sporna odločitev o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite. Pravna podlaga za tako vlogo in postopek ter odločanje o njej je v 105. in 106. členu ZMZ. Gre za posebno vlogo in poseben postopek, o podaljšanju se odloča le na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki so bili podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek 106. člena ZMZ). Gre za odločanje o podaljšanju uživanja pravice, ki je bila prosilcu (za določen čas) že priznana.

8. Subsidiarna oblika zaščite se sicer kot ena od oblik mednarodne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ pa je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

9. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje mednarodne zaščite, ocenila, da v provinci Kandahar oziroma mestu Kandahar, tožnikovem domačem kraju, stopnja samovoljnega nasilja ni taka, da pomeni resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci oziroma mestu in se zato lahko vrne, sedaj, ko je polnoleten, v domač kraj. Pri tem pa, kar ni sporno, ni ugotavljala, ali lahko tožnik do Kandaharja varno potuje.

10. Glede zahteve po ugotavljanju, ali lahko tožnik varno in zakonito potuje v varen del države – v obravnavani zadevi je to domač kraj, se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na 68. člen ZMZ, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. V obravnavani zadevi namreč ne gre za notranjo razselitev oziroma notranjo zaščito, glede katere 68. člen ZMZ določa, da ta pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil, in da se pri ugotavljanju upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Zato je očitek sodišča prve stopnje toženi stranki, da je zmotno uporabila materialno pravo glede uporabe 68. člena ZMZ, napačen.

11. Vendar to po presoji Vrhovnega sodišča na sicer pravilno stališče, da je treba ugotoviti, ali tožnik lahko varno potuje do (varnega) domačega kraja, ne vpliva. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč tako stališče pravilno. Že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki pa je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), je podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda. Tožnik namreč zelo verjetno ne bi bil vrnjen v Kandahar ampak v Kabul in zato je pomembno, ali lahko varno potuje do Kandaharja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da, ker ne gre za notranjo zaščito, tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati, ali lahko tožnik varno potuje do domačega kraja. Če bi se namreč ugotovilo, da tožnik ne more varno priti do domačega kraja, ker mu na poti grozi resna škoda, bi bilo treba presojati možnost notranje razselitve.

12. Glede ugotavljanja stopnje nasilja oziroma (varnostnih) razmer v provinci oziroma mestu Kandahar pa sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja na stališče, ki ga je že sprejelo Vrhovno sodišče (npr. sklep I Up 188/2014 z dne 4. 6. 2014). Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja, še posebej ne v situaciji oboroženega spopada, golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretja alineja 28. člena ZMZ oziroma c točka 15. člena Direktive 2011/95/EU), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično – nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretji alineji 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera). Odgovor lahko podajo naslednje pomembne okoliščine: ali je konflikt lokalen oziroma zajema območje celotne države, ali strani v oboroženem spopadu uporabljajo metode in taktiko vojskovanja, zaradi katerih obstaja nevarnost civilnih žrtev oziroma ciljno in neselektivno merijo na civilno prebivalstvo in ali so takšne metode in taktika razširjene oziroma predstavljajo način vojskovanja v konflikt vpetih strani. Prav tako je relevantno število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb, kot posledica vojnega spopada, ter zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ali kaznovanju po 3. členu EKČP. Če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo.

13. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s toženo stranko, da je število mrtvih in ranjenih civilistov glede na celotno število prebivalcev pomembno merilo za oceno stopnje nasilja, vendar ne edino oziroma odločujoče. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane določbe navedla tudi druge okoliščine, ki jih povzema tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, vendar je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne daje zadostne podlage za preizkus sklepanja tožene stranke, da nasilje v provinci oziroma mestu Kandahar ne dosega take stopnje, ki bi že pomenila resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Res je sicer, kar opozarja tožena stranka v pritožbi, da tudi to, če province oziroma mesta Kandahar nekje ni omenjene, predstavlja podatek oziroma informacijo, na podlagi katere je mogoče sklepati na določena dejstva, in da je ob odsotnosti konkretnih podatkov o številu žrtev na slednje mogoče sklepati oziroma oceno utemeljevati tudi na podlagi drugih dejavnikov, vendar pa morajo biti ti natančno obrazloženi (npr. obrazloženo, zakaj je mogoče na podlagi obstoja ali neobstoja nekega podatka priti do takega in ne drugačnega zaključka), pri tem pa je pomemben tudi njihov vir in predvsem čas, saj se razmere v situacijah oboroženih spopadov zelo hitro spreminjajo.

14. V ponovljenem postopku bo tako tožena stranka morala predvsem ugotoviti, kakšne so varnostne razmere na poti do Kandaharja in posledično presoditi, ali bi bil tožnik, glede na to, da bi bil zelo verjetno vrnjen v Kabul, na poti do Kandaharja lahko podvržen resni škodi v smislu 28. člena ZMZ. Če tožnik zaradi prevelike stopnje nasilja oziroma nevarnosti ne bi mogel varno priti do domačega kraja, ker mu na poti grozi resna škoda, bo treba presojati možnost notranje razselitve v Kabulu. Za oceno stanja v domači provinci oziroma domačem mestu Kandahar in možnosti za vrnitev tožnika v domači kraj pa bo morala tožena stranka zaradi poteka časa upoštevati novejše dostopne podatke in na njihovi podlagi obrazloženo utemeljiti svojo odločitev.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.