Jedro

Izvršilno sodišče mora samo opraviti oziroma preveriti obračun terjatve izvršilnega upnika po stanju iz spisa, ne glede na soglašanje oziroma neizpodbijanje terjatve drugega upnika.

Hipotekarni dolžnik je porok z omejeno odgovornostjo za obveznost glavnega dolžnika. Tako stečaj glavnega dolžnika tudi ne vpliva na obveznost hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati glavni dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na izpodbijano III.3. točko izreka sklepa, zavrže. II. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na izpodbijane točke III.4, III.5 in V izreka sklepa, zavrne in se sklep v tem delu v razmerju do pritožnika potrdi.

III. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo terjatev Republike Slovenije iz naslova davka od prometa nepremičnin in odločilo o prednostnem poplačilu te terjatve (I. točka izreka), ustavilo izvršilni postopek In 399/1997 za dne 3. 1. 2012 plačanih 25.992,00 EUR (II. točka izreka), odločilo o poplačilu iz kupnine v višini 29.500,00 EUR, tako da se najprej poplačajo stroški upnika A. A. v višini 307,35 EUR (prva alineja III. točke izreka), nato stroški upnika B. B. v skupni višini 820,35 EUR (III.1. točka izreka), terjatev Republike Slovenije iz naslova davka od prometa nepremičnin v višini 578,43 EUR (III.2. točka izreka), terjatev upnika A. A. po sklepu o izvršbi In 399/1997 z dne 22. 12. 1997 v skupni višini 8.943,63 EUR (III.3. točka izreka), stroški upnika B. B. po sklepu In 183/1998 z dne 6. 7. 2004 v skupni višini 18,90 EUR (III.4. točka izreka) ter terjatev upnika B. B. po sklepu In 183/1998 z dne 25. 3. 1998 iz naslova zakonskih zamudnih obresti v višini 18.831,34 EUR (III.5. točka izreka), ustavilo izvršbo v zadevah In 399/1997 ter In 183/1998 s prodajo nepremičnine ID znak parcela 00 v deležu do 1/4 (IV. točka izreka) ter zavrnilo, kar upnik iz izvršilne zadeve In 399/1997 zahteva več ali drugače (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz izvršilne zadeve In 399/1997 A. A. (v nadaljevanju upnik). Izpodbija odločitev v III. točki (predvsem podtočke 3, 4 in 5) in V. točki izreka sklepa. Predlaga spremembo izpodbijanega dela tako, da sodišče odloči, da se terjatev upnika A. A. poplača v višini 27.793,87 EUR, dolžniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

4. Višje sodišče je glede na vsebino pritožbe in glede na izrecno pritožnikovo opredelitev izpodbijanega dela III. točke izreka (3., 4. in 5. točka) štelo, da niso izpodbijane alineja ter 1. in 2. točka III. točke izreka. Za pritožbo zoper odločitev v alineji III. točke izreka sklepa upnik niti nima pravnega interesa, glede odločitve v 1. in 2. točki III. točke izreka pa ni navedel nobenega pritožbenega razloga, niti se nanju ne nanaša pritožbeni predlog.

5. Pritožba v delu, v katerem se nanaša na III.3. točko izreka sklepa, ni dovoljena, saj je v tem delu odločeno o poplačilu upnika v znesku 8.943,63 EUR, torej je odločitev v njegovo korist. Zato zoper navedeni del sklepa upnik nima pravnega interesa za pritožbo in jo je višje sodišče v tem obsegu na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zavrglo. Upnik namreč zasleduje višje poplačilo, o tem pa je odločeno v zavrnilni V. točki izreka, z vplivom na odločitev o poplačilu upnika iz zadeve In 183/1998 v točkah 4 in 5 III. točke izreka sklepa.

6. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), češ da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 208. člena ZIZ, s tem ko ni upoštevalo na naroku priglašene višine terjatve. Navedena določba res predpisuje, da sodišče o poplačilu odloči s sklepom po opravljenem naroku in da pri tem upošteva stanje, ki ga je ugotovilo na naroku, vendar pa pritožnik prezre, da je predpisano tudi, da sodišče upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige.

7. V skladu z določbami ZIZ o poplačilu upnikov (členi 196, 197 in 198) ter o razdelitvenem naroku in sklepu o poplačilu (člena 207 in 208) upniku iz izvršilne zadeve ni treba posebej priglasiti terjatve (obveznost priglasitve je predpisana le za upnike, ki niso hkrati tudi izvršilni upniki), temveč sodišče glede teh upnikov upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige (prvi odstavek 208. člena ZIZ). Izvršilno sodišče mora opraviti obračun terjatve izvršilnega upnika po stanju iz spisa, ne glede na to, ali je le-ta opravil obračun že sam (v tem primeru preveri njegovo pravilnost), in ne glede na to, da drugi upniki na razdelitvenem naroku nimajo pripomb na tak upnikov obračun terjatve.

8. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da ne sodišče in ne upnik B. B. na razdelitvenem naroku nista nasprotovala obračunani terjatvi v višini 29.422,99 EUR, kot jo je upnik priglasil na naroku. Iz zapisnika o razdelitvenem naroku z dne 9. 6. 2017 namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo terjatev v takšni višini, navedlo je le vsebino priglasitve, poleg tega pa tudi, da bodo terjatve upnikov vzete po stanju v spisih in v zemljiški knjigi na dan razdelitvenega naroka skladno z zakonom. Sklepa o ugotovitvi višine terjatve po upnikovem obračunu na naroku ni sprejelo.

9. Za odločitev ni pravno pomembno, da drugi upnik B. B. na naroku ni imel pripomb na terjatev pritožnika. V skladu s prvim odstavkom 201. člena ZIZ sme upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, izpodbijati terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo. To pa ne pomeni, da bi soglašanje drugega upnika (oziroma neizpodbijanje terjatve, njene višine ali vrstnega reda prvega upnika) lahko vplivalo na ugotovitev višine terjatve pritožnika v sklepu o poplačilu in odvezovalo sodišče obveznosti preizkusa pravilnosti njegovega obračuna v skladu s stanjem iz izvršilnega spisa.

10. Višje sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da hipotekarna dolžnica jamči za obresti v višini, kot izhajajo iz izvršilnega naslova in so vpisane v zemljiški knjigi, ne glede na stečaj glavne dolžnice.1 Stališče temelji na pravilnem razumevanju namena in učinka hipoteke, s katero je zavarovan tuj dolg. Nastanek hipoteke namreč povzroči, da za isto obveznost (hkrati) odgovarjata dve osebi, in sicer glavni dolžnik za zavarovano obveznost neomejeno, hipotekarni dolžnik, ki ni hkrati glavni dolžnik, pa omejeno do višine, do katere je terjatev mogoče poplačati iz vrednosti nepremičnine, obremenjene z hipoteko za terjatev glavnega dolžnika. Hipotekarni dolžnik je tako porok z omejeno odgovornostjo za obveznost glavnega dolžnika.2 Tako kot stečaj glavnega dolžnika ne učinkuje na obveznost poroka (drugi odstavek 1022. člena Obligacijskega zakonika, OZ3), tudi ne vpliva na obveznost hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati glavni dolžnik.

11. Pravne posledice začetka stečajnega postopka v skladu z 252. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ne pa tudi v razmerju do poroka oziroma hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati tudi glavni dolžnik. Upnik torej v izvršilnem postopku zoper hipotekarno dolžnico zaradi stečajnega postopka nad glavno dolžnico ne more biti poplačan niti v manjšem niti v večjem obsegu, kot znaša s hipoteko zavarovana terjatev iz izvršilnega naslova (višina poplačila je omejena le glede na vrednost nepremičnine oziroma na višino kupnine). To pomeni, da ni podlage za drugačno obračunavanje zamudnih obresti, kot je odločeno v izvršilnem naslovu, to je v pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1576/95 z dne 3. 12. 1996, na podlagi katere je bil tudi izdan in postal pravnomočen sklep o izvršbi z dne 22. 12. 1997 v zadevi In 399/1997. Vprašanje višine terjatve oziroma obrestne mere zamudnih obresti, priznanih v stečajnem postopku nad glavno dolžnico, je predmet stečajnega postopka in ne tega izvršilnega postopka, zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP.

12. V določbi prvega odstavka 208. člena ZIZ je imelo sodišče prve stopnje podlago, da je upnika s sklepom z dne 22. 6. 2017 tudi po razdelitvenem naroku, na katerem je dal svoj izračun obresti, pozvalo k pravilnemu obračunu. S tem sklepom je bil upnik seznanjen s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko pri odločitvi o poplačilu upošteva le zamudne obresti, kot je o njih odločeno v izvršilnem naslovu, opozorjen je bil tudi, da sodišče ne bo upoštevalo zamudnih obresti, če ne bo predložil obračuna terjatve v skladu s pozivnim sklepom. Upnik je na pozivni sklep odgovoril, vendar je vztrajal pri svojem stališču, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti od začetka stečajnega postopka nad glavno dolžnico, in sodišču ni predložil obračuna obresti v skladu z izvršilnim naslovom tudi za čas po začetku stečajnega postopka nad glavno dolžnico.

13. Višina obrestne mere, kot je določena v izvršilnem naslovu (obrestna mera, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vpogledne vloge v DEM za čas od 11. 11. 1993 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju NLB d.d., na dan plačila), je dejstvo, za katerega trditveno in dokazno breme je bilo na upnikovi strani in ni sodišče tisto, ki bi moralo po uradni dolžnosti poizvedovati o tako določeni višini obrestne mere. Že to, da upnik ni podal niti podatka o višini obrestne mere v skladu z izvršilnim naslovom, zadošča za potrditev pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v V. točki izreka izpodbijanega sklepa. Poleg tega je treba upoštevati tudi, da izračunavanje obresti (brez računalniškega programa) lahko presega strokovno znanje, s katerim sodišče razpolaga, zaradi česar je potrebna pomoč strokovnjaka (izvedenca), kar pa mora stranka predlagati (ali pa sama pridobiti izračun npr. banke, kot ga je v konkretni zadevi predložil upnik za obresti do začetka stečajnega postopka nad glavno dolžnico). Do zavrnitve poplačila zamudnih obresti za čas od začetka stečajnega postopka nad glavno dolžnico torej ni prišlo zaradi nepravilnega postopanja in odločitve sodišča prve stopnje, temveč zaradi upnikovega materialnopravno nepravilnega stališča in posledično neupoštevanja poziva sodišča s sklepom z dne 22. 6. 2017. 14. Pritožba je glede na navedeno v obravnavanem obsegu neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih točkah III.4, III.5 in V izreka v razmerju do pritožnika potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Takšno stališče višje sodišče že zavzelo v sklepu I Ip 434/2017 z dne 17. 5. 2017, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje (sklep ni objavljen). 2 Glej dr. Nina Plavšak, Učinek prenehanja glavnega dolžnika na hipoteko za tujo obveznost, Pravna praksa, št. 22, leto 2012, str. 22. 3 Določba sicer govori o zmanjšanju (in ne povečanju) obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, kar je glede na namen in rezultat postopka zaradi insolventnosti tudi edino logično.