Jedro

Sklep tožene stranke, da se vsem režijskim delavcem obračuna negativna stimulacija v vnaprej določenem odstotku (kljub temu, da se je faktor uspešnosti poslovanja od meseca do meseca spreminjal) vse dotlej, dokler rezultati družbe ne bodo dosegli plansko določenih ciljev, ne more biti podlaga za znižanje plače tožnic za takšen odstotek. Za zakonitost obračuna negativnega dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja bi morala tožena stranka za vsak mesec posebej opraviti izračun uspešnosti poslovanja in šele na podlagi takšnega izračuna bi lahko tožnicama znižala plačo za ugotovljeni faktor uspešnosti poslovanja.

Okoliščina, da je ena izmed tožnic v nekaterih mesecih prejela del plače iz naslova delovne uspešnosti, ki po višini presega negativno stimulacijo iz naslova uspešnosti poslovanja, ne pomeni, da tožnica za te mesece ni upravičena do plačila neutemeljeno znižane plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici M.G. obračuna razliko v plači za obdobje od marca 2002 do aprila 2004 v skupnem bruto znesku 157.405,00 SIT, od tega zneska odvede prispevke v skupnem znesku 34.786,00 SIT in akontacijo dohodnine v skupnem znesku 16.316,00 SIT ter tožnici izplača neto znesek 106.303,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (točka I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici M.G. povrne stroške postopka v znesku 30.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 do plačila (točka I/2 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici I.L. obračuna razliko v plačil za obdobje od marca 2002 do aprila 2004 v skupnem bruto znesku 231.803,00 SIT, od tega zneska odvede prispevke v skupnem znesku 51.228,00 SIT in akontacijo dohodnine v višini 31.771,00 SIT ter tožnici izplača neto znesek 148.804,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (točka II/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici I.L. povrne stroške postopka v znesku 26.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.10.2006 do plačila (točka II/2 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II/3 izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila osnovna plača tožnic v skladu s 135. členom Podjetniške kolektivne pogodbe enaka izhodiščni plači po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije za 1. tarifni razred, pomnoženi s količnikom plačilnega razreda, v katerega je sodilo delovno mesto, na katerem je delala posamezna tožnica. Vendar navedeno velja le, če so izpolnjene tri predpostavke in sicer: da sta tožnici delali poln delovni čas, v normalnih delovnih pogojih in da sta dosegli načrtovane delovne rezultate. Prva dva pogoja sta bila izpolnjena, žal pa tožena stranka v spornem obdobju ni dosegala načrtovanih delovnih rezultatov. Gre za vnaprej planirani poslovni rezultat posameznih organizacijskih enot in ker so k nedoseganju načrtovanih rezultatov pripomogli vsi delavci tožene stranke, so iz naslova uspešnosti poslovanja vsi prejeli negativno oceno. Ker sta tožnici iz naslova uspešnosti poslovanja v spornem obdobju prejeli negativno oceno, se je to v skladu z drugim odstavkom 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe odrazilo tudi pri njuni osnovni plači. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da norme, ki so pri toženi stranki veljale za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, niso bile merodajne, ker jih ni dosegalo 90 % delavcev tožene stranke. Pri toženi stranki sploh ne gre za norme v smislu določb kolektivne pogodbe, pač pa gre za sistem, določen v podjetniški kolektivni pogodbi in organizacijskem predpisu o stimulativnem plačevanju delavcev na podlagi uspešnosti poslovanja. Pri tem se je upošteval delež dobička v prihodku organizacijske enote, kjer je delavec delal, produktivnost te organizacijske enote; tip organizacijske enote in makrolokacijo. Vrednost teh elementov se je izračunavala na podlagi posebnih lestvic, ki jih je v letnem gospodarskem načrtu določila uprava tožene stranke. Naslovno sodišče ni ugotavljalo, kakšne so bile te lestvice v spornem obdobju, pač pa je verjelo navedbam tožene stranke, da so bili rezultati približno 5 % pod pričakovanimi. V skladu s 139. členom podjetniške kolektivne pogodbe se je za režijske delavce, med katere sta spadali tudi tožnici, ugotavljal njihov prispevek h gospodarnosti poslovanja na podlagi povprečne ocene uspešnosti poslovanja prihodkovnih centrov. Ti centri so bili v spornem obdobju ocenjeni s povprečno oceno -5, zato sta tožnici iz tega naslova prejeli takšno oceno. Zato je povsem pravilno, da sta bili osnovni plači tožnic zaradi negativne ocene iz naslova uspešnosti poslovanja v spornem obdobju znižani za 5 %. Tožnica M.G. je v novembru 2002 poleg celotne osnovne plače prejela še določen stimulativni del iz naslova delovne uspešnosti. Zato v novembru 2002 ni bila prikrajšana pri osnovni plači, kar pomeni, da je njen zahtevek za ta mesec neutemeljen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek stroškovno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe tožene stranke v zvezi z izplačilom tožnici M.G. za november 2002. Sodišče prve stopnje na 4. strani obrazložitve namreč ugotavlja, da je tožnica v spornem obdobju samo za november 2002 prejela 7 % dodatek za osebno uspešnost pod šifro 015. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je dodatek za osebno uspešnost popolnoma drug element plače, zaradi česar ni mogoče šteti, da tožnica v tem mesecu ni bil prikrajšana pri plači. Pri tem sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja, da pa je res, da tožnica v tem mesecu ni bila prikrajšana pri osnovni plači. Odločilni dejstvi v tem sporu, ki ju je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, sta, 1.) da sta tožnici v spornem obdobju vsak mesec prejemali za 5 % manjšo plačo oziroma da jima je tožena stranka obračunavala negativno stimulacijo v višini -5 % in 2.) da plana, ki je bil osnova za izračun uspešnosti poslovanja, nikoli ni doseglo 90 % delavcev tožene stranke. Glede slednjega velja celo nasprotno, saj na podlagi izpovedbe priče L.J. v zadevah opr. št. Pd 8/2005 in opr. št. Pd 46/06 prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da 90 % zaposlenih ni dosegalo predvidenih meril za doseganje delovnih rezultatov, navedeno pa je razvidno tudi iz izračunov uspešnosti poslovanja, saj je bila ta pozitivna le pri manjšem številu organizacijskih enot, negativno stimulacijo pa so glede na povprečje prejemali tudi vsi režijski delavci. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je v spornem obdobju povprečni faktor uspešnosti znašal od najmanj -7,92 do največ -2,12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Znižanje osnovne plače zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov pomeni uveljavljanje določbe tretjega odstavka 43. člena SKPgd, o tem, da osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, ne more biti nižja od izhodiščne plače. Negativna ocena uspešnosti poslovanja organizacijskih enot, za katere sta tožnici kot režijski delavki opravljali delo, pomeni, da niso bili doseženi vnaprej določeni delovni rezultati, zaradi česar je osnovna plača v načelu lahko lahko nižja od izhodiščne. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena SKPgd se za vnaprej določene delovne rezultate štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Kot takšne vnaprej določene kriterije za ugotavljanje delovnih rezultatov je potrebno šteti tudi merila za ugotavljanje prispevka delavcev k uspešnosti poslovanja organizacijske enote,določena v členih 136 do 145 podjetniške kolektivne pogodbe in v organizacijskem predpisu. Res je, da ta merila niso norma v ožjem smislu besede, to je količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času. Vendar pa gre za merilo za merjenje delovnih rezultatov, zato tudi zanje velja določba 4. odst. 43. čl. SKPgd. Ta namreč določa, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bilo pri toženi stranki ravno obratno, saj sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da vsaj 90 % zaposlenih ni dosegalo predvidenih meril za ugotavljanje uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da merila za doseganje pričakovnih rezultatov dela, izražena skozi ugotavljanje gospodarnosti poslovanja, obračanja zalog in normativov niso bila ustrezna in da tudi zato ne morejo biti zakonita podlaga za znižanje osnovne plače tožnice v spornem obdobju.

S podjetniško kolektivno pogodbo določen sistem obračunavanja plače na podlagi uspešnosti poslovanja, sam po sebi sicer res ni v nasprotju z določbami v spornem obdobju veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS št. 40/97) oziroma panožne kolektivne pogodbe, saj je v 43. členu SKPgd izrecno predvideno, da osnovno plačo delavca med drugim sestavlja tudi plača iz naslova uspešnosti poslovanja. Vendar pa uprava tožene stranke v določbah SKPgd, panožne in podjetniške kolektivne pogodbe ni imela nobene osnove za na seji 12.4.2002 sprejeto odločitev, da se negativna stimulacija v višini -5 % obračunava režijskim delavcem vse dotlej, dokler rezultati družbe ne bodo dosegli plansko zagotovljenih ciljev. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je uprava na podlagi 137. člena podjetniške kolektivne pogodbe sicer imela pooblastilo, da začasno določi merila za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, ni pa imela pooblastila za sklep, kakršnega je sprejela. Tožena stranka bi morala za vsak mesec posebej opraviti izračun uspešnosti poslovanja, pri čemer bi za takoimenovane režijske delavce v resnici lahko upoštevala povprečno gospodarnost poslovanja podrejenih organizacijskih enot, kakor je to določeno v 139. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe.

Tožena stranka je v spis sicer vložila izračune uspešnosti poslovanja za sporno obdobje in sicer za čas od aprila 2002 do aprila 2004, vendar je že iz samih izračunov razvidno, da očitno niso bili upoštevani pri obračunu dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Povprečni faktor uspešnosti poslovanja v teh izračunih je znašal od -2,12 v decembru 2003 do -7,92 v februarju 2003, tožnicama pa je bila osnovna plača ves čas zmanjšana za 5 %, kljub temu, da je v posameznih mesecih spornega obdobja izračun povprečne uspešnosti poslovanja bil različen. Navedeno kaže na to, da je tožena stranka tožnicama plačo iz naslova uspešnosti poslovanja znižala na podlagi citiranega sklepa uprave tožene stranke z dne 12.4.2002 in ne na podlagi vsakokratnih izračunov.

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnica M.G. za november 2002 ni upravičena do plačila neutemeljeno znižane plače, ker je v tem mesecu prejel plačilo iz naslova delovne uspešnosti, ki po višini presega negativno stimulacijo iz naslova uspešnosti poslovanja. V prvem odstavku 43. člena SKPgd, pa tudi v podjetniški kolektivni pogodbi, je posebej predviden način oblikovanja dela plače na podlagi delovne uspešnosti, posebej pa oblikovanje dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. V kolikor je tožnica M.G. v novembru 2002 po kriterijih za ocenjevanje delovne uspešnosti prejela oceni uspešno ali zelo uspešno, zaradi česar je bila njena plača povečana za 7 %, to v ničemer ne more vplivati na utemeljenost njene terjatve za izplačilo neutemeljeno znižane plače iz naslova uspešnosti poslovanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V tem sporu vrednost spornega predmeta ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo v skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) dopustilo revizijo.

Pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

V tej zadevi je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede dopustnosti takšnega znižanja osnovne plače zaradi negativne ocene uspešnosti poslovanja, kakršnega je izvedla tožena stranka in glede tega, ali je tudi merila za ugotavljanje uspešnosti poslovanja potrebno obravnavati kot merila za merjenje delovnih rezultatov v smislu določbe četrtega odstavka 43. člena SKPgd.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sklenilo, da revizijo dopusti.