Jedro

Sodišče ugotavlja, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, za katerega si prizadeva z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe in posledično njenih pravnih posledic. Nastopilo je namreč stanje, ki tožniku objektivno onemogoča vrnitev na položaj, s katerega je bil razrešen. Glede na navedeno sodišče ugotavlja pomanjkanje pravnega interesa tožnika za izpodbojno tožbo.

Dejstvo, da je UO ARRS v okviru svojih pristojnosti toženki predlagal imenovanje vršilke dolžnosti direktorice, članov UO nikakor ne odvezuje zakonske obveznosti, da po seznanitvi s potekom mandata zaradi odpovedi nemudoma (brez odlašanja) izpeljejo vse aktivnosti, ki bodo omogočale imenovanje direktorja s polnim mandatom.

Imenovanje vršilca dolžnosti namreč ni tovrstna aktivnost, temveč institut, ki zagotavlja nemoteno delovanje agencije v primeru, če se nihče ne prijavi na javni natečaj za direktorja, če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev javnega natečaja, kot tudi, če direktorju preneha funkcija (25. člen Statuta ARRS). Ravno 25. člen Statuta ARRS kaže na primernost izvedbe javnega natečaja. V konkretni zadevi pa je tožnik kot član UO ARRS ravnal tako, da je še v času, ko direktorju mandat še ni prenehal, izvajal aktivnosti za imenovanje vršilca dožnosti, prav nobenih pa za imenovanje direktorja s polnim mandatom.

Izrek

I.Sprememba tožbe z dne 5. 7. 2022 se dovoli.

II.Postopek se ustavi glede dela zahtevka, ki glasi:

"Vlada Republike Slovenije določi, kateri od novoimenovanih članov iz sklepa Vlade Republike Slovenije št. 01410- 3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 opravljajo funkcijo člana Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije."

III.Tožba se zavrže glede primarnega zahtevka, ki glasi:

1."1. Odločba Vlade Republike Slovenije št. 01410-3/2020/22 z dne 21. 4. 2022 in sklep Vlade Republike Slovenije št. 01410- 3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 sta nezakonita in se odpravita v delu, ki se nanaša na razrešitev A. A. z mesta člana Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

2.Ugotovi se, da mandat v Upravnem odboru Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije A. A. ni prenehal, ampak še vedno traja do izteka mandata upravnega odbora agencije, tj. do dne 17. 10. 2024."

IV.Tožba se zavrne glede podrednega zahtevka, ki glasi:

"Ugotovi se, da sta Odločba Vlade Republike Slovenije št. 01410-3/2020/22 z dne 21. 4. 2022 in sklep Vlade Republike Slovenije št. 01410-3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 v delu, ki se nanaša na razrešitev A. A. z mesta člana Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, nezakonita."

V.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada ali toženka) odločila, da se A. A. (v nadaljevanju tožnik) z dnem 21. 4. 2022 predčasno razreši z mesta člana upravnega odbora (v nadaljevanju UO) Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju ARRS).

2.V obrazložitvi odločbe Vlada navaja, da je bil tožniku 7. 3. 2022 vročen poziv k izjasnitvi k razlogom za razrešitev, vendar tožnik v danem roku izjave ni podal. Pojasnjuje, da je direktor ARRS B. B. 1. 12. 2021 dal odpoved pogodbe o zaposlitvi z zaprosilom za skrajšanje 60-dnevnega odpovednega roka in sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ter s tem delovnega razmerja z dnem 31. 12. 2021. ARRS je 16. 12. 2021 pristojno ministrstvo obvestil, da se je UO ARRS na 20. seji seznanil z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi direktorja ARRS in ni soglašal s predlogom za skrajšanje odpovednega roka in sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja. UO ARRS ob zavrnitvi skrajšanja odpovednega roka na svoji 20. seji, niti kasneje, vse do izteka 60-dnevnega odpovednega roka, ni sprejel odločitve o izvedbi javnega natečaja za imenovanje direktorja. Namesto tega je na 21. seji 13. 1. 2022 predlagal imenovanje C. C. za vršilko dolžnosti direktorice ARRS, ki je Vlada ni imenovala za vršilko dolžnosti iz vsebinskih in procesnih razlogov. UO ARRS Vlade ni seznanil s potekom postopka in razlogi za tako oblikovan predlog, Vlada pa je menila, da je za učinkovito vodenje ARRS potrebno imenovati kandidata, ki prihaja izven ARRS in bo lahko neobremenjeno izvedel potrebne reforme. UO ARRS, v katerem je sodeloval tožnik, je po zavrnitvi predlagane kandidatke za vršilko dolžnosti direktorice izvedel nov kandidacijski postopek za izbiro vršilca dolžnosti direktorja, pri čemer je v imenovanje predlagal isto osebo, ki je bila že zavrnjena s strani ustanovitelja. Vlada trdi, da je bil tudi ta postopek izveden brez predpisanega postopka, netransparentno in pristransko. Tudi v tem postopku član UO ni poskrbel in zahteval, da UO izvede procesno pravilen in strokovno voden postopek transparentne obravnave vseh kandidatov.

3.Vlada tožniku očita, da imenovanje direktorja ARSS ni bilo izvedeno tako, kot predvideva zakon. Postopek imenovanja novega direktorja bi lahko in moral biti izveden takoj po odstopu direktorja, začenši z javnim natečajem, kar bi omogočilo pravočasno, zakonito in nemoteno izbiro direktorja ARRS. Tak postopek bi zagotovil vodenje, zastopanje, predstavljanje in poslovanje ARRS s strani direktorja ARRS s polnim mandatom. Vlada navaja, da tožnikovo ravnanje nasprotuje določbam 16. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklep o ustanovitvi ARRS), 48. člena Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (v nadaljevanju ZZrID) in 18. člena Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA), ki zahtevajo, da člani UO izvedejo strokovno pravilno, nediskriminatorno in pravočasno izvedbo javnega natečaja za direktorja v skladu s predpisi. Namesto tega je deloval in sprejel nestrokovne in nevestne odločitve znotraj UO ARRS, ki so privedle do dvakratnega nepravilnega, nestrokovnega in netrasparentnega oblikovanja predloga za vršilca dolžnosti direktorja. S tem, ko je kot član UO kar dvakrat sodeloval v izbiri vršilca dolžnosti in je vsakič podprl predlog za imenovanje C. C. za vršilko dolžnosti direktorice, je ravnal v nasprotju z njegovo obveznostjo in strokovno skrbnostjo, da kot del UO deluje in sprejema ter skrbi za pravilne, strokovne in v transparentno izvedenem postopku sprejete odločitve UO, s čimer bi bila zagotavljana tudi enakopravnost in nepristranskost obravnave vseh kandidatov za vršilca dolžnosti direktorja.

4.Vlada navaja, da je tožnik kot član UO opustil dolžnostno ravnanje, da bi zagovarjal in poskrbel za takojšnjo izvedbo postopka javnega natečaja za izbor direktorja ARRS s polnimi pooblastili in mandatom, s čimer je kršil pristojnosti, naloge in odgovornosti člana UO. V nasprotju z vestnostjo in strokovnostjo v okviru UO ARRS ni sprejel odločitev na način, da bi UO pravočasno, pravilno in transparentno izvedel postopek javnega natečaja za direktorja ARRS in s tem ni izvedel ene od svojih bistvenih in ključnih nalog in odgovornosti znotraj UO. Vlada tožniku nadalje očita, da pri imenovanju vršilca dolžnosti direktorja tako v prvem in tudi ponovljenem postopku ni zahteval spoštovanja transparentnosti in nepristranskosti odločanja ter ni poskrbel za nepristranskost odločanja med več kandidati, temveč je kljub zavedanju, da je bil predlog za imenovanje kandidatke zavrnjen, nekritično in pristransko, ko gre do obravnave kandidatur drugih kandidatov, soglašal z njenim ponovnim predlogom v imenovanje.

5.Vlada zaključi, da tožnik kot član UO ARRS ni deloval skladno z določbami 16. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS, 48. člena ZZrID in 18. člena ZJA in ni deloval vestno in strokovno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6.Tožnik v tožbi navaja, da je Vlada na svoji 111. redni seji 27. 1. 2022 sprejela sklep, da se v UO ARRS kot predstavniki ustanovitelja razrešijo D. D., A. A., E. E. in F. F. Naslovno sodišče je s sodbo II U 43/2022 z dne 25. 2. 2022 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep z dne 27. 1. 2022 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v nov postopek. V ponovnem postopku je tožnik 7. 3. 2022 prejel poziv k izjasnitvi v zvezi z očitki in razlogi za predčasno razrešitev z mesta člana UO ARRS, vendar na poziv ni odgovoril. Navajal je, da je toženka z odločbo z dne 21. 4. 2022 ponovno odločila o razrešitvi, izpodbijani odločbi pa je tožnik očital napačno uporabo materialnega prava, nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev pravil postopka.

7.Tožnik nadalje navaja, da je izpodbijana odločba upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z izpodbijano odločbo je toženka sprejela nezakonito odločitev o predčasni razrešitvi tožnika z mesta člana UO ARRS, s čimer je posegla v njegov pravni položaj. Tožnik s tožbo zasleduje lastno, konkretno, neposredno in pravno korist, da v njegovo opravljanje funkcije člana UO ARRS ni nezakonito poseženo. V primeru ugoditve tožbi pa bo brez dvoma izboljšan tudi njegov pravni položaj, saj bo lahko nadaljeval z izvajanjem pravic in obveznosti člana UO ARRS, kar mu je bilo z izpodbijano odločbo onemogočeno.

8.Tožnik zatrjuje, da obveze glede takojšnje objave razpisa za direktorja agencije s polnimi pooblastili ne predpisuje ne zakonodaja ne noben od internih aktov ARRS, takšnega obveznega postopanja pa ni moč utemeljiti niti na standardu dobrega gospodarstvenika, ki naj bi bil po mnenju toženke podlaga za takojšnji razpis za direktorja. Dodatna utemeljitev toženke, da je imenovanje vršilca dolžnosti direktorja zgolj podrejena možnost in izjema za situacije, ki niso predvidljive oziroma so nastale hipno, ali ko gre za situacijo, ko tudi po izvedenem javnem razpisu ne bi prišlo do izbire direktorja, je po trditvah tožnika v izrecnem nasprotju tako z zakonsko ureditvijo zadevne problematike kot dosedanjo ustaljeno prakso postopanja UO v vseh letih delovanja ARRS. Trdil je, da je bilo ukrepanje tožnika in celotnega UO ARRS na način, da ni bil takoj izveden razpis za direktorja ARRS, temveč je bil najprej podan predlog za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja, izvedeno upoštevaje vso zakonodajo in interne akte ARRS in posledično odgovorno, vestno, strokovno in upoštevaje standard dobrega gospodarstvenika. Postopek imenovanja direktorja oziroma vršilca dolžnosti direktorja ARRS je urejen v 8. in 19. členu ZJA, v 23. in 43. členu Sklepa o ustanovitvi ARRS in tudi v 25. členu Statuta Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju Statut ARRS). Te določbe določajo pristojnosti ustanovitelja glede imenovanja direktorja oziroma vršilca dolžnosti direktorja (8. člen ZJA) in jasno predpisujejo, da v primeru, če direktorju preneha funkcija, ustanovitelj na predlog UO do imenovanja novega direktorja, vendar za največ šest mesecev, brez javnega natečaja imenuje vršilca dolžnosti, ki do imenovanja direktorja agencije opravlja točno določene naloge direktorja (43. člen Sklepa o ustanovitvi ARRS). Pri tem določbe ne razlikujejo med (ne)predvidljivimi in (ne)hipnimi situacijami, kot to neutemeljeno navaja toženka, temveč imenovanje vršilca dolžnosti vežejo na prenehanje funkcije direktorja. Statut pa v svojem 25. členu še dodatno jasno določa, da Vlada na predlog UO imenuje vršilca dolžnosti direktorja tako, če se nihče ne prijavi na javni natečaj za direktorja ali če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev javnega natečaja, kot tudi, če direktorju preneha funkcija. To pomeni, da imenovanje vršilca dolžnosti direktorja v nasprotju z napačnim stališčem toženke ni določeno le kot izjema, temveč kot pravilo v vseh primerih, ko direktorju agencije preneha funkcija, kot tudi v primerih, ko po izvedenem javnem razpisu ne bi prišlo do izbora direktorja. Tožnik meni, da je postopek imenovanja vršilca dolžnosti direktorja brez javnega natečaja do imenovanja direktorja s polnimi pooblastili bistveno hitrejši kot izvedba javnega razpisa za izbor direktorja. Posledično je tudi primernejši in skrbnejši z vidika zagotovitve takojšnjega zakonitega zastopnika oziroma čim prejšnjega nemotenega vodenja, zastopanja, predstavljanja in poslovanja ARRS, zaradi česar je tudi očitek toženke o kršitvi standarda dobrega gospodarstvenika v nasprotju s samim s seboj, povsem nelogičen in neutemeljen.

9.Tožnik navaja, da so UO ARRS in tožnik kot njegov član nemudoma po seznanitvi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi direktorja pristopili in izvedli potrebne in zakonite postopke za imenovanje novega zakonitega zastopnika agencije. Skrbno in zakonito ter v skladu z ustaljeno prakso postopanja UO so se odločili za imenovanje oziroma predlog vršilca dolžnosti direktorja agencije, ki je v primerjavi z javnim razpisom hitrejši postopek za zagotovitev čim prejšnjega nemotenega vodenja, zastopanja, predstavljanja in poslovanja ARRS. Zakon (ali drug akt ARRS) nikjer ne določa 60-dnevnega roka za izvedbo javnega razpisa za imenovanje direktorja s polnimi pooblastili. Tožnik se sklicuje na to, da je UO ARRS v takšni sestavi in po enakem postopku Vladi predlagal v imenovanje tudi predhodna vršilca dolžnosti direktorja.

10.Tožnik trdi, da so očitki toženke o njegovem nezakonitem, nestrokovnem, netransparentnem in pristranskem delovanju oziroma o izvajanju njenih nalog v nasprotju s standardom dobrega gospodarja pomanjkljivo obrazloženi, saj toženka v izpodbijani odločbi omenja le potek postopka glede neizvedbe javnega razpisa za direktorja in dvakratnega predloga kandidatke za vršilko dolžnosti direktorice, z ničemer konkretno pa ne pojasni, zakaj je takšno postopanje nezakonito in v nasprotju z omenjenimi standardi ravnanja, kakšen pravno pravilen postopek bi morali izpeljati člani UO ARRS, kje je to določeno in zakaj nujno potrebno, prav tako pa iz izpodbijane odločbe niso razvidni prav nobeni razlogi, s čim oziroma zakaj naj bi tožnik ravnal netransparentno, ne nobene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik ravnal pristransko ali nestrokovno, kot mu to pavšalno očita toženka. Pomanjkljivo obrazložitev gre po mnenju tožnika pripisati dejanskemu neobstoju zakonsko utemeljenih razlogov za razrešitev.

11.Tožnik še opozori, da če bi bili razlogi za njegovo razrešitev in drugih članov UO resnični in utemeljeni, bi nedvomno veljali za vse člane UO ARRS, ki so soglasno odločali v konkretnem postopku, kar pomeni, da bi toženka morala predčasno razrešiti prav vse člane UO ARRS, pa se je odločila le za štiri. Tudi to potrjuje neobstoječe in neutemeljene razloge za njihovo predčasno razrešitev, ki prikrivajo dejanske, to je politično motivirane razloge za izpodbijano razrešitev, pri čemer tožnik natančneje pojasni zatrjevano politično ozadje.

12.Tožnik s tožbo zahteva, da naj sodišče tožbi ugodi tako, da: (1) nezakonito odločbo toženke glede razrešitve tožnika z mesta člana UO ARRS in v delu, ki se nanaša na imenovanje enega novega člana OU ARRS odpravi; (2) ugotovi, da mandat tožnika v UO ARRS ni prenehal in traja do 17. 10. 2024; (3) toženka določi, kateri od novoimenovanih članov opravljajo funkcijo UO ARRS. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

13.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenim navedbam in tožbenemu predlogu in predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

13.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenim navedbam in tožbenemu predlogu in predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

14.Toženka izpostavi, da je bila odločitev o razrešitvi tožnika sprejeta zaradi tega, ker tožnik kot član UO ARRS v zvezi s postopkom javnega natečaja za izbor direktorja ARRS ni deloval skladno z določbami 16. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS, 48. člena ZZrID in 18. člena ZJA. Toženka povzema razloge za razrešitev tožnika z mesta člana UO ARRS, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

14.Toženka izpostavi, da je bila odločitev o razrešitvi tožnika sprejeta zaradi tega, ker tožnik kot član UO ARRS v zvezi s postopkom javnega natečaja za izbor direktorja ARRS ni deloval skladno z določbami 16. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS, 48. člena ZZrID in 18. člena ZJA. Toženka povzema razloge za razrešitev tožnika z mesta člana UO ARRS, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

15.Toženka trdi, da ni izkazan pravni interes tožnika za tožbo in se sklicuje na sklep VSRS I Up 383/2014 z dne 25. 2. 2015. Za tožbeni zahtevek navaja, da je brez pravne podlage, nerazumljiv in neizvršljiv v delu, kjer omenja novoimenovane člane UO ARRS ob opiranju na sklep Vlade št. 01410-3/2020/19 in odločbo Vlade št. 01410-3/2020/22, oba z dne 21.4. 2022, ki pa ne vsebujeta imenovanja novih članov.

15.Toženka trdi, da ni izkazan pravni interes tožnika za tožbo in se sklicuje na sklep VSRS I Up 383/2014 z dne 25. 2. 2015. Za tožbeni zahtevek navaja, da je brez pravne podlage, nerazumljiv in neizvršljiv v delu, kjer omenja novoimenovane člane UO ARRS ob opiranju na sklep Vlade št. 01410-3/2020/19 in odločbo Vlade št. 01410-3/2020/22, oba z dne 21.4. 2022, ki pa ne vsebujeta imenovanja novih članov.

16.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2022 še navaja, da je pravni interes za tožbo konkretno izkazan in utemeljen. Vztraja, da ima oseba, ki je bila razrešena s funkcije ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti in ki ima zoper oblastveno razrešitev z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo, v takšnem primeru pravico, da v upravnem sporu varuje svoj pravni interes, da v njeno opravljanje funkcije oziroma vodstvenega položaja ni nezakonito poseženo. Opozori, da se toženka sklicuje na sklep VSRS I Up 383/2014 z dne 25. 2. 2015, ki v predmetni zadevi ni uporabljiv, saj je v nasprotju z novejšo sodno prakso.

16.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2022 še navaja, da je pravni interes za tožbo konkretno izkazan in utemeljen. Vztraja, da ima oseba, ki je bila razrešena s funkcije ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti in ki ima zoper oblastveno razrešitev z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo, v takšnem primeru pravico, da v upravnem sporu varuje svoj pravni interes, da v njeno opravljanje funkcije oziroma vodstvenega položaja ni nezakonito poseženo. Opozori, da se toženka sklicuje na sklep VSRS I Up 383/2014 z dne 25. 2. 2015, ki v predmetni zadevi ni uporabljiv, saj je v nasprotju z novejšo sodno prakso.

17.Tožnik v vlogi spreminja tožbeni predlog tako, da primarnemu tožbenemu predlogu za primer, da bi sodišče presodilo, da je ta v vseh delih neutemeljen, dodaja še podredni tožbeni predlog, ki je ugotovitveni. Tožnik se strinja s toženko, da nima pravne podlage za izpodbijanje v delu, ki se nanaša na novoimenovane člane UO ARRS, saj ti z izpodbijanim sklepom vlade niso bili imenovani. V tem delu je zato tožbeni predlog spremenil tako, da ta ne vsebuje več zahteve glede novo imenovanih članov UO ARRS.

17.Tožnik v vlogi spreminja tožbeni predlog tako, da primarnemu tožbenemu predlogu za primer, da bi sodišče presodilo, da je ta v vseh delih neutemeljen, dodaja še podredni tožbeni predlog, ki je ugotovitveni. Tožnik se strinja s toženko, da nima pravne podlage za izpodbijanje v delu, ki se nanaša na novoimenovane člane UO ARRS, saj ti z izpodbijanim sklepom vlade niso bili imenovani. V tem delu je zato tožbeni predlog spremenil tako, da ta ne vsebuje več zahteve glede novo imenovanih članov UO ARRS.

18.Toženka v pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2023 še navaja, da ARRS ne obstaja več. S sklepom o ustanovitvi Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (Sklep o ustanovitvi ARIS) je bila ustanovljena Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju ARIS), ki je pravna naslednica ARRS. 4. 7. 2023 je bila konstitutivna seja UO ARIS, ko je bil imenovan nov UO ARIS. Od 4. 7. 2023 ne obstaja več organ, na katerega se nanaša predmetna tožba, zato tožnik za tožbo nima več pravnega interesa, ker svojega položaja ne more izboljšati.

18.Toženka v pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2023 še navaja, da ARRS ne obstaja več. S sklepom o ustanovitvi Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (Sklep o ustanovitvi ARIS) je bila ustanovljena Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju ARIS), ki je pravna naslednica ARRS. 4. 7. 2023 je bila konstitutivna seja UO ARIS, ko je bil imenovan nov UO ARIS. Od 4. 7. 2023 ne obstaja več organ, na katerega se nanaša predmetna tožba, zato tožnik za tožbo nima več pravnega interesa, ker svojega položaja ne more izboljšati.

Odločanje brez glavne obravnave

Odločanje brez glavne obravnave

19.Sodišče v upravnem sporu odloča po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), pri čemer 59. člen ZUS-1 odloča izjeme od tega pravila. Sodišče je v obravnavani zadevi v skladu z izjemo, določeno v 5. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave le na podlagi listin, ker sta se stranki odpovedali izvedbi glavne obravnave.

19.Sodišče v upravnem sporu odloča po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), pri čemer 59. člen ZUS-1 odloča izjeme od tega pravila. Sodišče je v obravnavani zadevi v skladu z izjemo, določeno v 5. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave le na podlagi listin, ker sta se stranki odpovedali izvedbi glavne obravnave.

K I. točki izreka

K I. točki izreka

20.Tožnik je s tožbo predlagal sodišču, da tožbi ugodi tako, da: (1) nezakonito odločbo toženke glede razrešitve tožnika z mesta člana UO ARRS in v delu, ki se nanaša na imenovanje enega novega člana OU ARRS, odpravi; (2) ugotovi, da mandat tožnika v UO ARRS ni prenehal in traja do 17. 10. 2024; (3) toženka določi, kateri od novoimenovanih članov opravljajo funkcijo UO ARRS. S pripravljalno vlogo z dne 5. 7. 2022 je tožnik tožbo spremenil tako, da je primarno zahteval odpravo nezakonite odločbe toženke glede razrešitve tožnika z mesta člana UO ARRS in ugotovitev, da mandat tožnika v UO ARRS ni prenehal in traja do 17. 10. 2024. Podredno je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odločbe toženke v delu, ki se nanaša na razrešitev tožnika z mesta člana UO ARRS.

20.Tožnik je s tožbo predlagal sodišču, da tožbi ugodi tako, da: (1) nezakonito odločbo toženke glede razrešitve tožnika z mesta člana UO ARRS in v delu, ki se nanaša na imenovanje enega novega člana OU ARRS, odpravi; (2) ugotovi, da mandat tožnika v UO ARRS ni prenehal in traja do 17. 10. 2024; (3) toženka določi, kateri od novoimenovanih članov opravljajo funkcijo UO ARRS. S pripravljalno vlogo z dne 5. 7. 2022 je tožnik tožbo spremenil tako, da je primarno zahteval odpravo nezakonite odločbe toženke glede razrešitve tožnika z mesta člana UO ARRS in ugotovitev, da mandat tožnika v UO ARRS ni prenehal in traja do 17. 10. 2024. Podredno je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odločbe toženke v delu, ki se nanaša na razrešitev tožnika z mesta člana UO ARRS.

21.Sodišče ugotavlja, da je tožnik med postopkom tožbo spremenil, saj je poleg obstoječega postavil podredni tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta (prvi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za tako spremembo je potrebna privolitev toženka (prvi odstavek 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče šteje, da je toženka v spremembo tožbe privolila, saj se je z vlogo z dne 13. 7. 2023 spustila v obravnavanje spremenjene tožbe, ne da bi pred tem nasprotovala spremenjeni tožbi (drugi odstavek 185. člena ZPP). Poleg tega je po mnenju sodišča sprememba tožbe dopustna tudi zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po navedenem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

21.Sodišče ugotavlja, da je tožnik med postopkom tožbo spremenil, saj je poleg obstoječega postavil podredni tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta (prvi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za tako spremembo je potrebna privolitev toženka (prvi odstavek 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče šteje, da je toženka v spremembo tožbe privolila, saj se je z vlogo z dne 13. 7. 2023 spustila v obravnavanje spremenjene tožbe, ne da bi pred tem nasprotovala spremenjeni tožbi (drugi odstavek 185. člena ZPP). Poleg tega je po mnenju sodišča sprememba tožbe dopustna tudi zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po navedenem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

K II. točki izreka

K II. točki izreka

22.V 3. točki tožbenega predloga, ki ga vsebuje tožba, tožnik zahteva, da Vlada določi, kateri od novoimenovanih članov iz sklepa Vlade št. 01410- 3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 opravljajo funkcijo člana UO ARRS. Sprememba tožbe z dne 5. 7. 2022 tega zahtevka ne vsebuje več, zato se smiselno šteje, da je tožnik tožbo v tem delu umaknil. Prvi odstavek 34. člena ZUS-1 določa, da tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. V tem primeru sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavi. Na podlagi citiranih določil je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

22.V 3. točki tožbenega predloga, ki ga vsebuje tožba, tožnik zahteva, da Vlada določi, kateri od novoimenovanih članov iz sklepa Vlade št. 01410- 3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 opravljajo funkcijo člana UO ARRS. Sprememba tožbe z dne 5. 7. 2022 tega zahtevka ne vsebuje več, zato se smiselno šteje, da je tožnik tožbo v tem delu umaknil. Prvi odstavek 34. člena ZUS-1 določa, da tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. V tem primeru sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavi. Na podlagi citiranih določil je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

K III. točki izreka

K III. točki izreka

23.Tožba ni dovoljena.

23.Tožba ni dovoljena.

24.V predmetnem upravnem sporu je med strankama sporno, ali je toženka tožnika pravilno in zakonito predčasno razrešila z mesta člana UO ARRS.

24.V predmetnem upravnem sporu je med strankama sporno, ali je toženka tožnika pravilno in zakonito predčasno razrešila z mesta člana UO ARRS.

25.Pri presoji zadeve sodišče izhaja iz razvoja in spremembe sodne prakse Ustavnega sodišča

25.Pri presoji zadeve sodišče izhaja iz razvoja in spremembe sodne prakse Ustavnega sodišča

in Vrhovnega sodišča

in Vrhovnega sodišča

25.v zvezi s sodnim varstvom pri razrešitvah oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti. Na podlagi tega razvoja prava je v vsakem posameznem primeru treba presoditi, ali je zoper oblastveno odločitev o razrešitvi posameznika, ki je bil na tako funkcijo ali položaj imenovan ali izvoljen, z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo. V takem primeru lahko ta oseba varuje v upravnem sporu svoj pravni interes, da v njeno opravljanje funkcije oziroma vodstvenega položaja ni nezakonito poseženo. Odločitev o njeni razrešitvi je tedaj upravni akt (2. člen ZUS-1), ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti.

25.v zvezi s sodnim varstvom pri razrešitvah oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti. Na podlagi tega razvoja prava je v vsakem posameznem primeru treba presoditi, ali je zoper oblastveno odločitev o razrešitvi posameznika, ki je bil na tako funkcijo ali položaj imenovan ali izvoljen, z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo. V takem primeru lahko ta oseba varuje v upravnem sporu svoj pravni interes, da v njeno opravljanje funkcije oziroma vodstvenega položaja ni nezakonito poseženo. Odločitev o njeni razrešitvi je tedaj upravni akt (2. člen ZUS-1), ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti.

26.Sodišče ugotavlja, da je v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni prvi odstavek 43. člena ZZrID določal, da je ARRS pravna oseba javnega prava, katere ustanoviteljica je Republika Slovenija, in je posredni proračunski uporabnik. Vsebinsko enako določbo je v prvem odstavku 2. člena vseboval tedaj veljavni Sklep o ustanovitvi ARRS. Iz 46. in 47. člena ZZrID izhaja, da je UO organ ARRS, ki ima sedem članov in se imenuje za obdobje dveh let. Člane UO imenuje in razrešuje ustanovitelj. ZZrID ne določa razlogov za razrešitev članov UO ARRS, Sklep o ustanovitvi ARRS pa v zvezi s predčasno razrešitvijo članov UO v 18. členu določa, da lahko Vlada predčasno razreši člana UO ARRS v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZZrID je zakon, ki ureja imenovanje in razrešitev organov ARRS, ZJA. Razlogi za razrešitev članov sveta javne agencije

26.Sodišče ugotavlja, da je v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni prvi odstavek 43. člena ZZrID določal, da je ARRS pravna oseba javnega prava, katere ustanoviteljica je Republika Slovenija, in je posredni proračunski uporabnik. Vsebinsko enako določbo je v prvem odstavku 2. člena vseboval tedaj veljavni Sklep o ustanovitvi ARRS. Iz 46. in 47. člena ZZrID izhaja, da je UO organ ARRS, ki ima sedem članov in se imenuje za obdobje dveh let. Člane UO imenuje in razrešuje ustanovitelj. ZZrID ne določa razlogov za razrešitev članov UO ARRS, Sklep o ustanovitvi ARRS pa v zvezi s predčasno razrešitvijo članov UO v 18. členu določa, da lahko Vlada predčasno razreši člana UO ARRS v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZZrID je zakon, ki ureja imenovanje in razrešitev organov ARRS, ZJA. Razlogi za razrešitev članov sveta javne agencije

26.so določeni v drugem odstavku 23. člena ZJA. Za predmetni upravni spor je pomemben prvi odstavek 24. člena ZJA, ki določa, da se člana sveta predčasno razreši z upravno odločbo ustanovitelja. Prav tako sodišče izpostavlja 25. člen ZJA, ki izključuje možnost pritožbe zoper odločbo o razrešitvi člana sveta ali direktorja, določa pa, da je zoper tako odločbo dovoljen upravni spor.

so določeni v drugem odstavku 23. člena ZJA. Za predmetni upravni spor je pomemben prvi odstavek 24. člena ZJA, ki določa, da se člana sveta predčasno razreši z upravno odločbo ustanovitelja. Prav tako sodišče izpostavlja 25. člen ZJA, ki izključuje možnost pritožbe zoper odločbo o razrešitvi člana sveta ali direktorja, določa pa, da je zoper tako odločbo dovoljen upravni spor.

27.Sodišče tako ugotavlja, da je zoper odločbo o razrešitvi člana UO ARRS z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Prav tako pa sodišče šteje, da je izpodbijani sklep posamični upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Po tej določbi je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani akt pa je nedvomno upravna odločba, saj jo kot tako opredeljuje že prvi odstavek 24. člena ZJA. To pa tudi pomeni, da se šteje, da je postopek razrešitve upravna zadeva, saj drugi odstavek 2. člena ZUP kot upravno zadevo opredeljuje tudi tako zadevo, v kateri je s predpisom določeno, da organ izda upravno odločbo. K navedenemu sodišče dodaja, da je izpodbijani akt javnopravni, enostranski in posamični akt. Nadalje gre za oblastveni akt, saj je toženka pri sprejetju izpodbijane odločbe izvrševala svoje zakonsko oblastveno pooblastilo (odločanje iure imperii). Prav tako gre pri sprejemanju obravnavane odločitve za izvrševanje upravne funkcije, saj imenovanje in razrešitev članov UO ARRS ni ustavna pristojnost Vlade, temveč pristojnost v razmerju do fizičnih oseb, ki jo uzakonja ZJA. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba akt, katerega pravilnost in zakonitost se lahko presoja v upravnem sporu.

27.Sodišče tako ugotavlja, da je zoper odločbo o razrešitvi člana UO ARRS z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Prav tako pa sodišče šteje, da je izpodbijani sklep posamični upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Po tej določbi je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani akt pa je nedvomno upravna odločba, saj jo kot tako opredeljuje že prvi odstavek 24. člena ZJA. To pa tudi pomeni, da se šteje, da je postopek razrešitve upravna zadeva, saj drugi odstavek 2. člena ZUP kot upravno zadevo opredeljuje tudi tako zadevo, v kateri je s predpisom določeno, da organ izda upravno odločbo. K navedenemu sodišče dodaja, da je izpodbijani akt javnopravni, enostranski in posamični akt. Nadalje gre za oblastveni akt, saj je toženka pri sprejetju izpodbijane odločbe izvrševala svoje zakonsko oblastveno pooblastilo (odločanje iure imperii). Prav tako gre pri sprejemanju obravnavane odločitve za izvrševanje upravne funkcije, saj imenovanje in razrešitev članov UO ARRS ni ustavna pristojnost Vlade, temveč pristojnost v razmerju do fizičnih oseb, ki jo uzakonja ZJA. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba akt, katerega pravilnost in zakonitost se lahko presoja v upravnem sporu.

28.Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je tožnik vložil tožbo s primarnim in podrednim zahtevkom. S primarnim tožbenim zahtevkom tožnik hkrati zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta in njegovo odpravo. Nadalje tožnik s podrednim zahtevkom (1. točka) vnovič zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da je tako za ugotovitveno kot izpodbojno tožbo značilno, da gre za spor o zakonitosti izpodbijanega akta, pri čemer se v primeru ugotovitvene tožbe nezakonitost le ugotovi, v primeru izpodbojne tožbe pa se izpodbijani akt zaradi ugotovljene nezakonitosti odpravi z namenom, da se v ponovljenem upravnem postopku nezakonitost sanira. Sodišče zato tudi upoštevajoč 2. točko primarnega zahtevka šteje, da primarni zahtevek po svoji vsebini predstavlja izpodbojno tožbo, saj tožnik zasleduje cilj, da se vrne na položaj člana UO ARIS (vzpostavitev prejšnjega stanja).

28.Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je tožnik vložil tožbo s primarnim in podrednim zahtevkom. S primarnim tožbenim zahtevkom tožnik hkrati zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta in njegovo odpravo. Nadalje tožnik s podrednim zahtevkom (1. točka) vnovič zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da je tako za ugotovitveno kot izpodbojno tožbo značilno, da gre za spor o zakonitosti izpodbijanega akta, pri čemer se v primeru ugotovitvene tožbe nezakonitost le ugotovi, v primeru izpodbojne tožbe pa se izpodbijani akt zaradi ugotovljene nezakonitosti odpravi z namenom, da se v ponovljenem upravnem postopku nezakonitost sanira. Sodišče zato tudi upoštevajoč 2. točko primarnega zahtevka šteje, da primarni zahtevek po svoji vsebini predstavlja izpodbojno tožbo, saj tožnik zasleduje cilj, da se vrne na položaj člana UO ARIS (vzpostavitev prejšnjega stanja).

29.Sodišče na podlagi neprerekanih navedb toženke ugotavlja, da ARRS ne obstaja več. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZrID (v nadaljevanju ZZrID-A) namreč spreminja prej veljavne določbe, ki se nanašajo na ARRS tako, da uzakonja ARIS. Sklep o ustanovitvi ARIS in Statut Javne agencije za znanstvenoraziskovalno dejavnost in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju Statut ARIS) v drugem odstavku 1. člena določata, da je ARIS pravna naslednica ARRS. 52. člen Sklepa o ustanovitvi ARIS pa določa, da Sklep o ustanovitvi ARRS preneha veljati z dnem začetka veljavnosti tega sklepa, se pa uporablja še do dneva vpisa agencije v sodni register. Nadalje 21. člena ZZrID-A določa, da se UO ARIS konstituira v enem mesecu od ustanovitve ARIS. Navedeni odstavek določa tudi, da s konstituiranjem UO ARIS preneha mandat UO ARRS in da se UO konstituira, ko je imenovanih več kot polovica članov. Tožnik ne prereka navedb toženke, da ARRS ne obstaja več in da je UO ARIS konstituiran 4. 7. 2023 in da je tedaj članom UO ARRS prenehal mandat. Poleg tega sodišče na podlagi nespornih navedb strank ugotavlja, da bi tožniku mandat v vsakem primeru potekel 17. 10. 2024, ko je potekel čas, za katerega je bil imenovan v UO ARRS.

29.Sodišče na podlagi neprerekanih navedb toženke ugotavlja, da ARRS ne obstaja več. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZrID (v nadaljevanju ZZrID-A) namreč spreminja prej veljavne določbe, ki se nanašajo na ARRS tako, da uzakonja ARIS. Sklep o ustanovitvi ARIS in Statut Javne agencije za znanstvenoraziskovalno dejavnost in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju Statut ARIS) v drugem odstavku 1. člena določata, da je ARIS pravna naslednica ARRS. 52. člen Sklepa o ustanovitvi ARIS pa določa, da Sklep o ustanovitvi ARRS preneha veljati z dnem začetka veljavnosti tega sklepa, se pa uporablja še do dneva vpisa agencije v sodni register. Nadalje 21. člena ZZrID-A določa, da se UO ARIS konstituira v enem mesecu od ustanovitve ARIS. Navedeni odstavek določa tudi, da s konstituiranjem UO ARIS preneha mandat UO ARRS in da se UO konstituira, ko je imenovanih več kot polovica članov. Tožnik ne prereka navedb toženke, da ARRS ne obstaja več in da je UO ARIS konstituiran 4. 7. 2023 in da je tedaj članom UO ARRS prenehal mandat. Poleg tega sodišče na podlagi nespornih navedb strank ugotavlja, da bi tožniku mandat v vsakem primeru potekel 17. 10. 2024, ko je potekel čas, za katerega je bil imenovan v UO ARRS.

30.Po navedenem sodišče ugotavlja, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, za katerega si prizadeva z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe in posledično njenih pravnih posledic. Nastopilo je namreč stanje, ki tožniku objektivno onemogoča vrnitev na položaj, s katerega je bil razrešen. Glede na navedeno sodišče ugotavlja pomanjkanje pravnega interesa tožnika za izpodbojno tožbo. Svojega pravnega položaja si namreč tožnik zaradi dejanskih in pravnih okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati, saj razrešitev s položaja, ki bi mu po vložitvi tožbe, če ne bi bil razrešen, prenehal iz drugih razlogov, nanj ne vpliva več. Navedeno narekuje zavrženje tožbe s primarnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

30.Po navedenem sodišče ugotavlja, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, za katerega si prizadeva z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe in posledično njenih pravnih posledic. Nastopilo je namreč stanje, ki tožniku objektivno onemogoča vrnitev na položaj, s katerega je bil razrešen. Glede na navedeno sodišče ugotavlja pomanjkanje pravnega interesa tožnika za izpodbojno tožbo. Svojega pravnega položaja si namreč tožnik zaradi dejanskih in pravnih okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati, saj razrešitev s položaja, ki bi mu po vložitvi tožbe, če ne bi bil razrešen, prenehal iz drugih razlogov, nanj ne vpliva več. Navedeno narekuje zavrženje tožbe s primarnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K IV. točki izreka

K IV. točki izreka

31.Tožnik podredno vlaga ugotovitveno tožbo, s katero je mogoče (le) ugotoviti nezakonitost upravnega akta, s katerim je poseženo v tožnikove pravice in koristi (2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

31.Tožnik podredno vlaga ugotovitveno tožbo, s katero je mogoče (le) ugotoviti nezakonitost upravnega akta, s katerim je poseženo v tožnikove pravice in koristi (2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

32.Iz že predhodno citirane upravnosodne prakse izhaja, da je obstoj pravno varovanega interesa posameznika treba ugotoviti v vsaki zadevi posebej z razlago pravnih norm. Ob odsotnosti izrecne zakonske določbe o obstoju pravice ali pravno varovane koristi določene osebe v javnopravnem razmerju, ta presoja izhaja iz namena posamezne norme, ki mora varovati (tudi) pravni interes določene osebe. Zakonska ureditev razlogov za razrešitev nosilcev funkcij v javnih agencijah nedvomno služi varstvu javnega interesa, kar velja tudi za ureditev razlogov za razrešitev organov javne agencije, saj je primarno v javnem interesu, da je oseba, ki krši določene obveznosti in s svojim ravnanjem izkaže, da ni primerna za opravljanje pomembne funkcije vodenja, s tega položaja predčasno razrešena. Že sam obstoj zakonskih razlogov pa omogoča tudi sodno presojo njihove utemeljenosti, vendar pa lahko stranka tako odločitev izpodbija zgolj, ko ima za to pravno varovan interes, ki ga v sodnem postopku (upravnem sporu) lahko uveljavlja. Upravni spor namreč temelji na subjektivnem konceptu, to je na varstvu pravic in pravnega položaja posameznika.

32.Iz že predhodno citirane upravnosodne prakse izhaja, da je obstoj pravno varovanega interesa posameznika treba ugotoviti v vsaki zadevi posebej z razlago pravnih norm. Ob odsotnosti izrecne zakonske določbe o obstoju pravice ali pravno varovane koristi določene osebe v javnopravnem razmerju, ta presoja izhaja iz namena posamezne norme, ki mora varovati (tudi) pravni interes določene osebe. Zakonska ureditev razlogov za razrešitev nosilcev funkcij v javnih agencijah nedvomno služi varstvu javnega interesa, kar velja tudi za ureditev razlogov za razrešitev organov javne agencije, saj je primarno v javnem interesu, da je oseba, ki krši določene obveznosti in s svojim ravnanjem izkaže, da ni primerna za opravljanje pomembne funkcije vodenja, s tega položaja predčasno razrešena. Že sam obstoj zakonskih razlogov pa omogoča tudi sodno presojo njihove utemeljenosti, vendar pa lahko stranka tako odločitev izpodbija zgolj, ko ima za to pravno varovan interes, ki ga v sodnem postopku (upravnem sporu) lahko uveljavlja. Upravni spor namreč temelji na subjektivnem konceptu, to je na varstvu pravic in pravnega položaja posameznika.

33.Sporna predčasna razrešitev tožnika z mesta člana UO ARRS temelji na kršitvah 3. in 4. alineje drugega odstavka 23. člena ZJA, ki urejata krivdne razloge za predčasno razrešitev. Kot je že izpostavljeno v sodni praksi, je v primeru krivdnih razlogov za razrešitev osebe s funkcije podan oseben in neposreden pravno utemeljen interes krivdno razrešene osebe, da se presodi utemeljenost takega razloga za razrešitev. Namen sodnega varstva, ki ga uzakonja 25. člen ZJA, je v tem, da oseba varuje pridobljen položaj in da s položaja organa javne agencije oseba ni predčasno razrešena mimo razlogov, ki jih določa 24. člen ZJA. Sodno varstvo, ki vključuje tudi pravico do vložitve ugotovitvene tožbe, omogoča razrešeni osebi, da se brani pred morebitno neupravičenostjo tovrstnih očitkov, ki lahko posegajo v njen pravni položaj širše kot zgolj v posledici prenehanja položaja v organih agencije (poseg v strokovni ugled razrešene osebe, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode itd.). Zato z vidika ugotovitvene tožbe po oceni sodišča v konkretni zadevi ni odločilno, ali bo z odločitvijo sodišča o tožbi osebi tudi omogočena vrnitev na položaj, če je bila neutemeljeno razrešena. Iz zakonodajnega gradiva, ki se nanaša na spremembe ZUS-1, s katerimi je bila v upravni spor vnesena ugotovitvena tožba, izhaja, da se ravno z ugotovitveno tožbo, ki jo (zraven izpodbojne tožbe) vlaga tudi tožnik, zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov in s tem učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) med drugim tudi, kadar je upravni akt že izvršen in z njegovo odpravo vzpostavitve prejšnjega stanja oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega odločanja ne bi bilo mogoče doseči, organ pa je s svojo odločitvijo vendarle neutemeljeno posegel v pravno varovan položaj posameznika.⁵ Pri tem je tožnik izkazal obstoj procesnih predpostavk iz 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je, da je z izpodbijanim aktom prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, saj je, kot je sodišče že navedlo, podan pravno utemeljen interes krivdno razrešene osebe, da se presodi utemeljenost takega razloga za razrešitev.⁶ Sodišče dodaja, da sodna praksa, na katero se sklicuje toženka (sklep VSRS I Up 383/2014) ni uporabljiva v konkretni zadevi, ker se nanaša na drugačne okoliščine, na neizbiro kandidata v kandidacijskem postopku, izpodbijan pa je bil sklep o neizbiri. Poleg tega, kot je sodišče že pojasnilo, je po izdaji navedenega sklepa prišlo do razvoja in spremembe sodne prakse, ki se nanaša na sodno varstvo pri razrešitvah oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti.

34.Materialnopravno podlago za razrešitev organov ARRS predstavljajo določbe ZJA. Drugi odstavek 23. člena ZJA kot razloge za predčasno razrešitev člana sveta navaja: (-) če to sam zahteva; (-) če ne izpolnjuje pogojev za imenovanje; (-) če ne opravlja nalog, določenih v zakonu, ustanovitvenem aktu in splošnih aktih javne agencije oziroma jih opravlja nevestno ali nestrokovno; (-) če ravna v nasprotju s svojimi obveznostmi iz 16. člena tega zakona. Prvi odstavek 16. člena ZJA uzakonja dolžnost članov sveta, da morajo pri svojem delu ravnati nepristransko in s skrbnostjo dobrega gospodarja.

35.Toženka tožniku očita dve kršitvi, ki se nanašata na njegovo delo iz pristojnosti UO. Prva se navezuje na predlog za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja. Sodišče ugotavlja, da ZZrID ne določa pristojnosti UO. ZJA pristojnosti sveta javne agencije določa v 18. členu. Med njimi ni pristojnosti, ki se nanašajo na vršilca dolžnosti direktorja, a peti odstavek 19. člena ZJA določa, da če direktorju preneha funkcija, ustanovitelj na predlog sveta agencije do imenovanja novega direktorja, vendar največ za šest mesecev, brez javnega natečaja imenuje vršilca dolžnosti direktorja. Vsebinsko enako določbo vsebuje 23. člen Sklepa o ustanovitvi ARRS. Med strankama ni sporno, da je direktor ARRS 1. 12. 2021 podal odstopno izjavo, v kateri je zaprosil za skrajšanje 60-dnevnega odpovednega roka. UO ARRS se je z odpovedjo položaja direktorja seznanil na 20. seji 16. 12. 2021, na kateri ni ugodil predlogu za skrajšanje odpovednega roka. Tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da je UO ARRS nato na 21. seji 13. 1. 2022 sprejel sklep, da toženki predlaga, da za vršilko dolžnosti direktorice imenuje C. C. Prav tako ni sporno, da je toženka ta predlog zavrnila, UO ARRS pa je po novem kandidacijskem postopku za vršilko dolžnosti direktorice znova predlagal isto osebo.

36.Sodišče je presojalo utemeljenost tožnikov trditev, da odločba v tem delu ni obrazložena. Sodišče ugotavlja, da je Vlada v konkretni zadevi kot najvišji organ državne uprave⁷ z upravnim aktom odločila o razrešitvi tožnika. Vlada je zato pri izdaji takega akta dolžna zagotoviti zakonitost celotnega postopka izdaje upravnega akta, v katerem bi morale biti upoštevane ustavne in zakonske pravice tožnika. Ena najpomembnejših ustavnih določb je 22. člen Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic pred sodišči in vsemi nosilci javnih pooblastil. Osrednji namen te določbe je zagotoviti pošteno obravnavo posameznikov v vseh oblastnih postopkih, kamor sodijo tudi upravni postopki. Neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, so pravica do izjavljanja (pravica do kontradiktornega postopka), pravica do enakega obravnavanja (enakopravnost strank, enakost orožij) in pravica do obrazložene odločbe. Ker ZJA določb glede samega postopka razrešitve nima,⁸ mora biti tak postopek izpeljan ob upoštevanju procesnih garancij, ki jih določa ZUP. Eno temeljnih načel upravnega postopka je načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP. To pa ne vključuje le zahteve po materialni zakonitosti, temveč tudi zahtevo po procesni zakonitosti postopka in upravnih odločb. V ta okvir pa sodi tudi obrazloženost upravne odločbe. Kaj obsega obrazložitev upravne odločbe, določa prvi odstavek 214. člena ZUP. Sodišče pa izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-260/01 z dne 5. 2. 2004, v kateri je to sodišče pojasnilo, da mora odločba upravnega organa, da bi sodišče lahko presojalo njeno zakonitost, vsebovati: (-) opis hipotetičnega zakonskega dejanskega stanja, v okviru katerega mora upravni organ, ki odloča o izpolnjenosti predpostavk, navesti, kakšno vsebino je dal določenemu pravnemu pojmu; (-) dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo; (-) dokaze, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in (-) razloge, ki so bili odločilni pri presoji dokazov.

37.Izhajajoč iz petega odstavka 19. člena ZJA in 23. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS, je v primeru prenehanja mandata direktorju dolžnost UO ARRS, da oblikuje predlog za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja, pri čemer je ta s strani ustanovitelja (Vlade oziroma toženke) imenovan brez javnega natečaja. Toženka glede postopka imenovanja vršilca dolžnosti direktorja ARRS v izpodbijani odločbi tožniku na več mestih očita, da je sprejemal nestrokovne in nevestne odločitve znotraj UO ARRS, ki so privedle do dvakratnega nepravilnega, nestrokovnega in netransparentnega oblikovanja predloga za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja. Navaja, da je s tem, ko je kot član UO ARRS kar dvakrat podprl predlog za imenovanje C. C. za vršilko dolžnosti direktorice, ravnal v nasprotju s svojo obveznostjo in strokovno skrbnostjo, da kot del UO skrbi za sprejem pravilnih, strokovnih in v transparentno izvedenem postopku sprejetih odločitev, s čimer bi se zagotovila enakopravnost in nepristranskost obravnavanja vseh kandidatov za vršilca dolžnosti direktorja. Na drugem mestu toženka navaja, da je bil postopek izveden "brez predpisanega postopka", netransparentno, pristransko in tožniku očita, da kot član UO ni poskrbel oziroma ni zahteval, da UO izvede procesno pravilen in strokovno voden postopek, transparentno obravnavo vseh kandidatov, kar izkazuje ponovljen predlog za imenovanje vršilke dolžnosti direktorice brez obrazložitve postopka izbire in razlogov zanjo.

38.Sodišče pritrjuje tožniku, da povzeta obrazložitev ne zadosti kriteriju obrazložene odločbe. Izpodbijane odločbe se v tem delu obrazložitve ne da preizkusiti. Vlada je sicer avtonomna pri sprejemanju odločitve o razrešitvi organov ARRS, vendar ne na način, da svojo odločitev sprejme arbitrarno. Preprečevanju samovolje pri odločanja je namenjena tudi obrazložitev odločbe. Obrazložitev odločitve je nujna tudi zato, da stranka odločitev razume, da lahko uveljavi pravna sredstva in da lahko v postopkih s pravnimi sredstvi pristojni organi preverijo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Izpodbijani akt takšne presoje ne omogoča. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, katera pravno pomembna dejstva je toženka vzela kot dejansko podlago svoje odločitve, da gre na strani tožnika za neizpolnjevanje zakonsko določenih nalog oziroma obveznosti. Toženka tožniku posplošeno očita nestrokovno, nevestno in netransparentno ravnanje, saj teh pojmov ne zapolni z dejanskim stanjem konkretne zadeve, ki bi omogočala presojo, ali je tožnik kršil načela delovanja UO ARRS, na katera se sklicuje toženka. Toženka sicer očitke usmerja na izvedbo postopka in več kandidatov, vendar pa ne konkretizira okoliščin, na katerih gradi svoje zaključke o ravnanju tožnika, ki je zakonski razlog za predčasno razrešitev. Zaključka sodišča o neobrazloženosti tega razloga za razrešitev ne omajajo pojasnila toženke, zakaj predlagane kandidatke ni imenovala za vršilko dolžnosti direktorice, in očitek, da je UO ARRS isto kandidatko kljub temu ponovno predlagal na mesto vršilke dolžnosti direktorice. Toženka te okoliščine sicer ne uveljavlja kot razloga za razrešitev (temveč navaja, da ponovljen postopek ni bil izpeljan pravilno, transparentno in nepristransko), sodišče pa dodaja, da je UO ARRS samostojen pri oblikovanju predloga za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja in pri tem ni vezan na navodila ustanovitelja. Sodišče pritrjuje tožniku, da zgolj dejstvo, da je UO ARRS ustanovitelju dvakrat predlagal imenovanje iste osebe na položaj vršilca dolžnosti direktorja, samo po sebi ne odkazuje na sklep, da je UO ravnal pristransko in nestrokovno.

39.Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. ZUP med absolutne bistvene kršitve pravil postopka uvršča tudi primere, ko se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Čeprav je glede obravnavanega očitka podan izpodbojni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, pa tožba zaradi tega še ni utemeljena. Toženka je namreč na tožnika naslovila še en razrešitveni razlog. Razlogi za predčasno razrešitev so v drugem odstavku 23. člena ZJA določeni alternativno. To pomeni, da že obstoj enega razloga zadošča za utemeljitev odločitve o predčasni razrešitvi.

40.Sodišče je zato presojalo tudi tožbene navedbe glede drugega razloga za razrešitev. Toženka tožniku očita ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarja in pristojnostmi, ker kot član UO ARRS ni poskrbel za izvedbo javnega natečaja za imenovanje direktorja. Sodišče ugotavlja, da je izvedba javnega natečaja za direktorja naloga sveta agencije, ki izhaja iz 4. alineje prvega odstavka 18. člena ZJA. Poleg tega je izvedba javnega natečaja za direktorja izrecno opredeljena kot pristojnost UO ARRS v prvem odstavku 48. člena ZZrID in v prvem odstavku 16. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS. Nadalje je izvedba javnega natečaja za imenovanje direktorja kot naloga iz pristojnosti UO ARRS opredeljena v 17. členu v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega Statuta ARRS.⁹ Pri tem drugi odstavek 16. člena Sklepa o ustanovitvi ARRS in drugi odstavek 17. člena Statuta ARRS določata, da morajo člani UO pri svojem delu ravnati nepristransko in s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost. Enaka zahteva izhaja iz prvega odstavka 16. člena ZJA in šestega odstavka 47. člena ZZrID.