Jedro

Kadar eden od razvezanih zakoncev odsvoji skupno premoženje brez soglasja drugega, ta zaradi tega ne more biti prikrajšan na premoženju. Ima lahko podoben položaj kot bi ga imel po drugem odstavku 122. člena zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ko skupno premoženje ne bi bilo mogoče razdeliti (ker je nedeljivo ali pa je delitev preprečil drugi z nedovoljenim razpolaganjem). Prizadeti skupni lastnik bi imel pravico do plačila vrednosti svojega deleža na taki skupni stvari. Navedeno določilo ZNP je materialnopravne narave in je zato uporabljivo tudi za rešitev takih sporov, kot je predmetni. Do enakega pravnega zaključka pa pripeljejo tudi določbe o neupravičeni pridobitvi zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Če pravnega posla prizadeti razvezani zakonec ne izpodbija, ima do drugega denarno terjatev. Ta terjatev po višini pa ne more biti odvisna od tega, ali je in koliko drugi iztržil za odsvojeno skupno premoženje (odsvojitev je lahko brezplačna ali le delno odplačna), pač pa od njegove vrednosti (oziroma deleža prizadetega partnerja na skupnem premoženju). Zato taka terjatev, kot je sporna, ne more predstavljati čiste denarne terjatve. O čisti denarni terjatvi je praviloma mogoče govoriti le v pogodbenih (v razmerjih med pogodbenikoma) in ne zunajpogodbenih razmerjih.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje v pobijanem (zavrnilnem delu) izreka razveljavita in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici 55,00 SIT, kot je znašala kupnina novega avtomobila R4, in tolarsko protivrednost 263,00 USA dolarjev v znesku 37.729,00 SIT ali skupaj 37.784,03 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1997 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se ugodi celotnemu njenemu zahtevku. V reviziji poudarja svoje stališče, da v sporu ne gre za čisto denarno terjatev, ker tožnica iztožuje vrednost skupnega avtomobila, ki ga je toženec po razdoru skupnosti odtujil brez njenega soglasja. Ker spornega avtomobila ni več, ima pravico zahtevati vrnitev vrednosti avtomobila. Toženec je namreč brez podlage pridobil zase korist, tožnica pa je za to vrednost prikrajšana. Po sodni praksi se višina neupravičene obogatitve ugotavlja po razmerah v času, ko se zaključi glavna obravnava.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica v reviziji formalno ni opredelila, niti ga ni v razlogih pojasnila. Toženčeva revizija zato ni dajala podlage za preizkus pobijanih sodb v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razen glede uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), ki pa po ugotovitvah revizijskega sodišča v tem primeru ni bila zagrešena.

Utemeljeno pa revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči nižjih stopenj tudi po oceni revizijskega sodišča nista uporabili na ugotovljeno dejansko stanje tistih določb materialnega prava, ki bi jih morali uporabiti. Zmotno sta namreč zaključevali, da je predmet spora vsota denarja to je kupnina za avtomobil, zaradi česar naj bi bila toženčeva obveznost, da plača tožnici tisto število denarnih enot, ki ustreza njenemu deležu na po tožencu odsvojenem skupnem avtomobilu ter da bi bila drugačna presoja v nasprotju z načelom monetarnega nominalizma.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica vložila predlog za razdružitev skupnega premoženja in ker se je med postopkom pokazalo, da je toženec neposredno po razdoru njune skupnosti prodal le en mesec pred tem za 550.000,00 takratnih din kupljen nov avtomobil (leta 1985), je s tožbo zahtevala od toženca plačilo vrednosti 2/3 spornega avtomobila, po spremembi tožbe 10.1.1997 pa celotno vrednost vozila v višini 739.700,00 SIT (in tolarsko protivrednost v USA dolarjih izročenega posojila v znesku 37.729,03 SIT, ki pa ni več sporno in se zato v nadaljevanju ne omenja več). Ker sta ocenili, da je toženec leta 1985 dobil za prodani praktično novi avtomobil toliko kot je znašala kupnina novega avtomobila 550.000,00 takratnih din in ker sta nadalje ocenili, da je znašal tožničin delež na avtomobilu 66%, sta tožencu naložili, da plača tožnici ob upoštevanju denominacije 55,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1997 dalje.

Po presoji revizijskega sodišča kaže ugotovljeno dejansko stanje, da se nanaša spor pravdnih strank na njuno skupno premoženje oziroma razdelitev le-tega. Take pravne narave spor razvezanih zakoncev ne izgubi, kadar eden od njiju po razpadu skupnosti in brez soglasja drugega odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja. Če pravnega posla prizadeti razvezani zakonec ne izpodbija, ima do drugega denarno terjatev. Ta terjatev po višini pa ne more biti odvisna od tega, ali je in koliko drugi iztržil za odsvojeno skupno premoženje (odsvojitev je lahko brezplačna ali le delno odplačna), pač pa od njegove vrednosti (oziroma deleža prizadetega partnerja na skupnem premoženju). Zato taka terjatev, kot je sporna, ne more predstavljati čiste denarne terjatve. O čisti denarni terjatvi je praviloma mogoče govoriti le v pogodbenih (v razmerjih med pogodbenikoma) in ne zunajpogodbenih razmerjih.

Iz povedanega je treba zaključiti: kadar eden od razvezanih zakoncev odsvoji skupno premoženje brez soglasja drugega, ta zaradi tega ne more biti prikrajšan na premoženju. Ima lahko podoben položaj kot bi ga imel po drugem odstavku 122. člena zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ko skupno premoženje ne bi bilo mogoče razdeliti (ker je nedeljivo ali pa je delitev preprečil drugi z nedovoljenim razpolaganjem). Prizadeti skupni lastnik bi imel pravico do plačila vrednosti svojega deleža na taki skupni stvari. Navedeno določilo ZNP je materialnopravne narave in je zato uporabljivo tudi za rešitev takih sporov, kot je predmetni. Do enakega pravnega zaključka pa pripeljejo tudi določbe o neupravičeni pridobitvi zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta zakon v prvem odstavku v povezavi z drugim odstavkom 210. člena ZOR določa, da kadar premoženje neke osebe preide med premoženje druge, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali zakonu, ga mora pridobitelj vrniti, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Pravno pravilno izhodišče za rešitev takega spora, kot je predmeten, je, da ima prizadeti skupni lastnik pravico do nadomestitve vrednosti deleža na premoženju, s katerim je drugi skupni lastnik nedovoljeno razpolagal. Ker pa sta sodišči nižjih stopenj izhajali iz pravno zmotnega naziranja, da je predmet spora čista denarna terjatev, nista presodili sicer ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki so potrebne za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku po vrednostnem kriteriju. Iz razlogov drugega odstavka 395. člena ZPP je zato moralo revizijsko sodišče razveljaviti sodbi sodišč obeh nižjih stopenj v zavrnilnem delu in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi ter oceni tudi okoliščine, ki so potrebne za presojo spora v smislu spredaj navedenih pravnih podlag (377. v zvezi s 399. členom ZPP). Med temi okoliščinami bodo torej odločilne vrednost spornega vozila v času odločanja (pri tem je sodišče seveda vezano na postavljen zahtevek) in tožničin delež na spornem premoženju. Nato pa naj o razveljavljenem delu, to je zavrnilnem delu tožničinega tožbenega zahtevka ponovno odloči. Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.