Jedro

Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 2. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 12. 12. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 1. 12. 2025 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Prejela je odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za njegovo obravnavo.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru, ki je potekal 12. 1. 2026 s pomočjo tolmača, povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Pojasnil je, da se ne spomni natančno, koliko časa je bil na Hrvaškem, pri čemer je bil na policijski postaji en dan, kakšen teden pa v azilnem domu. Poudaril je, da je tam imel omogočeno hrano. Prisoten pa je bil tudi zdravnik, ki ga ni potreboval. Motilo ga je, da se zanj ni nihče zmenil. Ker se je zadrževal v sobi, z nikomer ni imel težav. Je pa opazil, da so z vsemi opravili razgovor, razen z njim. Posledično se je odločil, da ne čaka na konec postopka, temveč odide v Slovenijo.

4.Čeprav je prosilec na osebnem razgovoru izpostavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, je toženka zaključila, da ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Ugotovila je tudi, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti ali druge okoliščine, ki bi preprečevala tožnikovo vrnitev. Poudarila je, da je tožnik s predčasno zapustitvijo azilnega doma sam povzročil, da razgovor z njim ni bil opravljen. Hkrati mu ni verjela, da mu je bila mednarodna zaščita na Hrvaškem že zavrnjena, saj je tam bival zgolj teden dni. Tudi sicer so njegove navedbe, da se zanj ni nihče zmenil, preveč splošne, da bi lahko izkazovale nečloveško ali poniževalno ravnanje.

Bistvene navedbe strank postopka

5.Tožnik v tožbi vztraja, da so na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti zaradi neenakopravne obravnave. Pristojni organi so namreč razgovor opravili z vsemi prosilci, razen z njim, zato njegov položaj ni enak ostalim. Posledično ne zaupa, da bo postopek voden pošteno. Dodaja, da mu v azilnem domu niso pomagali, če je prosil za pomoč. Ko je vprašal pristojne, kje lahko opere kavbojke, so mu odgovorili, da ne vedo. Poudarja, da so njegovi razlogi za mednarodno zaščito resni, saj je izvorno državo zapustil, ker je homoseksualec. V Gani je imel partnerja, pri čemer so ljudje v oba metali kamenje in mu poškodovali glavo in koleno. Oba sta pobegnila iz države, izključila ga je tudi njegova družina. Dodaja, da je bila njegova prošnja na Hrvaškem že zavrnjena, česar toženka neutemeljeno ni preverila. V dokaz sovjih trditev predlaga lastno zaslišanje, vpogled v upravni spis in opravo poizvedb v izvorni državi. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6.Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Poudarja, da je bil tožniku na Hrvaškem dostop do postopka mednarodne zaščite nedvomno omogočen, saj je bil odpeljan v azilni dom. Ker je le-tega samovoljno zapustil, si je sam zmanjšal možnosti popolne pojasnitve razlogov, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Poudarja, da hkrati ni izkazal, da mu bila prošnja na Hrvaškem že zavrnjena, saj je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena in ne na podlagi 18. člena Uredbe Dublin III. Tudi sicer pa zavrnjena prošnja ni ovira za predajo oziroma ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti. V pristojni državi ima namreč tožnik pravico podati novo prošnjo, v primeru deportacije pa mora tudi Hrvaška spoštovati načelo nevračanja.

Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še poudaril, da hrvaškim organom ne zaupa, saj so ga policisti ob prijetju pretepli, mu uničili mobitel in ga za en dan namestili v zapor, šele nato pa so ga odpeljali v azilni dom.

Glavna obravnava, jezik v postopku in dokazni sklep

8.Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo po pooblaščenki dodatno poudaril, da so ga policisti na Hrvaškem ob prečkanju hrvaško-bosanske meje pretepli in mu uničili telefon. V dokaz je predlagal zaslišanje priče A. A.. Skliceval se je tudi na slabše razumevanje angleškega jezika in toženki očital absolutno bistveno kršitev postopka, saj mu ni bil omogočen tolmač za twi jezik, tj. njegov materni jezik.

9.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, št. 2142-4348/2025, ki se nanaša na zadevo, pri čemer posameznih listin ob soglasju strank ni posebej naštevalo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnika, in sicer kopijo izpodbijane odločbe (priloga A2). Tožnika je zaslišalo po tolmaču za angleški jezik. V tovrstnem jeziku je namreč potekal tudi osebni razgovor v upravnem postopku, pri čemer se tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi oziroma v prvi pripravljalni vlogi ni skliceval na okoliščino, da navedenega jezika ne razume. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 12. 1. 2026 je tako moč razbrati, da je izrecno navedel, da tolmača razume, da je razumel vsa vprašanja, ki so mu bila postavljena in, da nima pripomb na tolmačenje. Tudi zapisnik je, po tem, ko mu je bil s strani tolmača prebran1, podpisal brez pripomb in parafiral vsako posamezno stran. Izrecno je celo izjavil, da na tolmačenje nima pripomb in, da način, kako so se pogovarjali z njim, ceni. Da tolmača za angleški jezik razume, je navedel tudi ob podaji prošnje. Na vprašanja je (tako ob podaji prošnje, kot na osebnem razgovoru) podajal povsem adekvatne odgovore, kar kaže na to, da jezik razume. Pavšalni očitek o absolutno bistveni kršitvi pravil postopka v zvezi s tolmačenjem, ki ga je tožnikova pooblaščenka izpostavila šele na naroku, posledično ni podan, saj Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 6. člena izrecno določa, da se osebi, ki ne razume uradnega jezika, zagotovi tolmač za "jezik, ki ga razume". Zakon torej ne zahteva tolmačenja v materni jezik, temveč v jezik, ki prosilcu omogoča nemoteno spremljanje postopka in uveljavljanje njegovih pravic, čemur je bilo zadoščeno tudi v konkretnem primeru2.

10.Sodišče se je nadalje na naroku lahko prepričalo, da se tolmač in tožnik lahko sporazumevata3 ter, da je tožnikovo znanje angleščine dovolj dobro (mestoma je pri odgovorih celo uporabljal zapletenejše stavčne strukture), na postavljena vprašanja je podajal tudi smiselne odgovore. Določena podvprašanja so mu bila postavljena iz razloga, ker se določenih okoliščin ni spomnil4 in ne iz razloga nerazumevanja jezika. Sodišče posledično v postopek ni pretegnilo še tolmača za tožnikov materni jezik (twi). Sodišče hkrati ne sledi njegovi pooblaščenki, da se s tožnikom težko sporazumeva. Če bi to držalo, bi nedvomno tovrstne trditve podala že v tožbi ali vsaj v prvi pripravljalni vlogi, saj za sestavo vloge ne bi imela ustreznih podatkov. Ovirana bi bila tudi pri postavljanju vprašanj na naroku, kar pa se na podlagi neposredne zaznave sodišča ob zaslišanju ni izkazalo.

11.V zvezi z zavrnitvijo ostalih dokaznih predlogov velja poudariti, da je v obravnavani zadevi predmet presoje zakonitost toženkine odločitve o zavrženju tožnikove prošnje, saj naj bi bila za njeno obravnavo pristojna Republika Hrvaška. V tovrstnih postopkih se tako sodišče ne ukvarja z razlogi za mednarodno zaščito, podanimi v prošnji, temveč z vprašanjem zakonitosti sklepa o zavrženju prošnje, ker naj bi bila za njeno obravnavo pristojna druga država. Če je to izpostavljeno v tožbi, je predmet presoje lahko tudi obstoj okoliščin, ki bi predajo tožnika preprečevale. Posledično so kot pravno nerelevantne izkažejo tožnikove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države. Sodišče zato ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu po opravi poizvedb glede razmer v tožnikovi izvorni državi (Republiki Gani).

12.Sodišče je nadalje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., ki naj bi potrdil tožnikove trditve o ravnanju policistov na meji. Trditve, da je prišlo do policijskega nasilja in, da so mu policisti ob prijetju uničili telefon, je namreč tožnik podal šele v prvi pripravljalni vlogi, dokazni predlog za zaslišanje priče pa šele na prvem naroku. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča sicer izhaja, da lahko stranke v skladu s prvim odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, tudi na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo dejstva za utemeljitev njihovih predlogov in ponudijo dokaze za utemeljitev njihovih navedb. To so bodisi dejstva, ki so že bila navedena, in dokazi, ki so že bili izvedeni v upravnem postopku, pa bi stranka uveljavljala njihovo drugačno presojo pred sodiščem, bodisi tista dejstva in dokazi, ki so bili predlagani v upravnem postopku, pa jih organ ni izvedel, bodisi povsem nova dejstva in dokazi, ki pa morajo izpolniti pogoje iz 52. člena ZUS-1, sicer je stranka glede njih prekludirana. Stranka mora v tem primeru posledično izkazati opravičljiv razlog za to, da tovrstne trditve in dokazne predloge podaja šele v upravnem sporu.

13.V konkretnem primeru tožnik trditev, ki bi izkazovale, da navedb o policijskem nasilju in dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej, v prvi pripravljalni vlogi ne poda. Sodišče je zato na naroku v okviru materialno-procesnega vodstva tožnikovo pooblaščenko dodatno pozvalo, da opredeli opravičljiv razlog, pri čemer je slednja navedla zgolj, da tožnik tovrstnih navedb ni podal prej, saj slabše razume angleški jezik, čemur sodišče (kot že obrazloženo) ne sledi. Pooblaščenka nadalje izpostavi tudi pomanjkanje časa, da bi se sestala s tonikom in ustrezno ter pravočasno navedla vse trditve in dokazne predloge, kar prav tako ni opravičljiv razlog za zamudo. Posledično gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožniku ni uspelo izkazati, zakaj tovrstnih trditev in dokaznega predloga ni podal že v upravnem postopku. Dodati velja, da je dokazni predlog, četudi bi bil dovoljen, moč zavrniti tudi zato, ker se z njim dokazuje trditev, ki za odločitev v predmetni zadevi ni pravno odločilna. Za presojo, ali so na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti, ki bi preprečevale predajo tožnika, so namreč bistvene okoliščine po podaji prošnje za mednarodno zaščito (in ne postopanje policije ob prijetju tujcev na državni meji). Povedano drugače, četudi bi predlagana priča potrdila trditve, da je prišlo do neprimernega ravnanja policistov, slednje ne bi vplivalo na odločitev v predmetni zadevi, o čemer več v nadaljevanju obrazložitve.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

14.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

O postopkih po Uredbi Dublin III

15.V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralno evidenco EURODAC 1. 12. 2025 vnesla Hrvaška, ki je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njegovo obravnavo. S tem je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, saj je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem ga je Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti, po sprejemu pa to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena tudi obravnavati oziroma dokončati njeno obravnavo.

I.Bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. Gre za postopek ugotavljanja pristojnosti. V primeru, če pristojni organ ugotovi, da je za obravnavo prošnje v skladu z Uredbo Dublin III, pristojna druga država, njegovo prošnjo zavrže. Sodišče v upravnem sporu tako presoja zakonitost sklepa, s katerim je pristojni organ prošnjo zavrgel kot nedopustno (na podlagi 51. člena ZMZ-1) in odločil o predaji prosilca odgovorni državi. Predmet presoje torej niso razlogi za preganjanje v izvorni državi, temveč vprašanje, ali je slovenski organ pravilno uporabil merila iz Dublinske uredbe. Sodišče se posledično ne bo opredeljevalo do tožbenih navedb, s katerimi tožnik izpostavlja razloge za zapustitev izvorne države, saj slednje za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno.

O sistemskih pomanjkljivostih

II.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

III.SEU je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

IV.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

V.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

VI.Kot že navedeno, se tožnik posledično neutemeljeno (in tudi sicer prepozno) sklicuje na neprimerno ravnanje policije. Kar je pravilno poudarila že toženka na naroku, bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).

VII.Po presoji sodišča nadalje tožnik ni izkazal, da je bil od trenutka, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1"), že izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena .... Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) mora namreč nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Kot take je sodišče spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Sklicevanje tožnika na to, da mu v azilnem domu nihče ni povedal, kje lahko opere obleke, takšne resnosti ne izkazuje. Enako velja za trditev, da z njim še ni bil opravljen razgovor. Ni namreč sporno, da je tožnik azilni dom zapustil že po nekaj dnevih, s čimer je sam povzročil, da se je obravnava njegove prošnje prekinila oziroma ustavila. Razlog, da osebnega razgovora (še) ni imel, tako ni v diskriminaciji, temveč v dejstvu, da je tožnik po lastni navedbi azilni dom samovoljno zapustil. Tako ni počakal, da bi hrvaški organi lahko sploh izvedli celoten postopek ter mu nudili vse tisto, kar trdi, da mu niso. Sodišče hkrati ne dvomi, da se osebni razgovori s prosilci izvajajo, saj slednje v postopku priznava tudi sam tožnik.

VIII.Sodišče nadalje ni izpostavil drugih okoliščin, ki bi lahko kazale na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Ker je na osebnem razgovoru izrecno navedel, da zdravniške pomoči ni iskal, mu sodišče ne verjame, da jo je potreboval. Tovrstnih trditev v okviru upravnega spora tudi sicer ni podal, zgolj na zaslišanju, ki je namenjeno dokazovanju njegovih trditev, pa je poudaril, da je varnostnik zavrnil njegovo prošnjo za recept za protibolečinske tablete. Četudi bi bilo slednje dopustno, pa ni, saj trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z izpovedbami na naroku, po presoji sodišča tovrstna okoliščina ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Varnostniki namreč niso pristojni predpisovati protibolečinskih tablet, da bi sploh potreboval oziroma iskal zdravniško pomoč, pa tožnik v postopku ne trdi. Preostale navedbe, in sicer, da se zanj v azilnem domu nihče ni zmenil, pa so tudi po presoji sodišča presplošne, da bi lahko izkazovale sistemske pomanjkljivosti.

IX.Sodišče se nadalje pridržuje stališču toženke, da je zatrjevana trditev o zavrnitvi njegove prošnje malo verjetna. Od podaje prošnje do samovoljnega odhoda iz azilnega doma je namreč preteklo zgolj nekaj dni, zato sodišče dvomi, da bi hrvaški organi v tako kratkem času in še preden je bil s tožnikom opravljen razgovor njegovo prošnjo zavrnili. Četudi bi slednje držalo, bi tožnik prejel odločbo, česar v postopku ne trdi. Sodišče hkrati pripominja, da zavrnjena prošnja tudi sicer ni ovira za vrnitev prosilca v okviru dublinskega postopka in ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanja, ki se ga mora spoštovati. Sodišče dodaja, da je za konkretni postopek torej bistveno, da ima tožnik na voljo upravni postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imel, tožnik ne zatrjuje. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da opravlja poizvedbe o morebitni zavrnitvi tožnikove prošnje.

X.Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnikov ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izpodbijani sklep je posledično pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

XI.V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar sodišče ugotavlja, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

XII.Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

XIII.Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zato je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).