Jedro

Utemeljena je zavrnitev predloga za odmero odškodnine za pobite živali na podlagi ZVŽKB. Lastniku zaradi kužne bolezni ubite živali pripada odškodnina (19. člen ZVŽKB). Vendar pa ima pravico do nje po takrat veljavnem ZVŽ le tisti, ki je, med drugimi pogoji, izvršil predpisane in odrejene ukrepe za preprečevanje in zatiranje bolezni (3. točka prvega odstavka 26. člena tega zakona). Zdravstveno spričevalo pa sodi med ukrepe za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjanje kužnih bolezni iz II. poglavja ZVŽKB. Gre za predpise javnega reda, katerih kršitev povzroči, da imetnik živali izgubi pravico do odškodnine zaradi ukrepa pristojnega organa.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku s sklepom zavrnilo predloga predlagateljev za odmero odškodnine za ubitih 48 prašičev tekačev in za 26 svinj, bekona, 9 tekačev in 31 pujskov - ker se jim ni posrečilo dokazati, da so ob prodaji in nakupu živali pridobili z zakonom o varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo (Ur. list SFRJ, št. 43/86 - ZVŽKB) zahtevano zdravstveno spričevalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Za zdravstvena spričevala v spisu se ne ve, na katerega izmed predlagateljev se nanašajo. Po 21. členu ZVŽKB mora imeti lastnik oziroma imetnik parklarjev v notranjem prometu zdravstveno spričevalo v vsakem primeru. Iz upravnih spisov izhaja, da živali niso bile opremljene z ustreznimi zdravstvenimi spričevali. Obstoj okužbe je ugotovila Veterinarska fakulteta v Ljubljani. Ker predlagatelji niso upoštevali zakonskih predpisov, jim odškodnina po 26. členu in četrtem odstavku 27. člena zakona o zdravstvenem varstvu živali (Ur. list SRS, št. 37/85 - ZZVŽ) ne pripada.

Predlagatelji so vložili revizijo proti temu sklepu v zvezi s sklepom prvostopnega sodišča. Uveljavljajo razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa, tako da bo ugodeno predlogu za plačilo odškodnine, ali pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Trdijo, da so bila za vseh 48 pujskov, ki jih je predlagatelj G. prodal predlagatelju M., zdravniška spričevala, izdana na podlagi 21. člena ZVŽKB. Ti pujski kakor tudi 91 pujskov G. je bilo pokončanih, in to le na podlagi suma okužbe brez kakršnekoli analize. Veterinar Š. K. je bil v G. hlevu 7 dni pred pokončanjem G. pujskov, pa ni ugotovil nobene bolezni ali nepravilnosti. Višje sodišče je napačno uporabilo 21. člen ZVŽKB. Pri G. je šlo za osnovno čredo, ki je bila vzrejena v domačem hlevu.

Na vročeno revizijo nasprotna stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

A. Pravilne so ugotovitve nižjih sodišč, da se zdravstvena spričevala, ki so bila predložena v tem postopku, niso nanašala na prodane prašičke za čas nakupov med 15. in 25.9.1992. Glede na 10-dnevno časovno veljavnost zdravstvenega spričevala (6. člen pravilnika o obrazcu zdravstvenega spričevala za živali, Ur. list SFRJ, št. 39/88 - pravilnik) bi prišli v poštev izmed vseh predloženih zdravstvenih spričeval le spričevali št. 601019 z dne 4.9.1992 (zadnjič podaljšano 6.10.1992) in št. 601048 z dne 15.9.19- 92. Vendar se ti spričevali nanašata na pujske za pošiljko v C. oziroma na c. sejem, ne pa za pujske, ki jih je kupil M. Čeprav prašički niso bili označeni, kakor veleva predpis (tretji odstavek 3. člena pravilnika), da bi jih bilo mogoče individualizirati, pa je opis na spričevalu glede na način in kraj prodaje toliko določen, da je mogoče zanesljivo dognati, da spričevali ne veljata za prašičke, prodane M. Predpis namreč terja, da mora imeti imetnik živali v notranjem prometu za parklarje zdravstveno spričevalo, če jih proda ali kako drugače odtuji (prvi odstavek in tretja alinea 1. točke drugega odstavka 21. člena ZVŽKB). Vsaka žival oziroma določljiva skupina živali mora torej imeti ob prodaji spričevalo in tako ni dovolj, da ga imajo le nekatere živali iz istega objekta. Revizijsko sklicevanje na zdravstvena spričevala za druge živali G. in na to, da je bil veterinar 7 dni pred pokončanjem živali v G. hlevu, po povedanem ni utemeljeno.

Pravkar rečeno velja tudi za očitek sodiščema, da nista pravilno uporabili materialnega prava, ker nista upoštevali, da ni šlo za promet izven območja občine. Čeprav je bilo v izpodbijani odločbi že razloženo to vprašanje, naj bo glede na revizijske trditve še enkrat pojasnjeno. Eno je zdravstveno spričevalo (ta zakonski izraz sicer ne ustreza najbolj njegovi vsebini), s katerim se potrjuje, da v kraju izvora parklarjev ni bila ugotovljena kužna bolezen, ki jo lahko prenesejo te živali (tretji odstavek 21. člena ZVŽKB). To spričevalo, kot je bilo poprej zapisano, je obvezno za parklarje med drugim, če jih imetnik proda ali kako drugače odtuji (tretja alinea 1. točke drugega odstavka 21. člena ZVŽKB), pri čemer je nepomembno, ali jih proda izven območja občine ali ne. Drugo pa je potrdilo o zdravstvenem stanju pošiljke, ki se izda po veterinarsko-sanitarnem pregledu (prvi in drugi odstavek 22. člena ZVŽKB). Postopek za izdajo zdravstvenega spričevala in potrdila o zdravstvenem stanju ter njuna vsebina sta torej različna. Potemtakem je pravilna ugotovitev nižjih sodišč, da bi morali imeti predlagatelji zdravstveno spričevalo (ne pa tudi potrdilo o zdravstvenem stanju pošiljke). Pritožbeno sodišče ni zapisalo, da se zdravniško spričevalo izda na podlagi sanitarno -veterinarskega pregleda, marveč le, da se izsledek takšnega pregleda potrdi na zdravstvenem spričevalu. Predlagateljem tudi ni očitalo, da niso imeli potrdila, izdanega na podlagi sanitarno-veterinarskega pregleda.

Utemeljena je zavrnitev predloga za odmero odškodnine za pobite živali na podlagi ZVŽKB. Lastniku zaradi kužne bolezni ubite živali pripada odškodnina (19. člen ZVŽKB). Vendar pa ima pravico do nje po takrat veljavnem ZVŽ le tisti, ki je, med drugimi pogoji, izvršil predpisane in odrejene ukrepe za preprečevanje in zatiranje bolezni (3. točka prvega odstavka 26. člena tega zakona). Zdravstveno spričevalo pa sodi med ukrepe za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjanje kužnih bolezni iz II. poglavja ZVŽKB. Gre za predpise javnega reda, katerih kršitev povzroči, da imetnik živali izgubi pravico do odškodnine zaradi ukrepa pristojnega organa. Odškodnina iz tega naslova predlagateljem potemtakem ne gre. Izpodbijana odločitev glede tega je pravilna.

B. Toda predlagatelji so uveljavljali še drug temelj za svoj odškodninski zahtevek. S trditvijo, postavljeno že med postopkom na prvi stopnji, da ni bilo pogojev za to, da se ubijejo njihove živali, uveljavljajo odgovornost nasprotne udeleženke za škodno ravnanje osebe, za katero odgovarja. Nižji sodišči sta posredno, obrobno odločali tudi o tem, vendar pri tem nista, vsaj glede na doslej zbrano dokazno gradivo, pravilno uporabili materialnega prava.

Odločanje o takšnem zahtevku tudi ne sodi v nepravdni postopek.

Ko se ugotovi kužna bolezen in dokler traja nevarnost zanje, se lahko odredijo različni ukrepi in med temi tudi zakol ali pokončanje okužene živali ali živali, za katero se sumi, da je okužena, kot je to določal takrat veljavni republiški predpis (7. točka prvega odstavka 67. člena ZZVŽ). V obravnavanem primeru pa naj bi šlo pri ubitih živalih za klasično prašičjo kugo, v zvezi s katero je potrebno uporabiti takrat veljavni ZVŽKB (19. točka prvega odstavka 2. člena tega zakona) in na njegovi podlagi izdani, še zdaj veljavni (osma alinea 157. člena zakona o veterinarstvu, Ur. list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96), pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjenje klasične prašičje kuge (Ur. list SFRJ, št. 6/88 - PUZIKPK). Slednji določa, da če se na določenem dvorišču ali objektu ugotovi klasična prašičja kuga ali se sumi nanjo, se odredijo ukrepi, in tako med temi ubitje vseh prašičev v objektu, v katerem se ugotovi klasična prašičja kuga (3. točka 4. člena PUZIKPK). Določba je jasna: da se odredi pokončanje prašičev, je pogoj, da je bolezen ugotovljena, ne pa že, da se sumi nanjo. Opozoriti torej velja na razliko med sumom na kugo in med ugotovitvijo, da so prašiči res zboleli za njo. Šteje se namreč, da so pri prašičih sumi na klasično prašičjo kugo, če se epizootološko opravičeno sumi na kužno bolezen oziroma če se s kliničnim pregledom ugotovijo njeni znaki, patoanatomsko pa spremembe na organih ali tkivih, značilne za klasično prašičjo kugo (prvi odstavek 2. člena PUZIKPK). Po drugi strani pa ste šteje, da so prašiči zboleli za klasično prašičjo kugo, če se utemeljeno sumi nanjo, njen virus pa dokaže z laboratorijskimi preiskavami s tehniko fluorescenčnih protiteles v njihovem organizmu (drugi odstavek 2. člena PUZIKPK). Po citiranih predpisih mora biti torej virus te kužne bolezni izoliran, nakar se lahko šele odredi, da se prašiči ubijejo. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da je Veterinarska fakulteta v Ljubljani opravila analizo, kar dokazuje izvid št. 905/92, kot to izhaja iz upravnega spisa. Vendar iz njega ni mogoče razbrati kaj več kot to, da je fakulteta opravila klinični in patoanatomski pregled (torej po prvem odstavku 2. člena PUZIKPK), ne pa tudi ustreznih laboratorijskih preiskav za dokaz o obstoju virusa - kot pogoju za uporabo ukrepa za ubite živali.

Delu revizije, ki trdi, da so bili prašiči odstranjeni na podlagi samega suma okužbe, ne pa na podlagi zanesljive ugotovitve le-te, torej velja pritrditi. Materialnopravna presoja nižjih sodišč se je namreč izkazala kot nepravilna v delu, v katerem zavzema stališče, da so bili za uporabljeni ukrep izpolnjeni zakonski pogoji. Ker doslej ugotovljene okoliščine ne omogočajo, da bi revizijsko sodišče samo spremenilo izpodbijano odločbo, jo je bilo potrebno razveljaviti skupaj z odločbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ker ne bo šlo več za odločanje v nepravdnem postopku (peti odstavek 27. člena ZZVŽ), saj je bilo v njem, kot je bilo razloženo pod A., pravilno odločeno, pač pa za odškodninski spor, ki se rešuje v pravdnem postopku, bo moralo sodišče ustaviti nepravdni postopek in postopek nadaljevati po pravilih pravdnega postopka (prvi odstavek 17. člena zakona o nepravdnem postopku). V njem bo moralo sodišče ugotoviti vse okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče odločiti, ali je utemeljen odškodninski zahtevek predlagateljev ali ne.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.