Jedro

Bistveno za razlago določbe 2. odstavka 32. člena ZDen je, da so objekti, ki se uveljavljajo kot ovira za vrnitev v naravi, zgrajeni po podržavljenju.

Tožeča stranka utemeljeno ugovarja ugotovljenemu pravnemu statusu zemljišč. Namreč kolikor so na zemljišču stali ob podržavljenju objekti (čeprav ne v lasti tožeče stranke), podržavljeno zemljišče ni bilo kmetijsko zemljišče. Ovrednotiti bi ga bilo potrebno kot nezazidano stavbno zemljišče. Tako je uveljavljeno stališče sodne prakse v primerih, ko je objekte zgradil drug subjekt kot lastnik zemljišča in mu zato odškodnina za objekte ne pripada.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-65/2008/17 z dne 28. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna izročiti upravičenki A.A. obveznice v vrednosti 42.229,31 DEM oziroma 21.591,50 EUR kot odškodnino za del podržavljene parcele št. 12/1, njiva 1 v izmeri 11055 m2 in njiva 2 v izmeri 1404 m2 ter za del podržavljene parc. št. 29/3, travnik 2 v izmeri 1382 m2 k.o. ...; v 2. točki izreka odločil, da je zavezanka Občina Škofja Loka dolžna z dnem pravnomočnosti te odločbe upravičenki A.A. vrniti v naravi parc. št. 29/3, neplodno v izmeri 298 m2, vl. št. 354 k.o. ...; v 3. točki izreka pa zahtevo za odškodnino zaradi manjvrednosti podržavljenih nepremičnin v času vračanja zavrnil. V obrazložitvi glede statusa zemljišč ob podržavljenju navaja, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da sta bili parceli 12/1 in 29/3 k.o. ... ob podržavljenju kmetijsko zemljišče – njiva in travnik. Podržavljeni sta bili na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, kar je predpis, ki ni spremenil njune namembnosti, v času podržavljenja pa za predmetno območje tudi niso obstajali plani stanovanjske in komunalne gradnje. Vlagateljica je zatrjevala, da sta bili parceli stavbno zemljišče in sicer zazidano stavbno zemljišče, ker se je uporabljalo kot telovadišče, na katerem so bili že takrat zgrajeni servisni objekti in telovadne naprave, kot so lesena ograja, lesen objekt, slačilnice in blagajna. Predložila je notarski zapis zakupne pogodbe, ki sta jo dne 17. 3. 1937 sklenila B.B., oče vlagateljice in društvo A., za travnik parc. št. 29/1 in njivo parc. št. 12 ter del travnika parc. št. 29/1. Na podlagi določil zakupne pogodbe upravni organ ugotavlja, da je bilo društvo A. na tem zemljišču upravičeno zgraditi vse objekte in naprave, ki jih je potrebovalo za delovanje letnega telovadišča. Vse te objekte in naprave pa je bilo dolžno po določbah pogodbe odstraniti na zahtevo lastnika zemljišča in mu zemljišče izročiti v takem stanju, v kakršnem ga je prevzelo v zakup. Iz navedenega izpeljuje, da vlagateljica oziroma njen pravni prednik nista bila lastnika objektov, ki so bili ob podržavljenju na predmetnih zemljiščih in jima zato tudi niso mogli biti podržavljeni. Vlagateljica glede statusa zemljišč tudi ni predložila planskih dokumentov – regulacijskega plana, ki naj bi dokazoval, da so bila zemljišča stavbna zemljišča oziroma, da bi bilo moč zaključiti, da je bilo na teh parcelah mogoče graditi. Organ je določil vrednost podržavljenega premoženja na podlagi določbe 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter upošteval njihovo katastrsko kulturo. Glede stanja nepremičnin v času odločanja pa je le-tega ugotavljal na podlagi izvedeniškega mnenja – identifikacije, podatkov zemljiške knjige, katastra, orto foto posnetkov, zapisnika o ustni obravnavi z dne 23. 6. 2009 in z dne 1. 7. 2009 in drugih dokumentov zadeve. Parcela 12/1 je po sedanjem stanju v parceli 12/1, pot v izmeri 664 m2, v parceli 12/11, travnik v izmeri 1490 m2 in v delu parcele št. 12/10, igrišče v izmeri 11.795 m2 ter parcela 29/3 po sedanjem stanju v parceli 29/3, neplodno v izmeri 298 m2, v delu parc. št. 931/2, cesta v izmeri 29 m2 in v delu parcele 12/10, igrišče v izmeri 1353 m2. Parcele 12/1, 12/10 in 29/3 so v zemljiški knjigi vpisane na Občino Škofja Loka, parcela 12/11 na C.C. in D.D. Občina Škofja Loka je kot lastnik uveljavljala ovire za vračilo nepremičnin v naravi. Parcele 12/10, 29/3 in 12/1 so po navedbah občine območje športnega objekta občinskega pomena, igrišče z dostopno cesto in parkiriščem. Iz lokacijske informacije izhaja, da so v območju, namenjenem za šport in rekreacijo. Parcela 12/10 je v naravi ograjeno igrišče za nogomet in košarko s pomožnimi objekti, namenjenimi uporabnikom igrišča (vhod za blagajno in slačilnice). Parcela 12/1 je urejena dostopna cesta do igrišča in do drugih nepremičnin na tem območju. Upravičenka A.A. je dne 1. 7. 2009 povedala, da je bila na tej parceli včasih steza, danes pa pot, po kateri vozijo celo tovornjaki. Del podržavljene parcele 29/3 je vključen v parcelo 931/2, ki je asfaltirana cesta in kot taka objekt, ki ga ni mogoče vračati. Za sedanjo parcelo 29/3 Občina Škofja Loka zatrjuje, da je na njej urejeno makadamsko parkirišče, vendar iz orto foto posnetka to ne izhaja, saj se kot parkirišče uporablja parcela 29/2, ki pa ni predmet vračanja. Ugotavlja, da so podane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen. Ni pa ovir za vrnitev današnje parcele 29/3. Glede zahtevka upravičenke za odškodnino za manjvrednost nepremičnin, ki jih je mogoče vrniti v naravi, kar je v konkretnem primeru parcela 29/3 k.o. ..., pa navaja, da je upravičenka svojo zahtevo utemeljila z navedbo, da je potrebno oceniti zmanjšanje vrednosti vrnjenega premoženja zaradi porušenih lesenih garderob, sanitarij in pretežnega dela ograje okoli igrišča. Takšna zahteva pa ni utemeljena, saj ne gre za objekte, ki so bili podržavljeni upravičenki, niti niso bili zgrajeni na današnji parceli 29/3, ki je predmet vračanja v naravi.

Tožeča stranka izpodbija odločitev organa, ker zahtevanih nepremičnin ni vrnil v naravi in zaradi zavrnitve odškodnine zaradi manjvrednosti. Odločitev v 2. točki izreka izpodbija, ker meni, da je izrek pomanjkljiv, nedoločen in neizvršljiv, glede na 1. odstavek 16. člena ZDen. Tožeči stranki je bila kršena pravica do izjave, zato je organ sprejel odločitev mimo razlogov o odločilnih dejstvih. Iz vloge z dne 22. 2. 2010 izhaja, da je bilo na parceli travnato nogometno igrišče s tekaško progo, ki je bilo samostojen objekt v lasti tožeče stranke, pomožni objekti so bili zgolj pritikline. Zakupnik A. je prenehal obstajati pred podržavljenjem, zato je ugasnilo zakupno razmerje. Tožeča stranka pa je na podlagi načela superficies solo cedit postala lastnica vseh objektov in naprav. Nadalje, da je na parceli 12/1 makadamska pot obstajala že pred podržavljenjem, zato ni ovir za vračilo v naravi. Obe parceli 12/1 in 29/3 pa sta bili zazidani stavbni zemljišči in v celoti komunalno opremljeni. Nadalje bi organ moral zaradi ugotovitve manjvrednosti postaviti izvedenca. Organ je nelogično isto nepremičnino obravnaval najprej kot njivo, potem pa kot zazidano stavbno zemljišče. Kot njivo jo je upošteval pri odmeri odškodnine, kot zazidano stavbno zemljišče pa jo je upošteval kot oviro, pri čemer je ugotovil, da je že pred podržavljenjem na parcelah bilo letno telovadišče. Razlogi organa so zato v nasprotju. Iz izpodbijane odločbe tudi niso razvidni razlogi o tem, kateri objekti so bili po podržavljenju porušeni, kateri posodobljeni in kako naj bi to vplivalo na vrnitev glavne stvari. Organ je tudi nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Pri opredelitvi statusa je organ izhajal le iz katastrskih podatkov in ni ugotavljal stanja ob podržavljenju ter se ni opredelil do številnih dokazov, izjav prič, ki dokazujejo, da so bili na parcelah objekti. Ukvarjal se je le z lastništvom pomožnih objektov, ter spregledal, da je bila glavna stvar letno telovadišče, ki je obsegalo travnato nogometno igrišče in tekaško progo. Če bi organ ugotovil, kaj je v času podržavljenja predstavljalo glavno stvar, bi prišel do zaključka, da je bil lastnik nogometnega igrišča in tekaške proge lastnik zemljišča. A. je prenehal, objektov ni odstranil in so bili skupaj s pomožnimi objekti podržavljeni tožeči stranki. Organ je tudi nepravilno uporabil materialno pravo, saj ni ovir za vrnitev v naravi. Določbo 2. odstavka 32. člena ZDen se lahko uporabi le za tista zemljišča, ki so bila pozidana po podržavljenju. Sodna praksa se je že izrekla, da nogometno zemljišče predstavlja samostojen objekt. Če pa je bilo nogometno igrišče objekt, potem ni bilo kmetijsko zemljišče. Organ bi moral ugotoviti, da je bilo podržavljeno zazidano stavbno zemljišče z glavno stvarjo in pomožnimi objekti, v lasti tožeče stranke. Glede odškodnine zaradi manjvrednosti (3. točke izreka) pa zahteva vrnitev v naravi in odškodnino, ker se je vrednost po podržavljenju zmanjšala. V vsakem primeru meni, da pripada upravičenki odškodnina za odtujeno športno opremo (naprave). Podredno pa tožeča stranka izpodbija tudi 1. točko izreka glede višine odškodnine, ker gre za komunalno opremljeno zazidano stavbno zemljišče. Primarno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o predmetu postopka, podrejeno pa, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom Občina Škofja Loka predlaga, da sodišče tožbo zavrne in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet odločanja v izpodbijani odločbi so deli podržavljenih parcel 12/1 in 29/3 k.o. …. Po sedanjem katastrskem stanju parcela 12/1, pot v izmeri 664 m2, 12/10 igrišče 11795 m2 in 1359 m2 (kot del parcele 29/3), 931/2, cesta 29 m2 ter 29/3, neplodno 298 m2. V naravi parcela 12/10 predstavlja ograjeno igrišče za nogomet in košarko s pomožnimi objekti, 12/1 je utrjena dostopna cesta do igrišča, del bivše parcele 29/3 pa je vključen v parcelo 931/2, ki je asfaltirana cesta. Občina Škofja Loka je v postopku uveljavljala, glede na opisano izgradnjo, ovire za vrnitev v naravi, utemeljene na 2. odstavku 32. člena ZDen. Po 2. odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Bistveno za razlago citirane materialne določbe je, da so objekti, ki se uveljavljajo kot ovira za vrnitev v naravi, zgrajeni po podržavljenju. V tem okviru je organ tudi ugotavljal dejansko stanje.

Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da so bila zemljišča že ob podržavljenju stavbna z enakimi objekti po namenu kot ob odločanju. Parcela 12/1 k.o. ... se je po navedbah predlagateljice uporabljala kot telovadišče, na njej so bili že takrat zgrajeni servisni objekti in telovadne naprave, kot je lesena ograja okrog telovadišča, lesen objekt slačilnice in blagajna, parcela 12/1 pa je bila steza. Navedenih dejstev, torej pozidanost z enakimi objekti ob podržavljenju, organ ni štel za relevantne, ker je na podlagi izvedenih dokazov (predvsem zakupne pogodbe, ki sta jo dne 17. 3. 1937 sklenila B.B., oče vlagateljice denacionalizacijske zahteve in društvo A. za „travnik parc. št. 29/1, njivo parc. št. 12 ter del travnika parc. št. 29/1), ugotovil, da objektov, na katere se sklicuje vlagateljica, ni zgradila ona niti njen pravni prednik, ter da je pogodba določala obveznost A., da jih po poteku zakupa poruši. Navedeno je bilo podlaga za zaključek, da vlagateljica ni bila lastnica objektov in ji zato niso mogli biti podržavljeni. Pri navedeni ugotovitvi se je opiral tudi na akt o podržavljenju (odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Škofja Loka z dne 15. 4. 1946 oziroma z dne 25. 8. 1948), iz katerega izhaja kultura podržavljenih zemljišč – njiva 1 in 2 ter travnik.

Tožeča stranka naveden sklep prereka. Lastništvo objektov utemeljuje na navedbi, da je zakupnik A. prenehal obstajati pred podržavljenjem, zato je ugasnilo zakupno razmerje, tožeča stranka pa je po načelu superficies solo cedit postala lastnica vseh objektov in naprav. Sodišče ugovoru ne more slediti. Uvodoma, ni izkazano, da je društvo A. prenehalo pred podržavljenjem, razen tega pa po pravilu 1116 a paragrafa ODZ zakupna pogodba s smrtjo enega pogodbenika ne preneha. Vprašanje pravnega naslednika A. se v postopku ni razčiščevalo, glede na ostala dejstva pa se to izkaže za nerelevantno. Namreč iz zakupne pogodbe nesporno izhaja, da objekte na parcelah ni zgradila vlagateljica, niti naj na parcelah ne bi ostali po prenehanju zakupnega razmerja (po pogodbi jih je bil zakupojemalec dolžan odstraniti), torej ni bilo predvideno, da lastništvo objektov preide na lastnika zemljišča, ali po prenehanju zakupa ali npr. zaradi neplačevanja zakupnine. Dejstvo tudi je (izhaja iz zakupne pogodbe), da je zakup trajal do leta 1945, z možnostjo podaljšanja. Da objekti niso last upravičenke, izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju, saj je za lastnico objektov niso šteli tudi organi podržavljenja ob izdaji odločb o podržavljenju.

Tožeča stranka se ne more sklicevati na načelo superficies solo cedit. Tudi iz določb ODZ (materialno pravo veljavno v času zakupne pogodbe in podržavljenju) izhaja, da načelo superficies solo cedit ni absolutno. Tudi pri nepremičninah je bil potreben naslov pridobitve (glej paragraf 424). V obravnavanem primeru zakupna pogodba ni bila pravni naslov za pridobitev objektov (glej paragrafe 431 – 437 ODZ).

Po mnenju sodišča tožeča stranka torej ni izkazala nobenega od načinov za pridobitev lastninske pravice na spornih objektih. Objekti tudi niso nikoli prešli v njeno posest. Pridobitev po načelu superficies solo cedit torej ni izkazana zaradi določil zakupne pogodbe, ki pridobitve objektov, v smislu prehoda lastninske pravice iz objektov na lastnika zemljišča ne predvideva. Glede na vse navedeno tudi sodišče sledi utemeljitvi organov, da sta bili zemljišči upravičenki podržavljeni kot zemljišči brez objektov. Sodišče s povedanim soglaša z ugotovitvijo organa o obsegu podržavljenja ter razlogih, da se na zazidanost z enakimi objekti ob podržavljenju kot njihova lastnica ne more sklicevati. Ob takem dejanskem stanju stvari pa je pravilna uporaba določbe 2. odstavka 32. člena ZDen kot pravnega temelja za ugotovljene ovire za vrnitev v naravi in določitev odškodnine.

Utemeljeno pa tožeča stranka ugovarja ugotovljenemu pravnemu statusu zemljišč. Namreč kolikor so na zemljišču stali ob podržavljenju objekti (čeprav ne v lasti tožeče stranke), podržavljeno zemljišče ni bilo kmetijsko zemljišče. Ovrednotiti bi ga bilo zato potrebno kot nezazidano stavbno zemljišče. Tako je uveljavljeno stališče sodne prakse v primerih, ko je objekte zgradil drug subjekt kot lastnik zemljišča in mu zato odškodnina za objekte ne pripada (sodba Vrhovnega sodišča I Up 585/2004 z dne 6. 10. 2005 in sodba I Up 373/2004 z dne 7. 9. 2005 ter sodba Upravnega sodišča RS, št. U 1543/2006 z dne 9. 1. 2007). Ker upravni organ ni upošteval, da so na zemljišču stali objekti ter da je torej zemljišče izgubilo status kmetijskega zemljišča, je posledično napačno uporabil predpis o vrednotenju nepremičnin in nepravilno določil višino odškodnine, zato je sodišče odločitev organa v 1. točki izreka odpravilo.

Tožeča stranka izpodbija tudi 2. točko izreka, s katero je organ vrnil del podržavljene nepremičnine v naravi. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva določbo 1. odstavka 16. člena ZDen, ki določa oblike vrnitve in o vrnjeni parceli odloči ponovno z upoštevanjem, da bo izrek izvršljiv v smislu 3. odstavka 66. člena ZDen.

S 3. točko izreka je organ zavrnil zahtevo upravičenke za določitev odškodnine za manjvrednost nepremičnin, ki jih je mogoče vrniti v naravi, s katero je upravičenka zahtevala ocenitev zmanjšanja vrednosti vrnjenega premoženja zaradi porušenih lesenih garderob, sanitarij in pretežnega dela ograje okoli igrišča. Sodišče soglaša z razlogi organa za zavrnitev, ker kolikor na parceli ni bilo objektov, upravičenki v tem smislu ne gre odškodnina za manjvrednost po določbi 26. člena ZDen. Tožeča stranka vztraja pri ugovoru, da zahteva vrnitev v naravi in odškodnino, ker se je vrednost po podržavljenju zmanjšala. Njen ugovor sodišče ocenjuje kot neutemeljen glede na razloge, ki jih je zgoraj navedlo in ob dejanskem stanju, ki je bil podlaga za odločitev. Odločitev v 3. točki izreka pa je odpravilo, ker je odškodnina po 26. členu ZDen po naravi stvari vezana na vrnitev nepremičnine v naravi, torej zaradi povezanosti odločitve v 2. točki izreka. Zgolj v okviru zmanjšanja vrednosti nepremičnine pa bi šla tožeči stranki odškodnina in ne kot v tožbi navaja, da ji v vsakem primeru pripada odškodnina za odtujeno športno opremo (naprave).

Sodišče je glede na povedano ugodilo tožbenemu ugovoru tožeče stranke, s katerim je ta ugovarjala višini določene odškodnine, iz razlogov, ki jih je zgoraj navedlo. V ponovnem postopku naj tožena stranka izhaja iz stališča, da gre pri podržavljenem zemljišču za nezazidano stavbno zemljišče in dopolni dejansko stanje glede vprašanja, ali je bilo to zemljišče tudi komunalno opremljeno. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je šlo za komunalno opremljeno zazidano stavbno zemljišče, vendar ugotovljeno dejansko stanje v zadevi v tej smeri še ni popolno raziskano.

Ker je bilo v obravnavanem denacionalizacijskem postopku napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.