Jedro

Šele po zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi je zagovornik zahteval izločitev njegovega mnenja iz spisa in postavitev drugega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V zakonu je namreč določeno, kdaj se sodba ne sme opreti na mnenje izvedenca in kdaj je potrebno izvedensko mnenje izločiti iz spisa.

Izrek

Zahtevi obsojenega R.Š. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. R.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen treh let in šestih mesecev zapora. Ob upoštevanju kazni 10 mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v K. z dne 14.7.1995, opr. št. K 86/95, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. z dne 30.11.1995, je bila nato obsojencu izrečena enotna kazen štirih let in dveh mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 7.6.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi uveljavlja več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 29. člena ustave, 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 14. člena mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožnico zavrže kot nedopustno in postopek zoper obsojenca ustavi, ali da obsojenca oprosti obtožbe; podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Dne 13.6.1996 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil še obsojenec. Njegova zahteva je po vsebini in predlogu povsem enaka zagovornikovi zahtevi.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta neutemeljeni.

Zagovornik vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, da se sodba opira na izvedeniško mnenje dr. J. L., ki bi moralo biti izločeno iz spisa. To bistveno kršitev je zagovornik neutemeljeno uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. V zakonu je namreč določeno, kdaj se sodba ne sme opreti na mnenje izvedenca in kdaj se mora podano izvedenčevo mnenje izločiti iz spisa (1. odstavek 251. člena in 1. odstavek 83. člena ZKP). V konkretnem primeru ti pogoji niso bili podani, zato o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ni moč govoriti, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče druge stopnje v svoji sodbi (1. odstavek na 3. strani). Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je preiskovalni sodnik s postavitvijo izvedenca dr. L. kršil določbo 1. odstavka 249. člena ZKP, ker o tem ni obvestil obsojenca in njegovega zagovornika, da bi lahko zahtevala postavitev drugega izvedenca, pa je v nasprotju s podatki spisa. Odredba o določitvi dr. J.L. za izvedenca je bila namreč vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku (list. št. 63). Na glavni obravnavi pa je bil ta izvedenec neposredno zaslišan na predlog obsojenčevega zagovornika. Šele po zaslišanju dr. L. je zagovornik zahteval izločitev njegovega mnenja iz spisa in postavitev drugega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo in to svojo odločitev v razlogih sodbe tudi ustrezno obrazložilo (zadnji odstavek na 14. strani).

Zagovornik tudi napačno razume uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev načela domneve nedolžnosti. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 180. člena KZ je uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Torej je bil državni tožilec upravičen tožilec, njegova obtožnica pa je z zavrnitvijo zagovornikovega ugovora postala pravnomočna (285. člen ZKP). Zato z izpodbijano sodbo ni bila storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Razlogi, s katerimi zagovornik utemeljuje to kršitev - da je bil obsojenec v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti od začetka kazenskega postopka in tudi v obtožnici obravnavan kot storilec posilstva - bi lahko pomenili le tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo samo, če je šlo za takšne kršitve, ki so vplivale na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V konkretnem primeru pa takšnih kršitev ni, predvsem pa jih ni storilo sodišče. S tem, ko je bilo v obtožnici navedeno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje posilstva, oziroma, ko je sodišče navedlo, da je zoper obsojenca "v teku kazenski postopk zaradi kaznivega dejanja posilstva" - in torej ni bilo izrečno navedeno, da je podan le utemeljen sum, da je storil omenjeno kaznivo dejanje - še ni bila kršena obsojenčeva z ustavo in citiranimi mednarodnimi akti zagotovljena človekova pravica domneve nedolžnosti, kot to trdi zagovornik. Iz celotne obtožnice ter formulacije, da je "v teku kazenski postopek", je bilo namreč tudi prava nevešči osebi razumljivo, da obsojencu krivda še ni bila dokazana in da še ni veljal za storilca kaznivega dejanja.

Opis obsojenčevega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je identičen opisu dejanja v obtožnici. Ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. S tem, ko je sodišče v razlogih sodbe ugotovilo, da je obsojenec uporabil zoper oškodovanko silo tudi neposredno pred dejanjem, ki je v izreku opisano kot posilstvo, še ni prekoračilo obtožbe. Sodišče namreč ni obsodilo obsojenca za nekaj, kar ni bilo predmet obtožbe, ugotavljanje teh dejstev pa je bilo potrebno tudi zaradi presoje verodostojnosti obsojenčevega zagovora in oškodovankine izpovedbe. Zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Uporaba sile, ki je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, je v izreku sodbe sodišča prve stopnje dovolj konkretizirana. Izrek sodbe torej ni nerazumljiv. Obrazložitev sodbe pa tudi ni glede odločilnih dejstev v nasprotju z izrekom sodbe. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa zagovornik v zahtevi ne navaja konkretno, v čem naj bi bila nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, temveč se sklicuje na svoje navedbe v pritožbi. Le-te pa je sodišče druge stopnje ocenilo in zavrnilo (zadnji odstavek na strani 4).

Kršitev pravice obrambe predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP le, če gre za kršitev obrambe na glavni obravnavi. Morebitne kršitve pravice obrambe v fazi preiskave ali celo v predkazenskem postopku so lahko zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo le, če so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V obravnavani zadevi pa, po mnenju vrhovnega sodišča, ne gre za takšne kršitve. Za odvzem prostosti namreč ni vedno potreben nalog sodišča. Če je to potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja, so policisti ob pogojih iz 1. odstavka 218. člena ZKP upravičeni tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje (v konkretnem primeru hotelsko sobo). Oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, ima pravico do zagovornika od odvzema prostosti dalje, o čemer mora biti poučena (3. odstavek 4. člena in 3. odstavek 157. člena ZKP). Iz odločbe o pridržanju je razvidno, da je bil obsojencu prostost odvzeta dne 26.10.1995 ob 00.45 uri ter da je bil istega dne ob 03.00 uri poučen o pravici do odvetnika. Čeprav obsojenec ni bil takoj po aretaciji poučen o pravici do zagovornika, pa to dejstvo ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, saj obsojenec tudi takrat, ko je bil obveščen o tej svoji pravici, ni zahteval zagovornika (zato mu ga je po odreditvi pripora po uradni dolžnosti postavilo sodišče). V preiskavi je obsojenec koristil svojo ustavno in zakonsko pravico, da se ni dolžan zagovarjati. Navedbe v nadzorstveni pritožbi obsojenčeve zagovornice v preiskavi, odvetnice M.T., da ji je bilo onemogočeno komuniciranje s priprtim obsojencem, pa je v skladu z določbo 2. odstavka 191. člena ZKP preveril predsednik prvostopnega sodišča in o svojih ugotovitvah obvestil zagovornico (z dopisom z dne 16.11.1995,).

Kršitev pravice obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP in 3. alineje 29. člene ustave zagovornik utemeljuje tudi s tem, da so bili vsi njegovi dokazni predlogi zavrnjeni, pritožbeno sodišče pa v pritožbi ponujenih dokazov ne "omenja in ne komentira". V zvezi s tem vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo vseh dokaznih predlogov obrambe, saj je na zahtevo zagovornika neposredno na glavni obravnavi zaslišalo izvedenca dr. J.L. in pričo dr. N.R. Predlog obrambe za zaslišanje drugega izvedenca psihiatra ter izvedenca farmakologa ter predlog za zaslišanje priče O.D. in poizvedbe pri dr. K. glede oškodovankine zasvojenosti z mamili, je sodišče zavrnilo in v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP navedlo razloge, zakaj temu dokaznemu predlogu ni ugodilo (na straneh 9, 14 in 15). Sodišče druge stopnje je ocenilo vse pravno relevantne zagovornikove pritožbene navedbe, s katerimi je uveljavljal kršitev pravice obrambe ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker sodišče ni dolžno izvesti vsak dokazni predlog stranke, če oceni, da predlagani dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačnega dejanskega stanja, oziroma, da gre za dokaz, ki ni relevanten za pravilno presojo (kot je bilo v konkretni zadevi), ni podana zatrjevana kršitev pravice obrambe.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar iz obrazložitve te kršitve izhaja, da po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč zgolj izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, da je obsojenec storil kaznivo dejanje posilstva. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti zagovornikovih trditev, da obsojenec ni storil očitanega mu posilstva - in ki so tudi sicer podane na način, ki presega meje dobrega okusa ter ni v korist ugleda odvetniškega poklica.

Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti je dobesedno prepisana zagovornikova zahteva. Zato odločitev vrhovnega sodišča o tej zahtevi ne potrebuje posebne obrazložitve. V zvezi z vlogo, ki jo je obsojenec priložil zahtevi za varstvo zkonitosti in v kateri graja ravnanje sodišča in uprave zapora po pravnomočnosti sodbe, pa je potrebno obsojencu pojasniti, da ta njegova vloga ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po povedanem zatrjevane kršitve zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče obe zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).