Jedro

Kot organizator del (glavni izvajalec) je bila druga toženka dolžna poskrbeti za možnost neoviranega in varnega izvajanja del. Ob tem je treba glede na revizijske navedbe poudariti, da je bila v skladu s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode dolžna poskrbeti za varno hojo vseh sodelujočih udeležencev pri delu na gradbišču - ne glede na to, v kakšnem pravnem razmerju so bili z njo (bodisi, da so bili pri njej v delovnem razmerju, bodisi da so zanjo delali na podlagi podjemne pogodbe ali pa da so bili zaposleni pri podizvajalcu, njej pa le posredovani).

Zmotno je revizijsko zavzemanje druge toženke za razbremenitev njene odškodninske odgovornosti na podlagi dejstva, da tožnik nikoli ni bil zaposlen pri njej in da je bil ves čas zaposlen pri prvi toženki.

Njenemu stališču, da je delavcu za škodo pri delu lahko (objektivno) odgovoren le njegov delodajalec, ni mogoče pritrditi. Na podlagi določbe takrat veljavnega 73. člena ZTPDR (enako sedaj veljavni 184. člen ZDR) je namreč delodajalec dolžan povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. To pomeni, da morajo biti tudi za obstoj delodajalčeve odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prva toženka je tožnika napotila na delo v Nemčijo, kjer si je dne 6.8.1993 med opravljanjem delovnih obveznosti na gradbišču druge toženke poškodoval zapestje leve roke. Do poškodbe je prišlo, ko je na 40 do 50 cm široki poti v skladišče, kamor je v desni roki nesel motorno žago, v levi pa škatlo, vodno tehtnico in kotnik, z robom hlač zapel nezakrivljeno žico armaturne mreže, ki je ležala ob poti in padel. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženki tožniku nerazdelno odgovorni za nastalo škodo na podlagi četrtega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Obliko odgovornosti je opredelilo kot objektivno, ker je ocenilo, da prenos na običajen način naloženih bremen, pri katerem se ob vsaki strani poti nahajajo razrezane armaturne mreže z nezakrivljenimi konci, štrlečimi v prehod, predstavlja nevarno dejavnost. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da gre za subjektivno odgovornost toženk; prve toženke kot tožnikovega formalnega delodajalca, druge toženke pa kot dejanskega delodajalca, ki ni poskrbel za varne pohodne poti in s tem za varno delo.

Druga toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v obravnavanem primeru povsem jasno, kakšen status imajo posamezni subjekti in da ni podana alternativna vzročnost; zato je uporaba določbe četrtega odstavka 206. člena ZOR materialnopravno zgrešena. Tožnik je bil ves čas delavec prve toženke in se je poškodoval pri delu kot njen delavec, nikoli pa ni bil delavec druge toženke. Meni, da je v skladu z določbo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja delodajalec tisti, ki je dolžan svojemu delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ob tem opozarja na sodno prakso, ki naj bi težila skoraj k objektivni odgovornosti delodajalca - tudi, če je do škode prišlo zaradi součinkovanja več faktorjev. Kot zmotno ocenjuje tudi uporabo pojmov formalnega in dejanskega delodajalca. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Za odločitev o podlagi zahtevka zoper drugo toženko je bistvena v revizijskem postopku neizpodbojna dejanska ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je bila celotna organizacija dela na gradbišču, na katerem se je poškodoval tožnik, v njeni sferi. Kot organizator del (glavni izvajalec) je bila dolžna poskrbeti za možnost neoviranega in varnega izvajanja del. Ob tem je treba glede na revizijske navedbe poudariti, da je bila v skladu s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode dolžna poskrbeti za varno hojo vseh sodelujočih udeležencev pri delu na gradbišču - ne glede na to, v kakšnem pravnem razmerju so bili z njo (bodisi da so bili pri njej v delovnem razmerju, bodisi da so zanjo delali na podlagi podjemne pogodbe ali pa da so bili zaposleni pri podizvajalcu, njej pa le posredovani). S tem ko druga toženka po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni poskrbela za neovirano in varno pot do skladišča, je opustila svoje dolžnostno ravnanje in je za škodo, ki je zaradi tega nastala, odgovorna po pravilih o krivdni (subjektivni) odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.

Subjektivna odškodninska odgovornost je kot pravilo določena v prvem odstavku 154. člena ob nastanku škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ob dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, da je bil tožnikov padec izključna posledica nedopustnega ravnanja druge toženke (opustitve dolžnosti ureditve varne poti do skladišča), bi se druga toženka lahko razbremenila svoje odškodninske odgovornosti le, če bi dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde, vendar ji to ni uspelo.

Zmotno je revizijsko zavzemanje druge toženke za razbremenitev njene odškodninske odgovornosti na podlagi dejstva, da tožnik nikoli ni bil zaposlen pri njej in da je bil ves čas zaposlen pri prvi toženki.

Njenemu stališču, da je delavcu za škodo pri delu lahko (objektivno) odgovoren le njegov delodajalec, ni mogoče pritrditi. Na podlagi določbe takrat veljavnega 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (enako sedaj veljavni 184. člen Zakona o delovnih razmerjih) je namreč delodajalec dolžan povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. To pomeni, da morajo biti tudi za obstoj delodajalčeve odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Ob ugotovljeni vzročni zvezi med opustitvijo druge toženke in nastalo škodo se sicer graja uporabe pravila o alternativni vzročnosti izkaže za utemeljeno. Vendar pa v tem revizijskem postopku ne more biti upoštevna, saj fikcija, da vzročna zveza obstoji za obe toženki, ni bila uporabljena v škodo revidentke, temveč prve toženke, ki revizije ni vložila. Revizijsko sodišče, ki preizkusi izpodbijano sodbo le v delu, v katerem se izpodbija z revizijo (371. člen ZPP), je lahko presojalo le odločitev o odgovornosti druge toženke in se ni moglo spuščati v presojo pravilnosti odločitve o solidarni zavezi prve toženke, saj le-ta ni bila izpodbijana s strani prve toženke, hkrati pa tudi v ničemer ne vpliva na ugotovljeno in zgoraj utemeljeno samostojno odgovornost druge toženke.

Ker je pravnomočna sodba v izpodbijanem delu odločitve materialnopravno pravilna, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.