Jedro

Tudi v primeru enotnega materialnega sosporništva se lahko izda začasno odredbo prepovedi razpolaganja s premičnim premoženjem (avtomobilom) le zoper enega od sospornikov, če bi bil s tem dosežen namen zavarovanja, kar velja za primer, ko gre za zavarovanje denarne terjatve, ki se nanaša izključno na enega od enotnih sospornikov na pasivni strani zato, ker ima ta v posesti stvar, ki je predmet spora. S tem ni kršeno načelo najugodnejšega dejanja, ki izhaja iz 196. čl. ZPP. To načelo prepreči situacijo, da bi ob različnih procesnih dejanjih enotnih sospornikov prišlo do možnosti različnih sodnih odločitev, kar bi bilo v nasprotju s temeljno značilnostjo enotnega sosporništva (izdaje enake sodbe za vse enotne sospornike).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je podala tožnica.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe oz. podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da se določba 1. in 2. odst. 36. čl. ZPPSL ne nanaša na upnike iz 2. odst. 160. čl. ZPPSL, med katere spada tudi tožnica. V predmetni zadevi namreč tožnica uveljavlja neizplačane plače za mesece od oktobra 2002 do začetka prisilne poravnave kot terjatev do prvotožene stranke, ki bi jo pobotala s terjatvijo prvotožene stranke do nje v primeru realizacije predkupne pravice. Ker sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnica zatrjevala, da ji plače niso bile izplačane in predlagala izvedbo dokazov, ni ugotavljalo, do kakšne višine je njena terjatev privilegirana, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na drugotoženo stranko, zoper katero ni uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja, tako da bi bilo potrebno prav zaradi načela najugodnejšega dejanja, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, izdati začasno odredbo. V nasprotnem primeru bo sicer drugotožena stranka osebni avtomobil odtujila in rešitev spora na enak način ne bo več možna.

Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev tožničine pritožbe. V zvezi s sklicevanjem tožnice na to, da ima status privilegiranega upnika, toženi stranki opozarjata, da je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - razveljavitev prodajne pogodbe, zato je pritožbeno navajanje drugih podlag za izdajo začasne odredbe nedopustno in neupoštevno. Po stališču toženih strank tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo njena terjatev onemogočena ali precej otežena, poleg tega pa je predlagana začasna odredba škodljiva in presega okvire tožbenega zahtevka. Tožnica namreč predlaga rubež in hrambo vozila, kar pa z zatrjevano potrebo po onemogočanju toženih strank pri razpolaganju z avtom nima nobene zveze.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in določb ZPP o prekinitvi postopka sprejelo napačno odločitev.

Tožnica je v tožbi predlagala razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili prvo in drugotožena stranka in predmet katere je konkretni osebni avtomobil, poleg tega pa naj bi bila dolžna prvotožena stranka za uresničenje predkupne pravice tožnici prodati to vozilo za kupnino po odkupni vrednosti 3,866.000,00 SIT s pobotom nasprotne terjatve tožnice v istem znesku in tožnici izstaviti listino, sposobno za prepis lastništva avtomobila nanjo, ker bo v nasprotnem primeru to listino nadomestila sodba. Razen tega bi ji morala drugotožena stranka izročiti to vozilo v neposredno posest, obe toženi stranki pa ji nerazdelno povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila in pod izvršbo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da uveljavlja tožnica razveljavitev prodajne pogodbe in uresničevanje predkupne pravice na podlagi pogodbe o uporabi službenega avtomobila, ki sta jo 26.6.2002 sklenila tožnica in prvotožena stranka. Tožnica je skupaj s tožbo predlagala tudi začasno odredbo, v okviru katere naj bi sodišče drugotoženi stranki prepovedalo vsakršno uporabo in razpolaganje ter nadaljnjo prodajo spornega osebnega avtomobila, Prometnemu uradu upravne enote C. naložilo, da to prepoved vpiše v prometno dovoljenje za to vozilo, odredilo hrambo tega vozila pri Policijski upravi C. in naložilo drugotoženi stranki, da takoj deponira prometno dovoljenje za to osebno vozilo pri Prometnem uradu Upravne enote C., vse pod pretnjo denarne kazni v primeru neizpolnitve obveznosti.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je ugotovilo, da je nad prvotoženo stranko začet postopek prisilne poravnave. Po 1. in 2. odst. 36. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93, 8/96 - Ust. odl. 39/97, 52/99, 101/2001 - Ust. odl., 42/2002) proti dolžniku od pričetka prisilne poravnave ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti izvršbe v zavarovanje, medtem ko se izvršbe, ki so že v teku, prekinejo. Ker sta prvotožena in drugotožena stranka enotna sospornika, tako da se na obe stranki raztezajo učinki posameznih dejanj, se mora po stališču sodišča prve stopnje prepoved po 36. čl. ZPPSL raztezati tudi na drugotoženo stranko.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgoraj omenjenim stališčem sodišča prve stopnje. Pravilna je sicer ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da imata prvotožena in drugotožena stranka status enotnih materialnih sospornikov, kar pomeni, da bo morala imeti sodba, izdana na podlagi tožbenega zahtevka tožnice v zvezi z razveljavitvijo prodajne pogodbe, proti obema toženima strankama enako vsebino. V primeru, če so aktivna procesna dejanja enotnih sospornikov različna, sodišče upošteva tisto dejanje, ki je za sospornike (ki imajo isti procesni cilj), najugodnejše. To takoimenovano načelo najugodnejšega dejanja, ki izhaja iz 196. čl. ZPP, pa se po stališču pritožbenega sodišča uporablja le v primeru aktivnih in koristnih procesnih dejanj enega enotnega sospornika. V takem primeru učinkuje to dejanje tudi napram drugim enotnim sospornikom. Bistvo tega načela je v preprečitvi situacije, da bi ob različnih pravnih dejanjih enotnih sospornikov prišlo do možnosti različnih sodnih odločitev, kar bi bilo v nasprotju s temeljno značilnostjo enotnega sosporništva (izdaja enake sodbe za vse sospornike). Načelo najugodnejšega dejanja pa ne velja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki se nanaša izključno na enega od enotnih sospornikov na pasivni strani zato, ker ima ta sospornik stvar, ki je predmet spora, v posesti. To pomeni, da lahko sodišče izda začasno odredbo, katere namen je zavarovati obstoječe stanje pred takšnimi spremembami, zaradi katerih kasnejše izvršbe ne bi bilo več mogoče uspešno realizirati, tudi proti enemu enotnemu sosporniku, če bi bil s tem dosežen namen zavarovanja. Zaradi takšne odločitve načela najugodnejšega dejanja ne bi bilo kršeno.

Ker je sodišče prve stopnje prvotoženo in drugotoženo stranko kot enotna sospornika upoštevalo tudi v zvezi z izdajo predlagane začasne odredbe, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 36. čl. ZPPSL štelo, da začasne odredbe ni mogoče izdati zoper drugotoženo stranko zaradi statusa enotnega sospornika, čeprav drugotožena stranka sicer ni bila v postopku prisilne poravnave. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po določbah 205. in 206. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP. Ker je prvostopenjsko sodišče glede na navedeno postopek v zvezi s predlagano začasno odredbo prekinilo (kljub temu, da za predmetno prekinitev ni bilo pravne podlage), ni ugotavljalo, če so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 72/98 - Ust. odl. 11/99, Ust. odl. 89/99, 11/2001, 75/2002). Z ozirom na to je bilo potrebno pritožbi tožnice ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v nadaljnjo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP).

Po stališču pritožbenega sodišča je sicer neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja neizplačane plače za mesece od oktobra 2002 do začetka prisilne poravnave in da jo je potrebno ob upoštevanju navedenega šteti kot privilegirano upnico v skladu z 2. odst. 160. čl. ZPPSL. Predmet tega spora je namreč razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, uresničevanje predkupne pravice tožnice in izročitev osebnega avtomobila, kar jasno izhaja iz tožbenega zahtevka.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju 1. odst. 19. čl. ZPP, ki določa, da mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, kot jih določa 272. čl. ZIZ oz. ali predlagana začasna odredba odgovarja vrstam začasnih odredb, kot jih opredeljuje 273. čl. ZIZ in nato ponovno odločiti o tem predlogu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.