Jedro

Pri prekršku po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU ne gre za kršitev obveznosti, ki jo pravni osebi in njeni odgovorni nalaga zakon, temveč za kršitev obveznosti, ki je posamezni pravni osebi naložena s pozivom prekrškovnega organa. Zato take obveznosti storilec ne more zavestno in voljno kršiti, če ni predhodno seznanjen z vsebino poziva oziroma sploh z obstojem takega poziva. Odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe za tovrstni prekršek zato ni mogoče črpati na podlagi odgovornosti za zakonitost poslovanja pravne osebe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe zoper plačilni nalog Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, št. Dt 71010-13233/2019-2 (04-560-12) z dne 27. 9. 2019 ugodi in se postopek o prekršku zoper pravno osebo in njeno odgovorno osebo zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 95. člena Zakona o finančni upravi (ZFU) ustavi na podlagi 5. točke 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo plačilni nalog prekrškovnega organa Finančne uprave Republike Slovenije z dne 27. 9. 2019 po uradni dolžnosti spremenilo v delu glede izrečene sankcije pravni osebi V. d.o.o. - v stečaju, ki je prenehala obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra 20. 5. 2021 tako, da se pravno osebo sicer spozna za odgovorno, sankcije pa se ji na podlagi drugega odstavka 14.b člena ZP-1 ne izreče (I. točka izreka), zahtevo za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe M. Č. zoper isti plačilni nalog pa je zavrnilo kot neutemeljeno (II. točka izreka). Odgovorni osebi pravne osebe je naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 85,00 EUR ter stroškov v višini 13,64 EUR. Glede morebitnih naknadno nastalih stroškov pa odločilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujejo zagovorniki odgovorne osebe pravne osebe, ki izpodbijajo navedeno sodbo v celoti iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po drugem odstavku 66. člena ZP-1 ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog in navedeni plačilni nalog odpravi ter postopek ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z 2. točko prvega odstavka 95. člena ZFU se z globo od 2.000,00 do 10.000,00 EUR za prekršek kaznuje pravna oseba, če uradni osebi ne sporoči podatkov oziroma predloži listin in dokumentov (17. člen ZFU), odgovorna oseba pravne osebe pa se za isti prekršek kaznuje z globo od 850,00 do 2.200,00 EUR. Prvi odstavek 17. člena ZFU namreč določa, da lahko uradna oseba zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da ji v določenem roku in na določenem kraju sporoči katerikoli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja. Oseba na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov.

5. V zahtevi za sodno varstvo sta pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe v bistvenem zatrjevali, da niti na dan storitve prekrška nista bili seznanjeni z dopisom z dne 3. 12. 2018, s katerimi je prekrškovni organ od njiju zahteval predložitev dokazil in podatkov. Pravna oseba je namreč za zastopanje v navedenem postopku pooblastila Odvetniško družbo ... d.o.o., ki ji je bil vročen poziv z dne 3. 12. 2018, vendar omenjena odvetniška družba do 22. 12. 2018, ko naj bi bil storjen prekršek, tega dopisa ni posredovala odgovorni osebi pravne osebe.

6. Glede na take navedbe je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo odgovorno osebo pravne osebe, pričo A. Ž., odvetnika v Odvetniški družbi ... d.o.o., ter mag. K. U., višjo inšpektorico pri prekrškovnem organu, ter prebralo listine naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je bil poziv FURS za predložitev podatkov z dne 3. 12. 2018 vročen pooblaščeni družbi za vročanje prek sistema e-davki Odvetniški družbi ... d.o.o. 18. 12. 2018, (-) da je 3-dnevni rok za predložitev podatkov in dokazil potekel 21. 12. 2018 in (-) da je pooblaščenec, odvetnik A. Ž. iz Odvetniške družbe ... d.o.o., poziv za predložitev podatkov v zvezi z davčnim nadzorom z dne 3. 12. 2018 odgovorni osebi pravne osebe posredoval preko elektronskega sporočila 5. 1. 2019. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe o zahtevi za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je sodišče prve stopnje odgovorni osebi pravne osebe očitalo, da bi moral po tem, ko je bil seznanjen s pozivom z dne 3. 12. 2018 in ko je vedel, da pooblaščenec na noben poziv ni odgovoril, kot dober gospodar sam takoj stopiti v kontakt z inšpektorico, ji pojasniti nastalo situacijo in predložiti zahtevane podatke oziroma izkazati zakaj podatkov ne more posredovati, pa ni storil nič od tega, kljub temu, da je imel dovolj časa, saj je plačilni nalog bil izdan šele 27. 9. 2019. Sklicevanje odgovorne osebe pravne osebe, da mu s strani pooblaščenca ni bilo nič posredovano, je sodišče prve stopnje štelo kot neutemeljeno ter pojasnilo, da način komuniciranja med pooblaščencem in stranko predstavlja stvar njunega notranjega razmerja in da tudi v primeru če odgovorna oseba pravne osebe dejansko ni mogla predložiti zahtevane dokumentacije, kot je pojasnila priča A. Ž., bi nedvomno lahko na poziv reagirala takoj, ko je bil z njim seznanjena. Odgovorni osebi pravne osebe je tudi očitalo, da mu je storitev prekrška dokazana tudi v subjektivnem smislu, saj se je kot direktor pravne osebe zavedal svojih dolžnosti in obveznosti predložitve zahtevanih podatkov, s čimer je bil seznanjen, pa ni niti odreagiral, zaradi česar mu je očitalo eventualni naklep, saj se je glede na predhodne postopke zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa je kljub temu privolil v njen nastanek.

7. Strinjati se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko stvar njunega notranjega razmerja. Prav tako ni nobenega dvoma, da je vročitev poziva z dne 3. 12. 2018 bila opravljena v skladu z veljavnimi predpisi in da je zato rok za predložitev dokazil in podatkov začel teči naslednji dan po vročitvi tj. 19. 12. 2018 in se je iztekel 21. 12. 2018. Ni pa mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da je odgovorna oseba pravne osebe za storjeni prekršek tudi odgovorna. Zagovorniki namreč utemeljeno izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da storilec v času storitve očitanega prekrška, to je 22. 12. 2018 sploh ni vedel za poziv prekrškovnega organa za preložitev podatkov, pa je kljub temu razširilo eventualni naklep šele na čas po 5. 1. 2019, to je na čas po katerem je bil storilec seznanjen s pozivom prekrškovnega organa z dne 3. 12. 2018. Kot pravilno navajajo zagovorniki v pritožbi, bi storilec moral z eventualnim naklepom ravnati že v času storitve prekrška tj. 22. 12. 2018. Dejstvo je, da je bil prekršek (kršitev predpisa) storjen že 22. 12. 2018, ko se je iztekel rok za predložitev podatkov in dokazil prekrškovnemu organu. Storilec bi sicer lahko s kasnejšim postopanjem oziroma svojo aktivnostjo po tem, ko je bil seznanjen s pozivom prekrškovnega organa z dne 3. 12. 2018, odpravil posledice storjenega prekrška (pojasnil prekrškovnemu organu nastalo situacijo in predložil zahtevane podatke), vendar s tem ne bi spremenil ugotovljenega dejstva, da je bil prekršek storjen 22. 12. 2018 oziroma da je na ta dan prišlo do kršitve obveznosti iz 17. člena ZFU.

8. Za obstoj prekrška mora biti izkazana tako objektivna kršitev predpisa kot tudi subjektivni odnos storilca do te kršitve. Pri prekršku po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU ne gre za kršitev obveznosti, ki jo pravni osebi in njeni odgovorni nalaga zakon, temveč za kršitev obveznosti, ki je posamezni pravni osebi naložena s pozivom prekrškovnega organa. Zato take obveznosti storilec ne more zavestno in voljno kršiti, če ni predhodno seznanjen z vsebino poziva oziroma sploh z obstojem takega poziva. Odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe za tovrstni prekršek zato ni mogoče črpati na podlagi odgovornosti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Ob jasno in nedvoumno izkazanem dejstvu, da pravna oseba oziroma odgovorna oseba pravne osebe niti na dan 22. 12. 2018, ko naj bi bil storjen prekršek, ni vedela za izdani poziv prekrškovnega organa z dne 3. 12. 2018, odgovorni osebi pravne osebe ni mogoče utemeljeno očitati, da je zavestno in voljno kršila obveznost predložitve podatkov in dokazil, ki jih je od pravne osebe zahteval prekrškovni organi in ker glede na navedeno odgovorni osebi pravne osebe ni mogoče očitati niti najmanjše stopnje krivde oziroma krivdnega odnosa do storjenega prekrška, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa z dne 27. 9. 2019 ugodilo in postopek o prekršku zoper odgovorno osebo pravne osebe ustavilo na podlagi 5. točke 136. člena ZP-1. 9. Razlogi, iz katerih je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in ustavilo postopek o prekršku zoper odgovorno osebo pravne osebe so tudi v korist pravne osebe, saj je odgovornost pravne osebe za storjeni prekršek akcesorne narave. Drugi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, pravna oseba odgovorna za prekršek, če je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. V obravnavani zadevi je neposredni storilec prekrška tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki je sicer odgovarjal za zakonitost njenega poslovanja in ni mogoče šteti, da bi moral nadzirati sam sebe. Zato ob izključitvi odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe kot neposrednega storilca prekrška ni mogoče šteti, da bi pravna oseba morala za domnevni prekršek biti odgovorna po drugem odstavku 14. člena ZP-1. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju načela beneficium cohaesionis iz enajstega odstavka 163. člena ZP-1 ustavilo postopek o prekršku tudi zoper obdolženo pravno osebo, čeprav je ta bila izbrisana iz sodnega registra po končanem stečaju.

10. Ker je postopek o prekršku bil ustavljen, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. V zvezi s priglašenimi stroški v pritožbi pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo stroške odmeril prekrškovni organ.