Jedro

Tudi pri vpisu lastninske pravice, ki je pridobljena na izviren način, bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo vpis proti osebi, v korist katere je vknjižena lastninska pravica, če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo ali če sodna odločba oziroma odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis lastninske pravice, učinkuje proti tej osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn št. 28713/2006 z dne 23. 3. 2009, s katerim je zemljiškoknjižni referent zavrnil predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice nepremičnine parc. št. 3081, vl. št. 1266 k.o. A.(1), last družbe B d.o.o. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za vpis lastninske pravice na nepremičnini, ker predlagatelj ni predložil listine, ki bi bila po določbah Zakona o zemljiški knjigi(2) primerna listina za vknjižbo lastninske pravice.

Predlagatelj vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu predlagatelja ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Načelo zemljiškoknjižnega prednika ne velja v primerih pridobitve lastninske pravice po samem zakonu, to velja le za pravno poslovno pridobitev. Nepremičnina v naravi predstavlja ploščad, ki ima status infrastrukturnega objekta, saj je namenjena za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah(3). Z dnem uveljavitve ZGJS so postali lastnina republike, občine oziroma mesta infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. in prvega odstavka 72. člena tega zakona. Predlogu za zemljiškoknjižni vpis lastništva infrastrukturnih objektov in naprav oziroma omrežij iz prvega odstavka 76. člena ZGJS mora lastnik priložiti le pisno izjavo novega lastnika o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu. Na podlagi zakona je predlagatelj pridobil lastninsko pravico na izviren način v trenutku, ko so izpolnjeni zakonski pogoji. Lastninska pravica je pridobljena ne glede na voljo morebitnega imetnika lastninske pravice. V primeru privatizacije nepremičnega premoženja na podlagi zakona, je načelo zakonitosti primarno vodilo odločanja, celo v koliziji s publicitetnim učinkom zemljiškoknjižnih vpisov. Kadar gre za zakonsko pridobitev lastninske pravice, ni mogoče upoštevati določbe 150. člena ZZK-1. Udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj zatrjuje, da je na podlagi lastninjenja objektov in naprav po ZGJS, na podlagi 76. člena ZGJS pridobil na nepremičnini lastninsko pravico originarno in da je na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZGJS predlog za zemljiškoknjižni vpis lastništva infrastrukturnih objektov in naprav oziroma omrežij iz prvega odstavka 76. člena ZGJS utemeljen, če predlagatelj predloži pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu. Predlagatelj zatrjuje, da je z izjavo o pridobitvi lastninske pravice z dne 10. 7. 2006, ki jo je podpisala županja občine, izpolnil vse zakonske pogoje za pridobitev in vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini(4).

Izvirni oziroma originarni način pridobitve lastninske pravice se pridobi na podlagi zakona, saj pridobitev lastninske pravice ni vezana na soglasje prejšnjega lastnika. Posledica izvirne pridobitve lastninske pravice je tudi okoliščina, da novi lastnik lastninsko pravico pridobi še pred vpisom te pravice v njegovo korist v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni lastnik pa izgubi lastninsko pravico že z nastopom pravnega dogodka. Čeprav v primerih izvirne pridobitve lastninske pravice za njeno pridobitev razpolagalno pravno dejanje prejšnjega lastnika ni potrebno, lahko novi lastnik doseže vknjižbo, s katero se izvirna pridobitev lastninske pravice izkaže, samo na podlagi ustrezne javne oziroma zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove pravice(5). Ali povedano drugače, tudi pri vpisu lastninske pravice, ki je pridobljena na izviren način, bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo vpis proti osebi, v korist katere je vknjižena lastninska pravica, če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo ali če sodna odločba oziroma odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis lastninske pravice, učinkuje proti tej osebi (primerjaj prvi odstavek 150. člena ZZK-1 in 142. člen ZZK-1).

Takšno postopanje je utemeljeno iz več razlogov. V zemljiški knjigi velja načelo formalnosti postopka, kar pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče odloči o utemeljenosti vpisa le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis. Načelo legalitete zavezuje zemljiškoknjižno sodišče, da po uradni dolžnosti pred vpisom preveri ali so izkazane vse zakonske predpostavke za vpis (lastninske) pravice v zemljiško knjigo. Takšna »formalnost« in istovrstnost postopanja zemljiškoknjižnega sodišča pri vseh predlogih za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo, je potrebna tudi zaradi publicitetnih učinkov vpisov(6) (6. člen ZZK-1) .

Pravni red zagotavlja posebno varstvo lastninske pravice, ki je zajeto v pravnem institutu pravice do zasebne lastnine, ki je ustavnopravno zavarovana kot temeljna človekova pravica (33. člen Ustave RS). Lastninsko pravico je moč odvzeti le v izjemnih, v zakonu določenih primerih(7). V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala predlagateljica z ustrezno listino dokazati, da gre za nepremičnino posebnega pomena po ZGJS in posebnih zakonih in da predstavlja javno dobrino, ki mora biti pod enakimi z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti določenimi pogoji dostopna vsakomur. Zemljiškoknjižno sodišče ob odločanju o predlogu za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo ne ugotavlja ali nepremičnina predstavlja javno dobro in je zato postala po določbah ZGJS lastnina predlagateljice(8); naloga zemljiškoknjižnega sodišča je (le) preverjanje formalnih pogojev za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (primerjaj 149. člen ZZK-1).

Odločilna pravna dejstva so dejstva, na katera pravni red veže pravne posledice. Nepremičnina ni vpisana kot javno dobro in na nepremičnini je vknjižen B. d.o.o. do celote. Predlog bi bil utemeljen, če bi predlagateljica predložila zasebno listino ali sodno ali drugo odločbo državnega organa(9), ki bi predlagateljici priznavala, da nepremičnina predstavlja javno dobro, na kateri ima predlagateljica pravico (in hkrati dolžnost) za izvajanje gospodarskih javnih služb, kot to opredeljuje ZGJS oziroma drug poseben zakon. Dejstvo, da je županija podpisala izjavo o pridobitvi lastninske pravice po ZGJS, zato ne predstavlja relevantnega dejstva, katerega pravna posledica bi bil vpis lastninske pravice predlagateljice na nepremičnini v zemljiško knjigo.

Drugi odstavek 76. člena ZGJS res določa, da je predlogu za zemljiškoknjižni vpis lastništva na javnem dobru treba priložiti izjavo o pridobitvi lastninske pravice po ZJGS, vendar je treba upoštevati, da ZGJS v prehodnih določbah (68. – 78. člen ZGJS) ureja (le) lastninjenje objektov in naprav podjetij, ki so na dan uveljavitve zakona opravljale dejavnosti, ki so bile z zakonom oziroma odlokom občinske skupščine določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena. Predlagateljica ne zatrjuje oziroma ne dokazuje, da je izdala odlok, iz katerega bi izhajalo, da gre za nepremičnino, ki je javno dobro in na kateri se (je) bo izvajala dejavnost posebnega družbenega pomena oziroma da je predlagateljica izdala individualni akt, ki je dokončen, kar pomeni, da je bil posredovan zemljiškoknjižnemu lastniku, kateremu je bila dana možnost pravnega varstva.

Nenazadnje se uporaba javnih dobrin vedno ne zagotavlja z obveznimi javnimi gospodarskimi službami, saj zakon ali na njegovi podlagi izdani predpis za posamezne primere lahko določi tudi drugače (drugi odstavek 3. člena ZGJS). Četrti odstavek 76. člena ZGJS pa določa, da se ne uporabljajo določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 76. člena ZGJS za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi pravnih in fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku 76. člena ZGJS. Zemljiškoknjižni lastnik zatrjuje, da nepremičnine ni moč lastniniti po določbi 76. člena ZGJS, da nepremičnina ne predstavlja javnega dobra. Glede na takšne ugovore zemljiškoknjižnega lastnika bi predlagatelj moral izpeljati ustrezne postopke, na podlagi katerih bi izkazal obstoj pogojev lastninjenja objektov in naprav po določbi 76. člena ZGJS oziroma bi moral pridobiti od zemljiškoknjižnega lastnika izjavo, da predlagatelju priznava izvirno pridobitev lastninske pravice in da mu dovoljuje vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožba neutemeljena in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 V nadaljevanju nepremičnina.

2 V nadaljevanju ZZK-1. 3 V nadaljevanju ZGJS.

4 Glej izjavo o pridobitvi lastninske pravice A1. 5 dr. Nina Plavšak, Tone Frantar, dr. Miha Juhart Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, stran 123-125. 6 Načelo formalne in materialne publicitete.

7 69. člen Ustave RS; glej tudi 70. člen Ustave RS.

8 Zemljiškoknjižno sodišče ne preverja materialnih pogojev za vpis.

9 Javno listino.