Jedro

Ker toženka pisanja ni dvignila, je bila sodna pošiljka puščena v hišnem predalčniku 29. 4. 2016. Toženka v pritožbi trdi, da vabila zaradi bolezni ni mogla osebno sprejeti. Iz podatkov spisa izhaja, da ji je bilo vabilo vročeno na naslov, ki ga je sama navedla v odgovoru na tožbo. Čeprav je vedela, da je sodišče pred tem enkrat že razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 26. 4. 2016, saj se je že takrat sodišču opravičila in navajala, da se zaradi zdravstvenih razlogov nahaja v L. (list. št. 26 spisa), pa ni sporočila svojega naslova začasnega bivanja, čeprav bi morala računati s tem, da ji bo sodišče ponovno vročalo sodna pisanja. Takšno nevestno ravnanje toženke, ki ni poskrbela za to, da bi ji sodišče lahko vročilo vabilo na glavno obravnavo, pa pomeni, da določbe ZPP o vročanju niso bile kršene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 284,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da se je dolžna v roka 60 dni od pravnomočnosti sodbe izseliti iz stanovanja v hiši na naslovu G., ki stoji na nepremičnini ID znak 001, jo izprazniti vseh oseb in osebnih stvari in celotno nepremičnino ID znak 001 izročiti v posest tožeči stranki. Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov 1.058,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je po poškodbi v letu 2008 invalid I. kategorije, zaradi bolezni (sladkorna bolezen, popuščanje srca, hipertenzija) je bila v letu 2016 dvakrat hospitalizirana. Po odpustu iz bolnišnice 10.5.2016 je bila zaradi potrebe po oskrbi vse do 20.6.2016 pri svoji sestri in sinu. Zato ni vedela za narok, ki je bil določen 14.6.2016 in se ga iz tega razloga ni udeležila. Toženka uporablja za bivanje nepremičnino na naslovu G. v C. Izrek sodbe pravi, da se mora izseliti iz stanovanja v hiši na naslovu G. v G. Iz sodbe ni razvidno, da bi lahko šlo za nepremičnino z ID znakom 001. Izrek sodbe bi moral vsebovati številko, opis, lego in površino stanovanja, da bi se lahko odločitev preizkusila. Toženka plačuje stroške vzdrževanja in obratovanja nepremičnine ter prispevek za stavbno zemljišče. Tožnik je zahteval najemnino, ki jo je sicer pobotal s toženkinim zahtevkom iz poslovanja. To pomeni, da sta se pravdni stranki domenili o bistvenih sestavinah najemne pogodbe, ki sta jo sklenili ustno.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki mu jih očita pritožba, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti glede na določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka v pritožbi navaja, da na narok za glavno obravnavo 14.6.2016 ni prišla, ker zanj ni vedela, smiselno torej, da ji vabilo na glavno obravnavo ni bilo pravilno vročeno, kar bi lahko predstavljalo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da toženka na glavno obravnavo ni prišla, kljub izkazanemu vabilu in brez opravičila. Pritožbeno sodišče po podatkih spisa ugotavlja, da je bilo toženki vabilo vročeno po fikciji v skladu s 141. in 142. členom ZPP. Ker ga ni bilo mogoče osebno vročiti toženki, je bilo 12.4.2016 puščeno v hišnem predalčniku na naslovu G. 1, G., obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker toženka pisanja ni dvignila, je bila sodna pošiljka puščena v hišnem predalčniku 29.4.2016. Toženka v pritožbi trdi, da vabila zaradi bolezni ni mogla osebno sprejeti. Iz podatkov spisa izhaja, da ji je bilo vabilo vročeno na naslov, ki ga je sama navedla v odgovoru na tožbo. Čeprav je vedela, da je sodišče pred tem enkrat že razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 26.4.2016, saj se je že takrat sodišču opravičila in navajala, da se zaradi zdravstvenih razlogov nahaja v L. (list. št. 26 spisa), pa ni sporočila svojega naslova začasnega bivanja, čeprav bi morala računati s tem, da ji bo sodišče ponovno vročalo sodna pisanja. Takšno nevestno ravnanje toženke, ki ni poskrbela za to, da bi ji sodišče lahko vročilo vabilo na glavno obravnavo, pa pomeni, da določbe ZPP o vročanju niso bile kršene. Tudi nadaljnji pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nakazuje nejasnost v izreku sodbe o tem, iz katere nepremičnine se mora toženka izseliti, je neutemeljen. Iz izreka sodbe jasno izhaja, katero nepremičnino mora toženka izprazniti (naslov in ID znak nepremičnine). Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da bi moral izrek vsebovati številko, opis, lego in površino stanovanja, da bi se odločitev lahko preizkusila.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in njegove materialnopravne zaključke, ki jih je jasno in prepričljivo utemeljilo v obrazložitvi sodbe. Ker toženka nima sklenjene najemne pogodbe z lastnikom stanovanja, niti ni izkazala nobene druge pravne podlage za bivanje v stanovanjski hiši last tožnika, ga uporablja brez pravnega naslova, torej nezakonito. V takšnem primeru lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja (111. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1)). Kot je že prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo v sodbi, za odločitev ni pomembno, da toženka po njenih trditvah za bivanje plačuje stroške vzdrževanja in obratovanja nepremičnine ter prispevek za stavbno zemljišče, prav tako ni pomembno, ali in na kakšen način je tožnik od toženke terjal plačilo najemnine. Pritožbene trditve, da sta se pravdni stranki domenili o bistvenih sestavinah najemne pogodbe s tem, ko naj bi tožnik najemnino pobotal s toženkinim zahtevkom iz poslovanja ter da biva toženka v sporni nepremičnini s privoljenjem tožnika, predstavljajo nova dejstva, ki v pritožbenem postopku niso dopustna, saj toženka ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti.

7. Pritožba zato ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. O stroških pritožbenega postopka je odločeno v skladu s prvim odstavkom 165. in 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, povrniti pa mora potrebne stroške pritožbenega postopka tožeče stranke, ki se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške ter DDV. Specifikacija teh stroškov je razvidna iz stroškovnika v vlogi tožeče stranke.