Jedro

Ker Odlok o PUP za območje spornega zemljišča v času odločanja ni predvideval gradnje stanovanjskih hiš, tudi po presoji sodišča ni bila podana pravna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja za takšen poseg.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnika se v tem postopku oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 35107-12/2008-12-KB je Ministrstvo za okolje in prostor RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) po pritožbi stranskega udeleženca A.A., po tem, ko je s sklepom združilo dva pritožbena postopka navedenega stanskega udeleženca, odločilo, da se njegova pritožba zoper sklep Upravne enote Ptuj št. 351-288/2003-04-101 z dne 9. 10. 2003 zavrže (1. točka izreka); da se odločba Upravne enote Ptuj, št. 351-288/2003-21 (04064) z dne 3. 10. 2008 odpravi (2. točka izreka); da se zahtevek investitorja B.B., za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 188/11 k.o. …, zavrne (3. točka izreka), in da stroškov postopkov ni. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je bilo tožniku dne 3. 10. 2008 s strani Upravne enote Ptuj kot prvostopenjskega organa (v nadaljevanju prvostopenjski organ) izdano lokacijsko dovoljenje št. 351-288/2003-21 (04064) za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 188/111 k.o. …, po lokacijski dokumentaciji št. 252/90 z dne 18. 6. 1990 in dopolnilni lokacijski dokumentaciji št. 292/90 z dne 27. 8. 1992, ki ju je izdelala C., pod tam navedenimi pogoji. Pred tem je prvostopenjski organ s sklepom št. 351-288/2003-04-1018-10 z dne 9. 10. 2003, postopek v zadevi izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 188/11 k.o. … prekinil, dokler se po zemljiščih parc. št. 527 in 525/4 k.o. …, kjer je že določena služnostna pot, ne določi še služnostna pot za gradnjo stanovanjske hiše, in tožniku naložil, da sproži pri Okrajnem sodišču na Ptuju postopek za določitev služnostne poti v 30 dneh od dokončnosti tega sklepa ter o tem predloži dokazilo. Lastnik zemljišča parc. št. 527 in 525/4 k.o. … A.A., je zoper ta sklep dne 20. 11. 2008 vložil pritožbo. Ker iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil sklep prvostopenjskega organa z dne 9. 10. 2003, ki je predmet te pritožbe, stranskemu udeležencu vročen dne 15. 10. 2003 (povratnica) pritožba pa je bila vložena s priporočeno poštno pošiljko dne 21. 10. 2008, kar je 5 let po prejemu sklepa, je pritožbo, skladno z določbo 1. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP) zavrgel drugostopenjski organ.

Kot je že navedeno, je prvostopenjski organ tožniku izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 188/111 k.o. …. Zoper to dovoljenje se je pritožil lastnik dovozne poti A.A. in v pritožbi navajal, da pri parc. št. 188/111 k.o. … po prostorskih aktih ne gre za stavbno zemljišče, saj je tako le parc. št. 91S. Navaja tudi okoliščine, ki to dokazujejo. Drugostopenjski organ je ocenil, da je pritožba utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na 2. odstavek 54. člena Zakona o urejanj naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN), ki se v tem postopku, glede na določbo 190. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04-UPB, 14/05-popr. in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) še uporablja. Po tej določbi se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer, v skladu z 49. členom tega zakona, graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Pojasni, da je tožnik kot investitor dne 19. 3. 1990 pri prvostopenjskem organu vložil vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 188/11 k.o. …. Dne 17. 7. 1990 je bilo nato izdano lokacijsko dovoljenje, ki je bilo v pritožbenem postopku odpravljeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Dne 11. 8. 1994 je sledila izdaja novega lokacijskega dovoljenja, ki je bilo v pritožbenem postopku ponovno odpravljeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek, saj je investitor na podlagi sodnega sklepa na dostopni poti pridobil le služnost poti v kmetijske namene, ne pa tudi za namen gradnje in uporabe stanovanjske hiše na predmetnem zemljišču. Postopek se je nato nadaljeval šele 9. 10. 2003 z izdajo sklepa o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja - pravnomočne zagotovitve dostopa do predvidene stanovanjske hiše (t.j. razširitev služnosti poti po parcelah št. 527 in 525/4 k.o. … za namen gradnje in uporabo stanovanjske hiše). To predhodno vprašanje je bilo (v korist investitorja- tožnika) rešeno s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 28. 3. 2007. Na podlagi navedenega (brez kakršnekoli presoje skladnosti predmetne gradnje z materialnim predpisom) je prvostopenjski organ dne 3. 10. 2008 izdal lokacijsko dovoljenje, ki je predmet tega postopka.

Drugostopenjski organ nato ugotavlja, da so bile pri izdaji izpodbijanega lokacijskega dovoljenja zagrešene bistvene kršitve pravil upravnega postopka in materialnega predpisa. Poudarja, da je mogoče lokacijsko dovoljenje izdati le ob kumulativni izpolnitvi vseh zakonsko predpisanih pogojev, in da se lokacijsko dovoljenje izda na podlagi materialnega predpisa, ki velja v času njegove izdaje. V tem primeru gre za predpis, veljaven na dan 3. 10. 2008. Iz spisne dokumentacije (zlasti potrdila Občine Majšperk z dne 24. 9. 2008 in grafičnega prikaza) izhaja, da se parc. št. 188/11 k.o. Sveča ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Majšperk (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 20/92, 22/93, 26/94 in Uradni list RS, št. 52/97, v nadaljevanju Odlok o PUP). Iz grafičnega prikaza Odloka o PUP pa izhaja, da se ta parcela nahaja v 2. območju kmetijskih zemljišč. Ker so kmetijska zemljišča prvenstveno namenjena kmetijski pridelavi, so gradbeni posegi na njih zelo omejeni in se, poleg posebej določenih posegov, na 2. območju kmetijskih zemljišč dopušča le obnova in vzdrževanje stanovanjskih in drugih objektov. Ker pa gre v tem primeru za gradnjo stanovanjske hiše na 2. območju kmetijskih zemljišč, novogradnja stanovanjskih hiš pa med posegi, ki so na 2. območju kmetijskih zemljišč dopustni ni navedena (1. in 2. odstavek 6. člena Odloka o PUP), po presoji drugostopenjskega organa predmetna gradnja ni skladna z Odlokom o PUP. Ker predlagana gradnja na zadevnem zemljišču ni dovoljena, ni zadoščeno določbi 55. člena ZUN (po kateri se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih). Če pa konkretna gradnja na predmetnem zemljišču iz navedenih razlogov ni dopustna, je nezakonito tudi lokacijsko dovoljenje, če je v takem primeru izdano. Ker po povedanem predlagana gradnja stanovanjske hiše ni skladna z materialnim predpisom (Odlokom o PUP), potrebni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, predpisani po ZUN pa niso izpolnjeni, je bilo potrebno izpodbijano lokacijsko dovoljenje odpraviti, zahtevek investitorja za izdajo lokacijskega dovoljenja pa zavrniti (odločitev iz 2. in 3. točke izreka odločbe).

Drugostopenjski organ še pojasni, da so bile novogradnje stanovanjskih objektov na 2. območju kmetijskih zemljišč do spremembe odloka (Uradni list RS, št. 52/97) ob določenih pogojih (soglasje občinskega organa, pristojnega za kmetijstvo in gozdarstvo) dovoljene, od navedene spremembe naprej (kar velja še sedaj) pa niso več (dopuščena je le obnova in vzdrževanje objektov). Prvostopenjski organ je odločbi pritožbenega organa z dne 27. 3. 1996 sledil v napotilu glede pridobitve razširjene služnosti za dostop do stanovanjske hiše (in tako zadostil določbi 53. člena ZUN glede izkaza pravice graditi), ni pa upošteval splošnega načela glede izdaje upravnega akta, in sicer, da je odločbo potrebno izdati na podlagi predpisa, ki velja v času izdaje odločbe, kar je na podlagi materialnega predpisa, vključno z vsemi spremembami in dopolnitvami (če so bile v času od vložitve vloge do izdajo odločbe sprejete). Od spremembe Odloka o PUP (zlasti 2. odstavka 6. člena) pa na 2. območju kmetijskih zemljišč novogradnja stanovanjskih objektov, kot je že navedeno, ni več dovoljena, ne glede na dolžino trajanja postopka izdaje lokacijskega dovoljenja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija z laično tožbo. Navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor lokacijsko dovoljenje obravnavalo že dvakrat, ga obakrat vrnilo v ponovni postopek in mu naložilo odpravo pomanjkljivosti. Ko so bile pomanjkljivosti odpravljene, pa je našlo novo pomanjkljivost, ki prej ni bila sporna. V nadaljevanju opisuje potek postopkov in dejanj v času od nakupa zemljišča v letu 1989 dalje. Navaja, da je na Upravni enoti Ptuj prejel informacijo, da bo odločeno po predpisih, ki so veljali v času ob vložitvi vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ne strinja se s tem, da zdaj, ko je odpravil vse pomanjkljivosti in naredil vse, kar se je od njega zahtevalo, ne more pridobiti lokacijskega dovoljenja, ker so se predpisi spremenili, čeprav ni mogel vplivati na trajanje postopkov. Meni, da v postopku ni bilo upoštevano načelo pravičnosti ter tudi, da ni bilo upoštevano pravilo, da mora uradna oseba dajati stranki ustrezna pojasnila, da ne bi zaradi neukosti utrpela škode. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

K izreku sodbe Glede na načelo zakonitosti, izraženo v 1. odstavku 6. člena ZUP, organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Organ, ki v upravnem postopku odloča na prvi stopnji, izda odločbo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega do zaključka postopka. Iz načela zakonitosti izhaja, da organ na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi predpise, ki veljajo v času odločanja. Ker v obravnavani zadevi noben od uporabljenih materialnih predpisov ne vsebuje določb, ki bi določale drugače, je po presoji sodišča drugostopenjski organ s tem, ko je odpravil prvostopenjsko odločbo (lokacijsko dovoljenje) in sam odločil tako, da je tožnikovo vlogo zavrnil uporabil tiste predpise, ki so veljali v času odločanja, ravnal pravilno in zakonito.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je v času odločanja oziroma v času izdaje prvostopenjske odločbe (dne 3. 10. 2008) veljal Odlok o PUP iz katerega izhaja, da se parcela s parc. št. 188/111 k.o. … nahaja v 2. območju kmetijskih zemljišč. Na tem območju pa so, kot je navedel že drugostopenjski organ, gradbeni posegi zelo omejeni in se poleg posebej določenih posegov na tem območju dopušča le obnova in vzdrževanje stanovanjskih in drugih objektov. Ker Odlok o PUP za območje spornega zemljišča torej v času odločanja ni predvideval gradnje stanovanjskih hiš, tudi po presoji sodišča ni bila podana pravna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja za takšen poseg.

Sodišče sicer pritrjuje tožniku glede navedbe, da je v obravnavanem primeru postopek tekel izredno dolgo, vendar ob tem dodaja, da je v ZUP predpisan rok za izdajo odločbe (222. člen ZUP). V primerih, kadar prvostopenjski organi ne izdajo odločbe v predpisanem roku, pa ima stranka pravico do vložitve pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (4. odstavek 222. člena ZUP - molk organa). Tega instituta pa se tožnik, kot stranka, na zahtevo katere se je začel postopek, ni poslužil, kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov. V ostalem pa se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil drugostopenjski organ in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da tožnik ni navedel nobene okoliščine in trditve, na podlagi katerih bi bil možen sklep, da se dejansko stanje lahko dopolni z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

K izreku sklepa Na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1) sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. O oprostitvi plačila taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Ta mora predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov (1. in 2. odstavek 12. člena ZST-1). Upoštevaje v izjavi naveden podatek, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, je sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa.