Jedro

Določba 24. člena ZDen-B odpira možnost novega zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti premoženja ob vračilu le v tistih primerih, ko v pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih večja ali manjša vrednost sploh ni bila ugotovljena oz. takrat, kadar je bila manjša vrednost sicer ugotovljena, vendar ta ni bila bistvena (30%).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 21.9.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 20.8.2001. Z navedeno odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožnice iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin po 24. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98; ZDen-B). Tožena stranka ugotavlja, da sta bili podržavljeni nepremičnini, dve poslovni stavbi v L., vrnjeni v last pok. upravičencu A.E.P. z odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 19.9.1995, ki je postala pravnomočna dne 12.10.1995. V pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku je bilo ugotovljeno, da sta bili vrnjeni nepremičnini ob vračanju več vredni kot ob podržavljenju.

Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bil tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti vrnjenih objektov pravočasen, vendar neutemeljen. V pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku je bila ugotovljena vrednost nepremičnin po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju na podlagi cenitve sodnega cenilca in izvedenca gradbene stroke z dne 26.12.1994. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke in iz upravnih spisov izhaja, da je znašala vrednost nepremičnin v času podržavljenja 58.629,00 DEM, v času vračanja pa 59.888,00 DEM, kar predstavlja 2 % večjo vrednost v času vračanja. Upravno sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je bilo dejansko stanje glede vrednosti premoženja v bistvenih točkah popolno in tudi pravnomočno ugotovljeno še preden je tožnica vložila zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti. Tožnica je bila z ugotovitvami tega postopka seznanjena v odločbi z dne 19.9.1995, s katero je upravni organ odločil o njeni zahtevi za vračilo podržavljenih nepremičnin, vendar na ugotovljeno dejansko stanje ni imela pripomb in je odločba postala pravnomočna. Tudi pozneje ni nikjer zatrjevala drugačne vrednosti nepremičnin oziroma kakorkoli izkazovala obstoja okoliščin, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami pravnomočno končanega postopka. Neutemeljeni so zato tožbeni ugovori, da upravni organ zahtevka za odškodnino sploh ni obravnaval, saj je o njem odločil s prvostopnim aktom, ki ga je tožena stranka potrdila s svojo odločbo, pri čemer sta oba upravna organa pri odločanju o tem tožničinem zahtevku pravilno izhajala iz vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, ugotovljenih s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zato ponovnega ugotovitvenega postopka za ugotovitev teh vrednosti ni bilo treba voditi.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Upravno sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb ter do bistvenih kršitev pravil upravnega postopka pri izdaji prvostopne upravne odločbe. Upravni organ prve stopnje ni izvedel ustreznega dokaznega postopka, niti ji ni omogočil, da se izjasni o dokazih in ugotovitvah, na katerih temelji njegova odločba.

Prvostopni organ je odločitev oprl na svojo denacionalizacijsko odločbo z dne 19.9.1995 ter na cenitveno poročilo cenilca P.J. z dne 26.12.1994, zmanjšanja vrednosti predmetnih nepremičnin pa sploh ni ugotavljal. S tem je kršil temeljno načelo upravnega postopka, načelo zaslišanja stranke, v posledici tega pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Prvostopni upravni organ ni razpisal ustne obravnave in je svojo odločitev oprl na dokaze, ki so bili izvedeni v drugem postopku, zato je njegova odločba nepravilna in nezakonita. Nezakoniti sta tudi odločba tožene stranke in izpodbijana sodba upravnega sodišča, ki sta navedeno odločitev potrdili. Predlaga, da vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je prijavilo udeležbo v upravnem sporu, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 24. člena ZDen-B so lahko stranke v zadevah, v katerih je že bilo pravnomočno odločeno, naknadno podale zahtevo za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin iz 26. člena ZDen, v roku enega leta od uveljavitve ZDen-B, to je do 7.11.1999. Tožničin zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin je bil sicer pravočasen, vendar za ugoditev njenemu zahtevku tudi po presoji vrhovnega sodišča v spisih ni dejanske in pravne podlage.

Pravilna je ugotovitev upravnega sodišča, da sta bili v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku, upravičencu vrnjeni dve nepremičnini, katerih vrednost ob podržavljenju in ob vračanju je bila v postopku ugotovljena. Navedene vrednosti je prvostopni upravni organ ugotovil na podlagi cenitve sodnega cenilca kot del ugotavljanja dejanskega stanja. Zato ponovno ugotavljanje teh vrednosti tudi po presoji vrhovnega sodišča ni več možno. Vrhovno sodišče se pri tem strinja z obrazložitvijo upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, da določba 24. člena ZDen-B odpira možnost novega zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti premoženja ob vračilu le v tistih primerih, ko v pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih večja ali manjša vrednost premoženja po stanju ob podržavljenju oziroma po stanju ob vračanju sploh ni bila ugotavljana, oziroma takrat, kadar je bila sicer ugotovljena manjša vrednost, vendar ta ni bila bistvena (30 %) in se je zato ni upoštevalo, bi pa se jo moralo upoštevati glede na noveliranje 25.in 26. člena ZDen z ZDen-B. V tej zadevi pa nedvomno ne gre za takšen primer, saj so bile v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku navedene vrednosti nepremičnin ugotovljene, v zvezi s tem pa tudi, da se je njihova vrednost po podržavljenju celo nekoliko povečala.

Tožnica v pritožbi le ponavlja ugovore, katere je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že upravno sodišče. Neutemeljen je ugovor, da bi moral prvostopni upravni organ izvesti dokazni postopek in razpisati ustno obravnavo. O tožničinem zahtevku je namreč upravni organ odločil po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj so bili za tako odločitev izpolnjeni pogoji iz 2. točke 1. odstavka 141. člena ZUP/86. Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.