Jedro

Prikritje, da je tožnik že pred tem vložil prošnjo za azil v Franciji in v Luxemburgu, je eden izmed razlogov, ki se po ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je Upravno sodišče Republike Slovenije, kot sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil), zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Tako je odločila, ker je ugotovila, da tožnik azilni postopek zlorablja s tem, ko je prikril, da je pred podajo prošnje za azil v Republiki Sloveniji že pred tem vložil prošnjo za azil v Franciji in v Luxemburgu. To pa je eden od razlogov, ki se po ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je tožnik že pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji zaprosil za azil v Franciji in Luxemburgu, kar je pri vložitvi prošnje za azil v naši državi zamolčal. Pritrjuje stališču tožene stranke, da zaradi majhne časovne odmaknjenosti tega ni mogel pozabiti, tudi sicer pa je vložitev prošnje za azil v neki državi tako pomembno dejanje, da ni mogoče, da se ga nekdo ne bi mogel spomniti. Zato pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da gre za namerno zamolčanje tega dejstva.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Dejstvo, da je pred tem že zaprosil za azil v drugi državi ni tak razlog, da ne bi morala tožena stranka njegovo prošnjo vsebinsko obravnavati in ugotoviti, če mu v matični državi grozi stalno preganjanje. Kot je povedal v predhodnem postopku, je moral pobegniti iz Kosova zaradi sporov zaradi nekega zemljišča oziroma prejšnjimi stanovalci hiše, ki so jo brezpravno okupirale tretje osebe in streljale iz hiše, zato so se morali izseliti in pobegniti, policija pa jih ni zaščitila. Prvostopno sodišče ga tudi ni zaslišalo na glavni obravnavi, zato je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in se pri tem oprla na določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi prikritje, da je prosilec že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost (4. alinea 36. člena ZAzil).

Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka utemeljeno odločala v pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je tožena stranka pravilno ugotovila in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na podlagi zgoraj navedenih določb ZAzil. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik že pred podajo prošnje za azil v Republiki Sloveniji, za azil zaprosil v Franciji (1.7.2004) in v Luxemburgu (1.3.2006). Prikritje, da je prosilec že pred tem vložil prošnjo za azil v drugih državah, pa je eden izmed razlogov, ki se po ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Pritožbeno sodišče se tako strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da obstaja razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na navedeni pravni podlagi.

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka, ne glede na to, da je pred tem že zaprosil za azil v drugi državi, njegovo prošnjo vsebinsko obravnavati in ugotoviti, če mu v matični državi grozi stalno preganjanje. V pospešenem postopku ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, saj so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru pa so bile, kot že navedeno, podane okoliščine, ki se nanašajo na razloge iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 4. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj je odločilo na seji. Tožnik namreč ni navedel, v čem naj bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od izjave v prošnji za azil in kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.