Jedro

Pritožnik ni podal jasnega stališča oziroma zahtevka, da se sporni del nepremičnine izloči iz zapuščine (kar bi terjalo prekinitev zapuščinskega postopka in pritožnikovo napotitev na pravdo, v kateri bi moral uveljavljati svoj izločitveni zahtevek, saj zapuščinsko sodišče ne more odločati o spornih dejanskih vprašanjih).

Tudi če se šteje, da je pritožnik podal tak izločitveni zahtevek, zaradi česar bi moralo prvo sodišče prekiniti zapuščinski postopek in pritožnika napotiti na pravdo, prvo sodišče s tem, ko ni tako postopalo, ni kršilo pravice pritožnika kot dediča. Pravnomočnost sklepa o dedovanju po zapustnici ni ovira, da pritožnik o svojem zahtevku ne bi mogel sprožiti pravde. Če se bo tako odločil, bo to še vedno lahko storil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Spis je bil predložen pritožbenemu sodišču zaradi pritožbe dediča A. A. 22. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino ter odločilo, kateri dediči ga dedujejo ter v kakšnih deležih. Odločilo je tudi o ostalih relevantnih vprašanjih tega zapuščinskega postopka, kar vse je podrobneje razvidno iz izreka sklepa.

2. Zoper sklep sta se pritožila A. A. in B. B. Pritožba slednje je po vsebini predstavljala predlog za popravo računskih napak v izpodbijanem sklepu, ki jih je prvo sodišče odpravilo s sklepoma z dne 30. 3. 2015 in 15. 6. 2015. 3. A. A. (v nadaljevanju pritožnik) izpodbija sklep o dedovanju v delu, ki se nanaša na hišo in leseno lopo s pripadajočim zemljiščem. V laični pritožbi posebej ne navaja, iz katerih zakonskih razlogov se pritožuje, smiselno pa predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni sklep o dedovanju v izpodbijanem delu tako, da deduje nek delež na hiši z leseno lopo in pripadajočim zemljiščem. Navaja, da je zapustnica po oporokah zapustila hišo ... z zemljiščem zakoncema C., katerima pripada tudi lesena lopa na zemljišču parc. št. 358/7. Ko je oče zapustnice dobil posest kot darilo svoje mame je pritožnikova mama D. D. dobila manjši stanovanjski prostor, ki pa v sklepu ni omenjen. Prostor je desno od glavnega vhoda, gledano s ceste. Po sklepu o dedovanju bi ta nepremičnina pripadla v last tujim ljudem, ki niso v nobenem sorodstvenem razmerju z D. Želi, da bi na domačiji ostal še naprej nek potomec D. z nekim določenim deležem, ne pa zakonca C. v celoti. Predlaga, da se mu dodeli delež na nepremičninah, ki jih predstavlja hiša z leseno lopo in pripadajočim zemljiščem. Pritožnik je vložil še dodatek k pritožbi z dne 30. 3. 2016, katerega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bil vložen po poteku pritožbenega roka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je na naroku 22. 4. 2014 podal izjavo, da se strinja, da lopa z zemljiščem pripada C. C. in E. E. Gre za del nepremičnine parc. št. 358/7 k. o. X., ki sta jo dedovala C. C. in E. E., vsak do polovice (ostali dediči so svoje dedne deleže glede te nepremičnine odstopili navedenima sodedičema). Pritožnik je torej podal dedno izjavo o sprejemu dediščine (ta se ne more preklicati - prvi odstavek 138. člena ZD, pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi bila njegova dedna izjava razveljavljena na podlagi drugega odstavka 138. člena ZD), hkrati pa je svoj dedni delež glede lope z zemljiščem odstopil C. C. in E. E., ki sta sprejela njegov odstopljeni delež na tej nepremičnini. V tem delu (odstop dednega deleža sodediču) gre za dvostranski pravni posel, za katerega pritožnik tudi ne trdi, da bi bil razveljavljen (bodisi v soglasju z zakoncema C., bodisi po sodni poti). Pritožnikovo zavzemanje za spremembo sklepa o dedovanju (da bi prejel svoj dedni delež na lopi s pripadajočim zemljiščem) je zato neutemeljeno.

6. Enako velja za pritožbeno grajo odločitve prvega sodišča, da hišo na naslovu ... s pripadajočim zemljiščem dedujeta v celoti C. C. in E. E., vsak do polovice (iz podatkov spisa izhaja, da gre predvsem za parc. št. 359/1 in parc. št. 359/2, delno pa tudi za parc. št. 358/7, vse k. o. X.). To hišo z zemljiščem je zapustnica z oporoko zapustila zakoncema C. Pritožnik je trdil, da je njegova mama dobila manjšo stanovanjsko enoto v navedeni hiši (vloga z dne 30. 12. 2012), da ta enota ni zajeta v oporoki zapustnice in da naj se "vnese v celoto" (vloga z dne 8. 4. 2014) ter da ne soglaša, da to hišo z zemljiščem dobita C. C. in E. E. in se zato ne strinja s 1. točko oporoke z dne 14. 9. 2004, ker to pripada D. (zapuščinska obravnava dne 22. 4. 2014). S temi trditvami (ob njihovem za pritožnika najustreznejšem razumevanju) je pritožnik meril na to, da ta "manjša stanovanjska enota" ne spada v zapuščino, ker ni bila last zapustnice, vendar pa o tem ni podal jasnega stališča oziroma zahtevka, da se ta sporni del nepremičnine izloči iz zapuščine (kar bi terjalo prekinitev zapuščinskega postopka in pritožnikovo napotitev na pravdo, v kateri bi moral uveljavljati svoj izločitveni zahtevek, saj zapuščinsko sodišče ne more odločati o spornih dejanskih vprašanjih).

7. Tudi če se šteje, da je pritožnik podal tak izločitveni zahtevek, zaradi česar bi moralo prvo sodišče prekiniti zapuščinski postopek in pritožnika napotiti na pravdo, prvo sodišče s tem, ko ni tako postopalo, ni kršilo pravice pritožnika kot dediča. Pravnomočnost sklepa o dedovanju po zapustnici ni ovira, da pritožnik o svojem zahtevku ne bi mogel sprožiti pravde (peti odstavek 213. člena ZD). Če se bo tako odločil, bo to še vedno lahko storil. 8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).