Jedro

Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.

V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I.Pritožbi zoper točki I in II izreka sklepa sodišča prve stopnje se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se v tem delu zdaj v celoti glasi:

II."I. Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I 266/2025 z dne 3. 6. 2025 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo.

II. Odločitev o stroških postopka z ugovorom zoper sklep o izvršbi se pridrži za končno odločbo.

II.Pritožba zoper zavrnilni del točke III izreka in zoper točko IV izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže.

III.Pritožba zoper točko V izreka sklepa sodišča prve stopnje se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških v zvezi s predlogom za odlog izvršbe drugodolžnice, zavrne in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje v točki V izreka potrdi.

V delu, v katerem se pritožba zoper točko V izreka sklepa sodišča prve stopnje nanaša na odločitev o stroških v zvezi s predlogom za odlog izvršbe prvodolžnice, se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu točke V izreka spremeni tako, da se odločitev o stroških v zvezi s predlogom za odlog izvršbe prvodolžnice pridrži za končno odločbo.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka ugovor dolžnic zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen. Pod točko II izreka je odločilo, da sta dolžnici dolžni upnikoma plačati stroške v zvezi z odgovorom na ugovor v znesku 149,33 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila. Pod točko III izreka je delno ugodilo predlogu prvodolžnice za odlog izvršbe in izvršbo na nepremičnine zoper prvodolžnico odložilo do odločitve o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 876/2024 z dne 4. 2. 2025 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 12/2021 z dne 16. 10. 2023, v presežku pa je predlog za odlog izvršbe zavrnilo. Pod točko IV izreka je predlog drugodolžnice za odlog izvršbe kot neutemeljen zavrnilo. Pod točko V izreka je odločilo, da stroške v zvezi s predlogom za odlog dolžnici nosita sami.

2.Zoper točke I, II, IV in V izreka ter zoper zavrnilni del točke III izreka se pritožujeta dolžnici, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi ugovora sodišču prve stopnje očitata, da je utemeljitev, da je izvršilno sodišče vezano na pravnomočen izvršilni naslov in da v izvršilnem postopku ni dopustno presojati materialne pravilnosti sodbe, preozka in formalistična. Navajata, da v ugovoru dolžnici nista uveljavljali zgolj ponovnega vsebinskega nestrinjanja s terjatvijo, ampak sta zatrjevali ovire za dopustnost izvršbe zoper konkretni osebi, tj. vprašanje, ali izvršilni naslov sploh lahko učinkuje zoper dolžnici v obsegu, kot ga uveljavljata upnika. Menita, da gre v tem primeru za vprašanje pasivne legitimacije in obsega odgovornosti, ki ni "ponovno sojenje" o terjatvi, ampak tipičen ugovorni razlog, relevanten za dopustnost izvršbe zoper določeno osebo. Kljub temu sodišče prve stopnje vsebinskega preizkusa teh navedb ni opravilo. Kot zmotno izpodbijata tudi odločitev o delni zavrnitvi predloga za odlog izvršbe zoper prvodolžnico in o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe zoper drugodolžnico. Sodišču prve stopnje očitata, da je, potem ko je ugodilo odlogu izvršbe na nepremičnine prvodolžnice, brez konkretne presoje zavrnilo odlog izvršbe zoper prvodolžnico z drugimi izvršilnimi sredstvi, kar je v nasprotju z namenom instituta odloga in z načelom sorazmernosti. Prav tako pa ni opravilo vsebinske presoje, ali so pri drugodolžnici podane okoliščine težko nadomestljive škode v okviru celotnega konteksta zadeve, ko je sporno prav vprašanje, ali izvršilni naslov lahko učinkuje zoper dolžnici. Menita, da bi sodišče prve stopnje odlog moralo dovoliti v celoti, vsaj do odločitve o izrednem pravnem sredstvu. Dolžnici nasprotujeta tudi odločitvi o stroških. Menita, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških moralo upoštevati, da je prvodolžnica delno uspela s predlogom za odlog izvršbe, zaradi česar sodišče ne bi smelo odločiti tako, kot da uspeha ni bilo, ampak stroške razdeliti sorazmerno ali odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške v delu, v katerem ni uspela. Opozarjata, da je nelogično, da je sodišče stroške odgovora upnikov priznalo v celoti, stroškovni učinek delnega uspeha dolžnice pri odlogu pa je v celoti izničilo, čeprav iz spisa izhaja, da sta upnika nasprotovala tudi odlogu. Sodišču druge stopnje predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnic ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršba ustavi. Podredno, če sodišče druge stopnje ugovoru ne bi ugodilo, pa predlagata, da sodišče druge stopnje odločitev v zavrnilnem delu točke III izreka in v točki IV izreka spremeni tako, da izvršbo za obe dolžnici v celoti odloži najmanj do odločitve o izrednem pravnem sredstvu, oziroma da izpodbijani sklep v navedenih delih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlagata tudi spremembo odločitve o stroških, in sicer tako, da se točka II izreka odpravi oziroma sorazmerno zmanjša in da se točka V izreka spremeni tako, da se o stroških postopka odloga odloči po načelu uspeha, najmanj v korist prvodolžnice, ki je bila z odlogom uspešna, oziroma da vsaka stranka nosi svoje stroške. Priglašata pritožbene stroške.

3.Upnika na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba delno ni dovoljena, delno ni utemeljena, delno pa je utemeljena.

K pritožbi zoper točki I in II izreka sklepa sodišča prve stopnje:

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 3. 6. 2025 zoper dolžnici dovolilo izvršbo za izterjavo 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje do plačila in izvršilnih stroškov, odmerjenih s tem sklepom, za primer plačilne zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo. Izvršbo je dovolilo na podlagi izvršilnega naslova, sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 12/2021 z dne 16. 10. 2023, izdane v pravdni zadevi tožeče stranke A. A. in B. B. zoper toženo stranko C. C. in D. D. . Navedena sodba se v točki II izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, z dne 26. 3. 2021, dalje pa do plačila."

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ne more preizkušati materialnopravne zakonitosti in pravilnosti sodbe, ki je izvršilni naslov, ampak je, dokler takšna sodba ni razveljavljena, odpravljena ali spremenjena,1 obveznost iz izvršilnega naslova dolžno le prisilno izvršiti. Vprašanje, ali je odločitev o obveznosti dolžnic, da morata upnikoma plačati zgoraj navedeni znesek, pravilna z vidika pravnih in dejanskih razlogov, ki sta jih v ugovoru navedli dolžnici (tj. da dolžnici nista pasivno legitimirani za obveznosti zapustnika; da dedovanje po zapustniku sploh ni bilo uvedeno; da je upnik vlagal v nepremičnino zapustnika E. E. in ne v nepremičnino dolžnice; da je bil dolžnik upnika zapustnik, dolžnica pa je z zapustnikom sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je aleatorne narave in ni mogoče šteti, da je od zapustnika karkoli prejela na neodplačen način, zaradi česar ne more biti dolžna upniku; da dolg ne more biti predmet dedovanja; da se premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne more transformirati v zapuščino), zato ne more biti predmet presoje v izvršilnem postopku, ampak v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov. Po pravnomočnosti sodbe, ki je izvršilni naslov, lahko dolžnici pravilnost sprejete odločitve, pod predpostavko izpolnjevanja procesnih pogojev, izpodbijata v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi,2 ne pa v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da zgoraj navedeni ugovorni razlogi ne pomenijo razlogov, ki preprečujejo izvršbo, posledično pa tudi utemeljeno ni presojalo njihove vsebinske utemeljenosti. V tej zvezi podani pritožbeni očitki tako niso utemeljeni.

7.Vendar pa je sodišče prve stopnje tako pri odločanju o predlogu za izvršbo kot tudi pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi očitno spregledalo, da v točki II izreka sodbe P 12/2021, v kateri je bilo dolžnicama naloženo plačilo 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. S tem pa je podan ugovorni razlog iz 3. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na obstoj katerega mora sodišče pri odločanju o ugovoru paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

8.Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.3

9.Ob uradnem preizkusu sklepa z vidika razlogov iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ je sodišče druge stopnje nadalje še ugotovilo, da v točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnic zoper odločitev o zavrnitvi ugovora ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in četrti odstavek 58. člena ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih izhodišč ponovno odločiti o predlogu za izvršbo.

11.Glede na odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in vrnitvi zadeve v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev, sprejeto pod točko II izreka izpodbijanega sklepa, in odločitev o stroških ugovornega postopka ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo (tj. za ponovno odločitev o predlogu za izvršbo). Odločitev o stroških, ki so strankam nastali v ugovornem postopku, je namreč odvisna (tudi) od končnega uspeha strank v novem postopku odločanja o predlogu za izvršbo.

K pritožbi zoper točki III in IV izreka sklepa sodišča prve stopnje:

Sodišče druge stopnje je z odločitvijo, sprejeto pod točko I izreka tega sklepa, sklep o izvršbi razveljavilo, kar pomeni, da izvršba v tej fazi postopka ni več dovoljena in se do morebitne ponovne dovolitve izvršbe v novem postopku ne bo opravljala. S tem je prenehal pravni interes dolžnic za pritožbo zoper odločitev o (delni) zavrnitvi njunega predloga za odlog izvršbe, sprejeto pod točkama III in IV izreka sklepa sodišča prve stopnje. Sicer pa sta dolžnici pravni interes za pritožbo v tem delu izgubili tudi v posledici sprejetja odločitve vrhovnega sodišča o reviziji zoper sodbo, ki je izvršilni naslov. Dolžnici sta namreč v predlogu za odlog predlagali odlog izvršbe do konca postopka o reviziji, s sprejetjem odločitve vrhovnega sodišča o vloženi reviziji pa se je iztekel čas, za katerega sta dolžnici predlagali odlog izvršbe, prav tako pa tudi najdaljši čas, za katerega se izvršba lahko odloži v primeru odloga izvršbe zaradi vložitve pravnega sredstva (prvi odstavek 74. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo dolžnic zoper zavrnilni del točke III izreka in zoper točko IV izreka sklepa sodišča prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper točko V izreka sklepa sodišča prve stopnje:

Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških predloga dolžnic za odlog izvršbe, ki jo je sprejelo na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ, oprlo na ugotovitev, da ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžnicama neutemeljeno povzročil, zaradi česar morata dolžnici svoje stroške v zvezi s predlogom za odlog nositi sami. Glede na dejstvo, da drugodolžnica s predlogom za odlog izvršbe ni uspela, je takšno stališče sodišča prve stopnje v zvezi s stroški, ki so v zvezi s predlogom za odlog nastali drugodolžnici, pravilno, in sicer ne glede na to, da je sodišče druge stopnje ugovoru dolžnic s predmetnim sklepom ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, ter neodvisno od odločitve, ki bo v novem postopku sprejeta o predlogu za izvršbo. Sodišče druge stopnje je v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških, ki jih je s predlogom za odlog izvršbe imela drugodolžnica, zato pritožbo zoper točko V izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Drugače pa velja glede stroškov, ki so s predlogom za odlog izvršbe nastali prvodolžnici, ki je s predlogom za odlog izvršbe delno uspela. Ali je upnik stroške, ki so prvodolžnici nastali s predlogom za odlog izvršbe, (v celoti ali delno) neutemeljeno povzročil, je (med drugim) odvisno od vprašanja, ali je upnik izvršbo zoper prvodolžnico utemeljeno predlagal (le če je bil predlog za izvršbo utemeljen, je namreč mogoče šteti, da upnik stroškov predloga za odlog izvršbe niti v obsegu, v katerem je prvodolžnica s predlogom uspela, prvodolžnici ni neutemeljeno povzročil). Ker je sodišče druge stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo, je sodišče druge stopnje pritožbi zoper točko V izreka sklepa sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na stroške, ki jih je v zvezi s predlogom za odlog izvršbe imela prvodolžnica, ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je odločitev o teh stroških ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo, tj. za odločbo, ki bo izdana novem postopku odločanja o predlogu za izvršbo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K odločitvi o pritožbenih stroških:

Odločitev o stroških pritožbe temelji na tretjem v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1Tako v trenutku izdaje sklepa o izvršbi kot v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa izvršilni naslov še ni bil razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.

2V tej zvezi je prvodolžnica (ne pa tudi drugodolžnica, saj je bil njen predlog za dopustitev revizije zavrnjen) zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 876/2024 z dne 4. 2. 2025 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 12/2021 z dne 16. 10. 2023 vložila revizijo, kot izhaja iz podatkov spisa pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026 (torej po izdaji sklepa o izvršbi in po izdaji izpodbijanega sklepa) reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako: - da se pritožbi prve toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne, v III. točki pa tako, da je (le) druga toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, zato se sklep o stroških z dne 16. 6. 2025 spremeni tako, da je druga toženka dolžna tožeči stranki namesto 10.984,87 EUR plačati 5.492,44 EUR; - da je dolžna tožeča stranka prvi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 513,32 EUR.

3Prim. VSL sklep I Ip 690/2025 z dne 14. 8. 2025, VSL sklep I Ip 791/2024 z dne 7. 8. 2024, VSL sklep II Ip 207/2021 z dne 3. 3. 2021, VSM sklep I Ip 147/2022 z dne 4. 5. 2022.

4VSL sklep I Ip 690/2025 z dne 14. 8. 2025, VSL sklep I Ip 791/2024 z dne 7. 8. 2024, VSL sklep II Ip 207/2021 z dne 3. 3. 2021.