Jedro

Pravno vprašanje, ki se ne nanaša na razloge izpodbijanega akta in sodbe, za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 6. 7. 2015, v delu, v katerem je to odločilo, da se odločba Upravne enote Izola z dne 10. 4. 2015,1 odpravi v delu, ki se nanaša na legalizacijo nadzidave enostanovanjske stavbe na tam navedenem zemljišču in nadomesti tako, da se vloga tožeče stranke za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 9. 12. 2011, zavrne. Odločitev o zavrnitvi temelji na ugotovitvi, da nadzidava ni skladna s prostorskim aktom. Ta dopušča gradnjo etažnosti P +2, v projektu predvidena nadzidava, pa izkazuje etažnost P + 1N +2N.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujeta na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahtevata plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. V okviru citirane določbe revidenta uveljavljata dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Izpostavljata pravno vprašanje o tem, ali se zaradi premika notranjih sten in drugačne razporeditve prostorov spremeni namembnost prostorov. Odstop pa utemeljujeta z navedbami, da lahko upravni organ odloči le v mejah postavljenega zahtevka; da v svojem zahtevku nista zahtevala legalizacije domnevno nove etaže, temveč zgolj legalizacijo nadvišanja podstrešja; da je upravni organ nedopustno posegel v projektno dokumentacijo ter odločal preko okvirjev zahtevka in jima želel vsiliti novo etažo. Navajata, da se je o tem že izreklo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 928/2006, kjer je zavzelo stališče, da ne upravni organ, ne kdo drug, ne more posegati v projektiranje in projektno dokumentacijo, zaradi odgovornosti za strokovne rešitve, ki jo nosi projektant. Dodajata, da strokovne rešitve ne morejo biti predmet presoje upravnega organa o skladnosti projekta s prostorskimi ureditvenimi pogoji.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.2 Teh revidenta nista izpolnila.

8. Kot samostojno pravno vprašanje sta navedla le vprašanje, ki se nanaša na razloge prvostopenjskega upravnega akta (drugačna razporeditev prostorov in sprememba namembnosti objekta, ki ni več enostanovanjski), ki pa je bil v celoti odpravljen. Tako vprašanje, ki se ne nanaša na razloge izpodbijanega akta in sodbe, pa za dovoljenost revizije ne zadošča. Revidenta tudi nista izkazala odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj pravnega vprašanja, glede katerega uveljavljata odstop, sploh nista opredelila. Z opisom dejanskega in procesnega stanja ter povzetkom stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe, na katero se sklicujeta, pa tudi nista izpolnila v sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljene zahteve, po kateri mora revident najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop, nato pa opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, s katero utemeljuje odstop in odstop ustrezno utemeljiti.3 V pojasnilo Vrhovno sodišče dodaja, da strokovna rešitev o nadvišanju kolenčnega zidu v tej zadevi ni bila predmet vsebinske presoje, ampak del dejanskega stanja pri presoji pravnega vprašanja, ali je določen del objekta samostojna etaža. Vprašanje etažnosti objekta ni strokovno, ampak je pravno vprašanje.

9. Revidenta tudi nista izkazala, da ima odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zanju zelo hude posledice (3. točk drugega dostavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora zato revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.4

10. Revidenta sta navedla, da je z izpodbijano sodbo za nazaj poseženo v pravnomočno gradbeno dovoljenje, s katerim je že bila dovoljena gradnja objekta s podstrešjem in samo z višanjem tega podstrešja ni nastala nova etaža. Menita, da tako ravnanje pomeni kršitev 158. člena URS, zato jima bo nastala nepopravljiva posledica, ker bosta morala, za to, da dosežeta ustrezno skupno višino kapne lege, odstraniti zakonito izvedeno gradnjo in legalno zgrajeno zadnjo etažo. 11. S temi navedbami zelo hudih posledic izpodbijanega akta nista izkazala. Če bi bila zadnja etaža zgrajena zakonito in v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, legalizacija nadzidave sploh ne bi bila potrebna. Iz tega razloga je navedba, da bosta morala odstraniti zakonito zgrajeno zadnjo etažo, v očitnem nasprotju z dejanskimi okoliščinami, ki jih sama navajata. Pa tudi sicer nista pojasnila in izkazala, kaj konkretno bi odstranitev te etaže zanju pomenila. Ker je bila z izpodbijanim aktom le zavrnjena sprememba že pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je njuno sklicevanje na kršitev 158. člena URS nerazumljivo.

12. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije nista izkazana, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 S to odločbo je Upravna enota Izola zavrnila zahtevek revidentov za legalizacijo nadzidave enostanovanjske stavbe in prizidave nezahtevnega objekta. To odločbo je drugostopenjski upravni organ odpravil tudi v delu, ki se nanaša na prizidavo nezahtevnega objekta, vendar jo je v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. 2 Primerjaj s sklepi Vrhovnega sodišča: X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015. 3 Enako sklepi Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 360/2013, X Ips 268/2014, X Ips 405/2014, X Ips 86/2015, X Ips 248/2015, X Ips 308/2016 in drugi. 4 Sklepi VS RS, kot npr.: X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015 in drugi.