Jedro

Tožnik je dosegel varstvo svoje pravice že z zaznambo spora. Začasne odredbe so izjema od pravila, da se terjatev realizira s pravnomočno sodno odločbo, zato se izdajo le takrat, ko je to nujno. Vedno je potrebno presojati, kaj lahko upnik bistvenega pridobi z izdajo začasne odredbe, saj za dolžnika tak ukrep pomeni velik poseg v njegovo lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo toženkinemu ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi in sklep Okrajnega sodišča v Žalcu razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Štelo je, da tožnik nima pravnega interesa za takšno obliko varstva (prepoved obremenitve in odsvojitve), ker mu za zavarovanje lastninskega zahtevka daje popolno varstvo že opravljena zaznamba spora pri tej nepremičnini.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in v zvezi s tem sodišču očita nepravilne zaključke o tem, da za predlagano začasno odredbo nima pravnega interesa. Navaja, da ima zaznamba spora stvarnopravni učinek, prepoved odtujitve in obremenitve pa je bolj obligacijske narave in mu omogoča celovito pravno varstvo. Njegov zahtevek sega tudi na obligacijskopravno razmerje. Opozarja na to, da lahko tožena stranka prosto razpolaga z nepremičnino v kateri živi, zato bi lahko s prihodom novega kupca zanj nastale težave. Sklicuje se na sodno prakso in jo citira. Njen namen je, da zaščiti svoj interes in tudi interes eventualne tretje osebe.

Toženka je vložila odgovor na pritožbo v katerem zanika pritožnikove trditve in predlaga, da se pritožba zavrne ter zahteva povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Nesporno je, da je tožeča stranka zavarovala svoj stvarnopravni zahtevek z zaznambo spora in da je z zaznambo odločeno s pravnomočnim sklepom. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ali ima tožnik pravni interes, da se izda začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve s prepovedjo obremenitve in odtujitve v skladu z določbo 272. člena ZIZ.

Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da so učinki prepovedi drugačni kot učinki zaznambe spora, vendar pa to še ne pomeni, da je v konkretnem primeru upravičen do obeh zavarovanj.

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel vsebino prve, druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Predlog je konkretiziral z navedbo, da je toženka zagrozila, da bo nepremičnino obremenila s hipoteko ali pa jo bo prodala. S prodajo nepremičnine bo izterjava njegove terjatve onemogočena, nepremičnina pa predstavlja stanovanjsko hišo, ki mu pomeni osnovno eksistenco, na hišo pa je tudi čustveno vezan. V odgovoru na ugovor pa je poleg citiranja razlogov v sklepu enega od višjih sodišč le še navedel, da je izkazal vse predpostavka za izdajo začasne odredbe. Pritožbene navedbe o tem, da začasna odredba sega tudi v obligacijskopravna razmerja med strankami in da želi z začasno odredbo ščititi svoj interes in interes tretjega (onemogočiti prodajo) pa pomenijo širjenje pravočasno podanih trditev, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Začasne odredbe so izjema od pravila, da se terjatev realizira s pravnomočno sodno odločbo, zato so takšni ukrepi utemeljeni le takrat, ko so potrebni in nujni. Pravila o tem je treba razlagati ožje. Vedno je potrebno presojati, kaj lahko upnik bistveno pridobi s tem ukrepom, saj za dolžnika tak ukrep pomeni velik poseg v njegovo (neomejeno) lastninsko pravico.

Zaznamba spora se dovoli, kadar teče sodni postopek za pridobitev lastninske pravice na originalen način (ZZK-1 člen 79//I točka 1 druga alineja). Tožnik s tožbo zahteva takšno ugotovitev lastninske pravice in sicer za ½ nepremičnine s trditvijo, da predstavlja skupno premoženje. Z zaznambo spora je tožnik dosegel, da vsi vpisi, ki začnejo učinkovati po trenutku od katerega učinkuje zaznamba spora o ugotovitvi obstoja lastninske pravice, učinkujejo pod razveznim pogojem. To pa pomeni, kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se bo tožnik, v kolikor bo z zahtevkom uspel, vknjižil kot lastnik do ½. Tako bo z zaznambo spora dosegel varstvo svoje lastninske pravice (enako tudi Šipec, Plavšak, Klamfar, Jerovšek, Čebulj, Začasne odredbe, Založba Gospodarski vestnik, stran 198 do 201).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ne obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe, ki so določeni v 272. členu ZIZ. Uveljavitev tožnikove terjatve (vpis lastninske pravice do ½) ne bo onemogočena ali znatno otežena, saj ima tožnik varstvo v izdani zaznambi spora, enako velja tudi za drugi pogoj (sila, škoda). Tretje predpostavke pa tožeča stranka ni obrazložila in jo je zgolj zatrjevala, v odgovoru na ugovor pa navedla, da zadošča, da je razložila prvi dve predpostavki.

Pritožbene trditve, da lahko toženka nepremičnino proda in kupnino zapravi, sicer po mnenju pritožbenega sodišča niso relevantne, tožnica pa je trditve o zapravljanju izpostavila šele v pritožbi, zato pritožbeno sodišče takšnih navedb ni moglo upoštevati. Enako predstavljajo pritožbeno novoto tudi nadaljnje navedbe o tem, da tožnik v hiši živi (kar je sicer zatrjeval) in da bi lahko s prihodom novega kupca nastopile težave zaradi nerešenih sporov s toženko (česar pa ni pravočasno zatrjeval pač pa prvič šele v pritožbi). Zgolj v odgovor pa pritožbeno sodišče navaja, da bi toženka lahko prodala svojo polovico, pa bi s tem nastale enake težave. S sprejemom takšne argumentacije pa bi bil poseg v toženkino, vsaj do ½ lastninsko pravico, prekomeren. Zato tožnik z začasno odredbo ne more uspešno zasledovati cilja celovite ureditve pravnega razmerja med strankami, saj je predlagana začasna odredba le v zavarovanje njegove, na originalen način pridobljene lastninske pravice. Pritožbenemu sodišču pa se ni potrebno ukvarjati z ocenjevanjem odločb drugih sodišč, ki jih v svojih navedbah in v pritožbi navaja in pripisuje tožnik. Sodišče odloča le na podlagi zakona, torej določb ZZK in ZIZ, sodne odločbe višjih sodišč pa niso pravni vir.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 272. člena ZIZ in pravilno zaključilo, da začasna odredba ni potrebna, zato je zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben in toženka sama nosi stroške sestave odgovor na pritožbo.