Jedro

Zaradi nasprotja glede vzroka invalidnosti med pisno podanim izvedenskim mnenjem, ki ga je podal izvedenski organ, ki pri tožnici ne ugotavlja klasičnih kliničnih znakov za nevrološko motnjo povzročeno s svincem, in izpovedbo enega od članov izvedenskega organa, ki so sodelovali pri podaji pisno podanega izvedenskega mnenja, da pri tožnici obstajajo pogoji, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen (zastrupitev s svincem in njegovimi spojinami in zmesmi), je treba zaslišati tudi preostala dva člana, ki sta sodelovala pri podaji pisnega izvedenskega mnenja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba stranskega intervenienta se zavrže. Stranski intervenient krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 15. 12. 2008 in št. ... z dne 23. 6. 2008 in da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 10. 6. 2008 dalje (I. točka izreka). Odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2008 je v 3. odstavku spremenilo tako, da se besedilo „zaradi posledic bolezni“ nadomesti z besedilom „zaradi posledic poklicne bolezni“, za omejitvami pri delu pa doda besedilo: „prav tako tudi ne dražljivcem zgornjih dihal (kisline, organska topila itd.) in ni zmožna za delo z vsiljenim tempom in ritmom dela (delo na normo)“. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

Zoper II. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da dejansko stanje glede vzroka nastanka invalidnosti ni bilo pravilno ugotovljeno. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na dodatnem zaslišanju izvedenca specialista medicine dela – člana izvedenskega organa. Tožena stranka meni, da sodišče ni imelo zadostne podlage za odločitev izključno na podlagi navedenega. Izvedenski organ je predhodno v postopku podal izvedensko mnenje z dne 10. 8. 2011 ter dopolnitev navedenega izvedenskega mnenja z dne 2. 7. 2012, kjer je bilo podano mnenje, da pri tožnici niso prisotni zanesljivi in trdni znaki za s svincem povzročeno nevropatijo. Glede na navedeno obstoji nasprotje med navedenim izvedenskim mnenjem in mnenjem člana izvedenskega organa, kot je bilo podano na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Iz previdnosti tožena stranka nadalje še navaja, da nekatere razbremenitve, ki so bile predlagane s strani izvedenskega organa izhajajo iz bolezni hrbtenice in so delno pogoje z degenerativnimi procesi, utesnitve medialnih živcev v zapestnih prehodih ter psihičnih motenj, ki so delno reaktivno in delno organsko pogojene. Tožena stranka meni, da bi bilo tako najmanj mogoče govoriti o kombiniranem vzroku invalidnosti (npr. da bi poklicna bolezen predstavljala 60 %, bolezen za vsaj 40 % vzroka nastanka invalidnosti). Tožena stranka nadalje meni, da je sodišče tudi bistveno kršilo postopek s tem, ko je dopustilo spremembo tožbe. Tožnica je namreč s tožbo uveljavljala razvrstitev v kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in je torej sama menila, da je vzrok invalidnosti bolezen. Navedba sodišča, da je sprememba tožbe smotrna za ureditev razmerja med strankama, po mnenju tožene stranke ni pravilna. Pri socialnem sporu gre pri odločitvi za dokončno ureditev razmerja, saj po odločitvi sodišča, ko postane pravnomočna, odločitve glede pravnega razmerja v zvezi z izpodbijanima odločbama ni več možno na novo urejati. Razmerje med strankama, ki izhaja iz odločbe oz. sodbe sodišča, v zvezi z odločbami je dokončno urejeno – navedeno pa ni odvisno od vprašanja dopustitve spremembe tožbe. Po mnenju tožene stranke je sodišče kršilo določbo 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kar je vplivalo na način odločitve. Glede na navedeno postopanje je bila toženi stranki tudi otežena obramba v zvezi z na zadnjem naroku za glavno obravnavo spremenjenim tožbenim zahtevkom. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj meni, da bi bilo glede na uspeh tožnice potrebno stroške odmeriti oziroma priznati v nižjem odstotku. Tožena stranka prvenstveno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Zoper sodbo v II. in III. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov, vlaga pritožbo tudi stranski intervenient na strani tožene stranke. V pritožbi navaja, da so izvedenci zaključili, da nekateri mehki klinični simptomi, ki so tudi a tipični (senzorični simptomi) in objektivni znaki za sindrom krpalnega kanala niso dovolj za nedvoumno povezavo med izpostavljenostjo svincu in nevrološko motnjo. Na naroku dne 27. 9. 2012 pa je izvedenec, ki ni nevrolog, s svojo izpovedjo povsem negiral obe pisni nevrološki mnenji in netočno povzemal tudi mnenje nevrologa dr. A. A. iz izvedeniškega mnenja, ki je bilo napravljeno v zadevi Pd 557/2009. Stranski intervenient meni, da bi se moral prim. prof. dr. B. B. že sam izločiti v obravnavani zadevi, saj s toženo stranko poslovno sodeluje. Tudi če ne bi bil izločen, pa glede na dejstvo, da ni nevrolog, ne more spremeniti mnenja dveh nevrologov, ki sta kot sodna izvedenca sodelovala pri podaji izvedenskih mnenj. Zaslišani sodni izvedenec tudi ni pojasnil, kateri so pogoji, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen. Kljub temu, da je tožena stranka na zadnjem naroku predlagala, da se na strani tožene stranke dopusti stranska intervencija, pa je izdalo sodbo preden je C. d.d. sploh povabilo kot stranskega intervenienta. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 339. člena ZPP. Pri tožnici ni bilo opravljenih ustreznih medicinskih preiskav in pregledov, ki bi nedvoumno dokazala vzročno zvezo med izpostavljenostjo svincu na delovnem mestu in posledicami okvar tožnice. Te trditve so potrjene že z vpogledom v priročnik ZZZS za ocenjevanje začasne delovne zmožnosti in sicer poglavje VI. bolezni živčevja 08. Polinevropatija in druge bolezni perifernega živčevja (G 62) stran 13. Pri izdelavi ekspertiz bi bilo potrebno uporabljati verificirane kriterije in diagnostiko za dokazovanje poklicnih bolezni, s tem, da bi bilo potrebno vključiti predvsem diferencialno diagnostično izključitev nepoklicnih vzrokov bolezni. KIMDPŠ v F. ni organ za potrjevanje poklicnih bolezni v Republiki Sloveniji. V skladu z zakonodajo tudi invalidska komisija ne more opraviti dodatnih specialističnih pregledov za odločanje, temveč se na podlagi predložene medicinske dokumentacije odloča o pravici. Tožnica specialističnih pregledov sploh ni opravila (le klinična slika in zelo subjektivna preiskava, psihofizikalno preizkušanje zaznavanja toplote, hladu in bolečine zaradi mraza in zaradi vročine) ne more in ne daje zadostnih dokazov o tem, da je svinec in delovno okolje dejanski vzrok kakršnihkoli zdravstvenih posledic pri toženi stranki, saj je iz biološkega monitoringa in zdravstvenega kartona o zdravljenju tožnice razvidno, da ni imela tudi pred letom 2005 nobenih zdravstvenih težav, ki bi jih morala vsaj kot akutno povišanje imeti v primeru, če bi držale navedbe tožnice in delavcev, ki so podpisali izjavo o uporabi OVO (zaščitnih mask) itd., kar pa se ni potrdilo. Invalidska komisija tožene stranke se je odločila pravilno in korektno in v nasprotju z mnenji fakultetne komisije za izvedenska mnenja in konzilija. Pri stranskem intervenientu vrednosti biološkega morintoringa niso presežene in so ukrepi za ohranitev zdravja delavcev ustrezni. Glede na vse navedeno po mnenju stranskega intervenienta pri tožnici ni podana poklicna bolezen, temveč so njene težave posledica bolezni, kot je tožnica to tudi vtoževala do zadnjega naroka za glavno obravnavo. Stranski intervenient se v izogib ponavljanju pridružuje navedbam tožene stranke podane v pritožbi tožene stranke. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožba stranskega intervenienta prepozna, zato jo je na podlagi 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 343. člena ZPP zavrglo. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka, kateri se je stranski intervenient pridružil, sodbo prejela najkasneje dne 13. 12. 2012. Petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe je tako iztekel dne 28. 12. 2012. Stranski intervenient je dne 27. 12. 2012 podal izjavo, da vstopa v pravdo na strani tožene stranke. ZPP s tem v zvezi v 1. odstavkom 201. člena določa, da mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil. Stranski intervenient bi moral torej že ob podaji izjave, da vstopa v pravdo vložiti pritožbo, saj bi to bilo še v okviru zakonsko določenega roka, kot ga je imela tožena stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil v postopku. Stranski intervenient pa je pritožbo vložil šele 1. 3. 2013, torej po izteku zakonsko določenega roka, kot ga je imela tožena stranka za vložitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člen ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo in je tako odločitev preuranjena.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 15. 12. 2008, s katero je tožena stranka pritožbo tožnice vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 6. 2008 zavrnila ter nato v reviziji spremenila prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe tako, da je za drugim odstavkom izreka dodala nov tretji odstavek, s katerim je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez ponavljajočih gibov v zapestjih in brez grobe moči rok, s tem, da tožnica ni zmožna za delo z ročnim premeščanjem bremen nad 5 kg in ne za dela, ki zahtevajo dolgotrajno prisiljeno sklonjeno držo glave, na delovnem mestu naj ne bi bila izpostavljena svincu in njegovim spojinam oziroma drugim nevrotoksičnih snovnem, s polnim delovnim časom od 10. 6. 2008 dalje. Nadalje je bilo še odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

Tožnica je s tožbo uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 10. 6. 2008 dalje. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker zoper takšno odločitev ni bila vložena pritožba, sodišče v tem delu (I. točka izreka) sodbe ni preizkušalo. Glede na vloženo pritožbo je v zadevi sporen vzrok nastanka invalidnosti. Tožena stranka je namreč odločila, da je invalidnost posledica bolezni, medtem ko je sodišče prve stopnje v točki II. izreka razsodilo, da je invalidnost posledica poklicne bolezni ter v okviru III. kategorije invalidnost dodalo nove omejitve.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je v 65. členu določal, da so poklicne bolezni po tem zakonu, določene bolezni povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. Na podlagi navedenega člena je bil sprejet Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/2003). V 4. členu je urejen postopek ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni.

Pritožbeno sodišče najprej glede na pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kršilo 185. člen ZPP s tem, ko je na zadnjem naroku dovolilo spremembo tožbe ugotavlja, da so navedene pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je sicer res postavila tožbeni zahtevek, da se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi posledic bolezni, s tem, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo v spis vložila pripravljalno vlogo, iz katere izhaja sprememba zahtevka tako, da tožnica uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je tožena stranka nasprotovala modificiranemu tožbenemu zahtevku iz razloga, ker pri tožnici naj ne bi obstajala popolna izguba delovne zmožnosti. Tožena stranka tako izrecno niti ni podala pripomb glede spremembe vzroka nastanka invalidnosti, prav tako tudi ni zahtevala, da ji sodišče dovoli dodaten rok zaradi spremembe tožbe. Tožena stranka na naroku tudi ni ugovarjala relativnih kršitev določb postopka, kot je to določeno v 1. odstavku 286. b. člena ZPP.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka med drugim pridobilo tudi izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri E. fakulteti v F.. V komisiji so sodelovali spec. nevrolog, spec. psihiater in spec. za medicino dela. V izvedenskem mnenju, ki je bilo podano dne 10. 8. 2011 izvedenski organ ugotavlja, da so pri tožnici v ospredju težave zaradi stanja po utesnitvi središčnih živcev obeh zapestij, degenerativnih sprememb vratne in ledvene hrbtenice, prizadetosti vonja in okusa, prebavnih težav, ki jih spremlja kronična zaprtost, hitra utrudljivosti in v zadnjem obdobju tudi psihične težave, predvsem reaktivnega tipa, sum na poklicno bolezen, pričakovanje upokojitve. Gre za dolgotrajno prilagoditveno motnjo v zvezi z doživljanjem škodljivih posledic v zvezi z delovnim mestom, kjer je težje dostopno zavestni predelavi, zaradi primarne nevrotične ranljivosti. Izvedenski organ pri tožnici ne ugotavlja klasičnih kliničnih znakov za nevrološko motnjo povzročeno s svincem, ter zaključuje, da so tožničine težave v veliki meri funkcionalnega izvora. Sodišče je kot dokazno listino upoštevalo tudi izvedensko mnenje, ki je bilo podano v drugem sporu (odškodninska pravda) dne 10. 3. 2011, kjer pa se ugotavlja, da so tožničine težave oziroma simptomi posledica 25-letne izpostave svincu na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je navedeno razhajanje najprej poskušalo razčistiti s pridobitvijo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Izvedenski organ je tako 2. 7. 2012 na zahtevo sodišča dodatno pojasnil, da je periferna polinevropatija klasični učinek poklicne zastrupitve s svincem, vendar pa pri tožnici niso prisotni zanesljivi interni znaki za s svincem povzročeno polinevropatijo – ni ne klasičnih kliničnih, ne klasičnih elektrofizioloških znakov polinevropatije, kot so npr. ohromelost mišic z nemočjo tistih skupin mišic, ki jih bolnik najpogosteje uporablja (npr. ekstenzorji zapestja ali stopala, relativno selektivna prizadetost motoričnih niti, abnormalne hitrosti potovanja signala po več živcih). Izvedenski organ meni, da nekateri mehki klinični simptomi, ki so tudi a tipični (senzorični simptomi) in objektivni znaki za sindrom krpalnega kanala, niso dovolj za nedvoumno povezavo med izpostavljenostjo svincu in nevrološko motnjo. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo tudi člana, ki je sodeloval pri podaji pisnega izvedenske mnenja in sicer specialista medicine dela, prometa in športa. Zaslišan na glavni obravnavi je izrecno poudaril, da lahko zagovarja samo svoje mnenje o konkretnem primeru. Iz njegove izpovedbe, ki jo podrobno povzema že sodišče prve stopnje pa izhaja, da skladno s seznamom poklicnih bolezni pri tožnici obstajajo pogoji, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen, torej zastrupitev s svincem in njegovimi spojinami in zmesmi. Po mnenju člana izvedenskega organa, ki se je skliceval tudi na strokovno literaturo, kljub nezadostni specifičnosti, je polinevropatija povzročena zaradi zastrupitve s svincem. Ključen vzrok invalidnosti pri tožnici je tako zastrupitev s svincem, kajti vse ostale diagnoze, ki so pri tožnici ravno tako prisotne, do invalidnosti ne bi pripeljale. Za invalidnost so zato ključne diagnoze, ki jih z ortopedskega, nevrološkega in psihiatričnega nivoja zaslišani izvedenec pripisuje zastrupitvi s svincem. Sodišče prve stopnje je navedeno izpovedbo vzelo kot prepričljivo in tudi glede na izvedbo ostalih dokazov razsodilo, da je tožničina invalidnost posledica poklicne bolezni. Pravilnik v seznamu poklicnih bolezni pod točko 13 določa bolezni povzročene med drugim tudi s svincem ali njegovimi spojinami.

Po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. V zadevi namreč obstaja nasprotje med pisno podanim izvedenskim mnenjem, ki ga je podal izvedenski organ in pa izpovedbo enega od članov izvedenskega organa, ki so sodelovali pri podaji pisno podanega izvedenskega mnenja. Spec. med. dela, ki ga je sodišče zaslišalo na glavni obravnavi, je pri tem izrecno pojasnil, da podaja svoje mnenje o konkretnem primeru, kar pomeni, da očitno ni podajal mnenja izvedenskega organa kot celote, torej kot predstavnik tega organa. V tem primeru pa bi moralo sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaslišati tudi preostala dva člana, ki sta sodelovala pri podaji pisno podanega izvedenskega mnenja, saj v nasprotnem primeru obstaja pomanjkljivost glede podaje izvedenskega mnenja oziroma tako podano izvedensko mnenje ni mogoče šteti za prepričljivo. ZPP glede tega v 254. členu določa, da če je določenih več izvedencev, lahko skupaj dajo izvid in mnenje, če se glede njiju strinjajo. Če pa se glede izvida in mnenja ne strinjajo, da vsak izvedenec svoj izvid in mnenje posebej. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novimi zaslišanji izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo dopolnilo dokazni postopek tako, da bo zaslišalo člane izvedenskega organa, tako glede vprašanja vzroka nastanka invalidnosti kot tudi glede vprašanja, ali gre, glede na tožničine zdravstvene težave, tudi za kombinacijo vzrokov. Po potrebi bo sodišče prve stopnje izvedlo tudi druge dokaze, bistvene za razjasnitev dejanskega stanja ter v zadevi ponovno razsodilo. Glede na sprejeto odločitev bo ponovno odločilo tudi o stroških postopka upoštevaje uspeh tožnice v postopku.

Ker je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo stranskega intervenienta je posledično na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi z 154. členom ZPP odločilo, da stranski intervenient sam trpi svoje stroške pritožbe.