Jedro

Za izrek o nepristojnosti po Uredbi Bruselj IIa ne zadošča, da sodišče ugotovi, da po 3. členu Uredbe ni pristojno. Ugotoviti mora tudi, ali in katero sodišče je pristojno. Če namreč ni pristojno drugo sodišče države članice, se za določanje pristojnosti uporabi nacionalno pravo (v tem primeru ZMZPP), kar lahko ponovno vodi do pristojnosti slovenskega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v konkretni pravdni zadevi, zato je predlog zavrglo.

2. Predlagateljica v pravočasni pritožbi navaja, da je državljanka Republike Slovenije, predlagatelja pa sta imela v času vložitve predloga kot zakonca zadnje skupno prebivališče v RS. Ti okoliščini izkazujeta pristojnost sodišča RS. Predlagateljica ima običajno stalno prebivališče še vedno v RS, na naslovu iz predloga, kjer ima tudi vknjiženo stalno služnost stanovanja. Po vložitvi predloga je sicer odšla na začasno delo v ZDA, tam ima tudi svojo rezidenco, saj v času dela v ZDA dejansko biva. Še vedno ima običajno prebivališče v RS, kamor se bo po preteku pogodbe tudi vrnila. Sodišče RS je po Uredbi Bruselj IIa pristojno, ko v primeru skupne vloge običajno prebiva eden od zakoncev, v tem primeru predlagateljica. Sodišče sploh ni ugotavljalo, kje je običajno prebival eden od zakoncev ter ali sta vlagatelja prebivala v RS najmanj eno leto neposredno pred vložitvijo vloge. Drugi predlagatelj je še vedno prijavljen na naslovu predloga v RS, trenutno pa je kot poklicni ... res na Švedskem. Toda v tej državi nima običajnega prebivališča, ampak samo trenutnega, zato je navezna okoliščina, kot jo ugotovi sodišče, neprimerna. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je (pravilno) ugotovilo, da je v predmetni zadevi prisoten mednarodni element, saj je predlagateljica državljanka RS, predlagatelj pa državljan Gambije. Takšna ugotovitev je vodila v uporabo določb Bruseljske uredbe II a (v nadaljevanju: Uredba), ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi uporabilo.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena Uredbe je nato prvostopenjsko sodišče presojalo obstoj naveznih okoliščin, ki pogojujejo pristojnost sodišča države članice. V spisovni dokumentaciji ni zaznalo okoliščin, ki bi utemeljevale pristojnost sodišča RS, ugotovilo pa je, da ima predlagatelj običajno prebivališče na Švedskem ter ocenilo, da je ta država skladno z Uredbo tudi pristojna za odločanje v predmetni zadevi.

6. V delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pristojnost slovenskega sodišča na podlagi 3. člena Uredbe ni podana, je obrazložitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna. K razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima kaj dosti dodati. Uredba pristojnost sodišč držav članic v bistvenem veže na običajno prebivališče strank1. Iz dopisa s 7. 9. 2016 ter nenazadnje iz pritožbenih navedb ne izhaja, da ima predlagateljica običajno prebivališče v RS, saj sama navaja, da dejansko biva v ZDA2. Za presojo običajnega prebivališča je po oceni pritožbenega sodišča povsem irelevantno, kje ima predlagateljica prijavljeno stalno prebivališče, glede na njene navedbe pa je trenutno središče življenjskih interesov in posledično tudi njeno običajno prebivališče v ZDA (pri tem je potrebno izpostaviti, da tam skupaj z njo biva tudi njen otrok).

7. Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja, da je ugotovitev, da je v zadevi za sojenje pristojno švedsko sodišče, preuranjena. Prvostopenjsko sodišče je do zaključka, da sopredlagatelj običajno biva na Švedskem, prišlo zgolj na podlagi skopih informacij iz dopisa s 7. 9. 20163, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča niso zadosti za zaključek, da je temu res tako.

8. Uredba v 17. členu res določa, da če je sodišču države članice predložena zahteva, povezana z zakonskim sporom, za katero v skladu s pravili iz Uredbe ni pristojno in za katero je pristojno sodišče druge države članice, se mora po uradni dolžnosti izreči za nepristojno. Toda preden to stori, mora skrbno pretehtati vse okoliščine primera. Zakaj?

9. Sodišče je pri presojanju (ne)pristojnosti (tudi pri ugotavljanju pristojnosti sodišča za sojenje v sporu z mednarodnim elementom) vezano na nacionalno zakonodajo, torej na določbi 17. in 18. člena ZPP, ki mu nalagata več aktivnosti, tj. dejanja v okviru preiskovalnega načela, ki mu omogočajo zbirati procesno gradivo po uradni dolžnosti.4 Čeprav sodišče primarno ugotavlja svojo pristojnost na podlagi navedb v tožbi (v tem primeru predloga udeležencev), mora biti takšna ugotovitev vselej dejstveno/dokazno podprta. Če navedbe iz predloga in njemu predloženi dokazi ne omogočajo skrbne presoje pristojnosti, mora sodišče samoiniciativno raziskati okoliščine, ki takšno presojo omogočajo. Dolžnost sodišča po temeljitejši presoji okoliščin ima namreč za stranko pomembne posledice - z zanikanjem lastne pristojnosti in njenim (neutemeljenim) prelaganjem/prenašanjem na drugo/tuje sodišče, je namreč lahko poseženo v pravico stranke do (vsebinskega) dostopa do sodišča. 10. Skrbna presoja (ne)pristojnost po Uredbi je še toliko bolj nujna, saj njen 7. člen določa, da če sodišče (ki mu je bila predložena zahteva) ugotovi, da po Uredbi ni pristojno sodišče nobene države članice, se za določitev pristojnega sodišča v posamezni državi članici lahko uporabijo nacionalna pravila o pristojnosti. Ker je sodišče prve stopnje že pravilno ugotovilo, da pristojnosti slovenska sodišča na podlagi 3. člena Uredbe ni mogoče določiti, bi ob enaki ugotovitvi za švedsko sodišče to vodilo v logični sklep, da po Uredbi ni podana pristojnost nobene države članice. Bi v takem primeru torej prišlo do zavrnitve sodne pristojnosti vseh sodišč, članic Evropske Unije? Ne. Ravno za tak primer Uredba predpisuje presojanje mednarodne pristojnosti po nacionalnih predpisih, kar bi konkretno pomenilo po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Njegova uporaba bi glede na vrsto obravnavanega spora in glede na pritožbenemu sodišču doslej dostopne podatke iz spisa vodila v pristojnost slovenskega sodišča (68. člena ZMZPP), torej v rezultat, ki je nasproten tistemu, ki ga je v izreku izpodbijanega sklepa sprejelo sodišče prve stopnje.

11. Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo svojo pristojnost preuranjeno (ob odsotnosti zadostnih razlogov, ki bi utemeljevali pristojnost švedskega sodišča), je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (tretji odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje, enako kot je to storilo pri presojanju lastne pristojnosti, ugotavljati, ali obstajajo okoliščine, ki bi na podlagi 3. člena Uredbe vodile v pristojnost švedskega sodišča. Ob tem velja pripomniti, da (upoštevaje prakso luksemburškega sodišča) zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagateljevo običajno prebivališče na Švedskem, sklicujoč se zgolj na trditev iz predloga, da se tam trenutno nahaja zaradi poklicnih obveznosti, preuranjen in dokazno povsem nepodprt. V zvezi s tem bo moralo sodišče opraviti svojo vlogo, ki mu jo nalaga ZPP (glej 9. točko te obrazložitve). Šele v primeru pozitivne ugotovitve in ustrezne utemeljitve, da je pristojno švedsko sodišče (pri čemer bo treba ponoviti razloge, zakaj slovensko ni), bo možno izdati odločitev, kot je izpodbijana. V nasprotnem primeru, torej če pogojev za določitev pristojnosti švedskega sodišča ne bo, pa bo moralo sodišče uporabiti 7. člen Uredbe ter prek 68. člena ZMZPP sprejeti svojo pristojnost in vsebinsko odločiti o predlogu.

1 Običajno prebivališče se iz sodb Sodišča EU dojema kot kraj, ki mu je udeleženec prostovoljno določil stalni značaj trajnega ali stalnega kraja, v katerem ima svoje interese, pri čemer je potrebno za določitev običajnega prebivališča upoštevati vse dejanske okoliščine, ki opredeljujejo prebivališče določene osebe (tako sodba v zadevi C-452/93 P Magdalena Fernandez v Komisija, Poročilo Evropskega sodišča 1994, stran 4295). 2 Navaja, da tam biva že vse od septembra 2015 dalje in to skupaj z otrokom (dopis s 7. 9. 2016), v pritožbi pa izrecno pravi, da v ZDA dejansko biva. 3 Iz dopisa izhaja, da predlagatelj trenutno biva na Švedskem, predlagateljica pa z otrokom od septembra 2015 v ZDA. 4 Tako npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1093/2015 z 19. 1. 2016.