Jedro

Po določbah 4. odstavka 66. člena Zakona o prometnem davku in 1. odstavka 83. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku lahko davčni zavezanec zahteva vrnitev preveč plačanega prometnega davka, če je napačno obračunani davek sam tudi plačal; tedaj pisna zahteva kupca ali naročnika storitve ni pogoj za vrnitev napačno obračunanega prometnega davka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1930/98-9 z dne 20.4.2000, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 23.10.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 6.8.1998, s katero je organ prve stopnje zavrnil vlogo tožeče stranke za vračilo neupravičeno obračunanega in plačanega prometnega davka, skupaj z obrestmi, za leta 1994, 1995, 1996, 1997 in 1998. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožene stranke, da zahtevo za vračilo prometnega davka lahko vloži zavezanec za plačilo tega davka samo tedaj, če je kupec oziroma naročnik storitve, ki je plačal prometni davek, pisno zahteval od tožnika kot davčnega zavezanca vračilo napačno ali preveč plačanega prometnega davka, kot to določata določbi 1. in 3. odstavka 66. člena Zakona o prometnem davku. K zahtevi bi moral zavezanec priložiti dokaze o plačanem prometnem davku. Prometni davek se vrne v breme ustreznega plačilnega računa in v dobro kupca ali naročnika storitve. Zahtevo za vračilo napačno ali preveč plačanega prometnega davka mora zavezanec vložiti pri davčnem organu. Našteti pogoji za vračilo prometnega davka morajo po mnenju sodišča prve stopnje biti podani kumulativno. Iz upravnih spisov pa je sodišče ugotovilo, da v tem sporu pogoji za vračilo prometnega davka niso izpolnjeni. Sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 63/95 z dne 19.3.1998, v konkretnem primeru ni relevantno, saj se ta nanaša na plačilo prometnega davka le v letu 1993, kar bo urejeno s posebno odločbo tožene stranke. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor glede nepriznavanja pravdnih stroškov, ki jih je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno zavrnila na podlagi določb Zakona o davčnem postopku.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse izpodbojne razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma tožnik graja sodišče prve stopnje, da mu ni predložilo odgovora tožene stranke na tožbo in ker ni razpisalo glavne obravnave. Sicer pa meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 66. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92, 4/92 - odl. US, 71/93, 35/94 - odl. US, 16/96, 57/97, 3/98, 7/98 - odl. US, 35/98, 56/98 - odl. US in 1/99, v nadaljevanju ZPD). Meni, da določba 1. odstavka 66. člena ZPD govori o pravici zavezanca do vračila prometnega davka in zamudnih obresti s pripadki, če davčni zavezanec prometnega davka ni bil dolžan plačati. V predmetni zadevi pa je bil zavezanec plačila prometnega davka na podlagi odločb davčnega organa, ki mu je neutemeljeno obračunal prometni davek v višini 20 %, namesto pravilno 5 %. Razlika, ki je jedro spora, je nastala zaradi napačne ocene dejavnosti tožeče stranke, saj je dejavnost fotokopiranja davčni organ ocenil kot proizvodno dejavnost in ne kot storitveno dejavnost. Napačno tolmačenje zakona je bilo ugotovljeno šele s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 63/95 z dne 19.3.1998. Gre torej za napako na strani tožene stranke, zaradi česar je, po njegovem mnenju, zahtevek utemeljen tudi za obdobje od leta 1994 do 1998 in ne le za leto 1993. Pritožbi je priložil obširno dokumentacijo, iz katere, po njegovem mnenju, jasno izhaja nepravilna uporaba zakonodaje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Vrhovno sodišča Republike Slovenije je s sodbo, št. U 63/98-6 z dne 19.3.1998 odpravilo odločbo tožene stranke, ker v spisih ni bilo podatka, da je tožnik registriran tudi za tiskarstvo, kar kaže na to, da tožnik opravlja dejavnost fotokopiranja v smislu 2. odstavka 16.a člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92, 36/93, 37/95-odl. U.S., 65/95-odl.U.S. in 5/97, v nadaljevanju: pravilnik) kot storitveno dejavnost, za katero se plača 5 % prometni davek in ne kot proizvodno dejavnost, za katero se plača 20 % prometni davek. Tožena stranka je na podlagi te sodbe izdala novo odločbo, s katero je bila odločba organa prve stopnje o odmeri prometnega davka za leto 1993 odpravljena z obrazložitvijo, da sta za odločitev v zadevi pravno pomembni okoliščini iz 2. odstavka 16. a člena pravilnika, ki jih do tedaj davčni organ ni ugotavljal. Drugačna osnova za odmero prometnega davka za leto 1993 za toženo stranko torej ni več sporna, ostaja pa sporna za nadaljnja leta, čeprav je potrditvi tožnika opravljal še nadalje istovrstno dejavnost, kot v letu 1993. Po mnenju pritožbenega sodišča so določbe 1. do 3. odstavka 66. člena ZPD, na katere je oprla tožena stranka izpodbijano odločbo, sodišče prve stopnje pa ji je sledilo, podlaga za odločanje o zahtevi davčnega zavezanca za vračilo prometnega davka, ko je bil od davčnega zavezanca ta izterjan, ta ga pa ni bil dolžan plačati. Pogoj za zahtevo po navedenih določbah ZPD je kupčeva pisna zahteva po vračilu preveč obračunanega in plačanega prometnega davka. Da bi bil v obravnavanem primeru tak dejanski stan podan, iz podatkov spisa ni mogoče sklepati.

Iz tožnikove zahteve namreč izhaja, da zahteva vračilo preveč plačanega prometnega davka po določbi 4. odstavka 66. člena ZPD, na podlagi katere lahko davčni zavezanec, ki je plačal davek, ki ga ni bil dolžan plačati, vloži pri davčnem organu zahtevo za vračilo tako plačanega davka, ki se vrne v breme vplačilnega računa in v dobro davčnega zavezanca. Po določbah 1. odstavka 83. člena pravilnika se lahko zahteva vrnitev preveč plačanega davka na podlagi: preveč plačanih akontacij (42. člen ZPD), preveč plačanega davka po dokončnem obračunu (43. člen ZPD), na pisno zahtevo kupca (66. člen ZPD) in preplačila iz sredstev davčnega zavezanca na račun prometnega davka ali zneskov v zvezi s prometnim davkom, ki jih je bil dolžan plačati (66. člen ZPD).

Po navedenih določbah ZPD in pravilnika lahko davčni zavezanec zahteva vrnitev preveč plačanega davka v primeru, ko je napačno obračunani prometni davek sam tudi plačal. Zato po določbi 4. odstavka 66. člena ZPD pisna zahteva kupca ali naročnika storitve ni pogoj za vrnitev napačno obračunanega prometnega davka. Da bi tožnik prometni davek napačno obračunal kupcu, iz podatkov upravnega spisa ne izhaja. Če drži tožbena trditev, da je tožnik plačeval razliko prometnega davka med 5 % in 20 % iz svojih sredstev, do česar se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo in o tem sodba nima razlogov, ta dejstva pa so odločilna, je bila s tem storjena bistvena kršitev postopka v upravnem sporu (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 16. členom ZUS). Zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku v tem smislu tožbene trditve preveriti in o tožbi ponovno odločiti.

Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava za odločitev pomembne dejanske okoliščine niso bile ugotovljene, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.