Jedro

Da je tožba formalno popolna, mora tožnik v njej navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Opisati mora historični dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo. Bistvena sestavina tožbe je tudi jasen in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo na ugotovitev lastninske pravice zavrglo.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče napravilo materialnopravno povsem napačen zaključek. V tožbi ne zahteva pridobitve lastninske pravice. Na pravdo je bila napotena s strani nepravdnega sodišča. Zahteva ugotovitev lastništva parc. 278/0, k. o. ..., ter glede meje, da ta na vzhodni strani poteka po obrežju T. - zahodni meji vodotoka parc. št. 872/1, k. o. ..., in sicer v linijah od koordinat zemljiškoknjižnih točk, ki jih bo določil izvedenec geodetske stroke v grafičnem prikazu mej parcel. Tak tožbeni zahtevek je jasen in logičen, predvsem pa sklepčen, saj so vsa potrebna dejstva in dokazi v spisu že od vložitve tožbe. Po pozivu je tožbo dopolnila z navedbo strank, glede izdelave elaborata parcelacije pa izpodbijani sklep že sam dopušča, da se izdela tekom pravde. Edini preostali očitek se nanaša na nepopolne tožbene navedbe, pri čemer je bilo že v tožbi natančno pojasnjeno, zakaj je prišlo do nesporazuma. Zaradi prenašanja parcel v novo tehnologijo je vzhodna meja parcele namesto na obali reke narisana na namišljeni meji na tožničini parceli. S tem je nastalo „tamponsko ozemlje“, preko katerega sedaj vozijo sosedje. Tudi sicer v tožbi ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, saj se po stališču Vrhovnega sodišča listine, predložene v zvezi s konkretizacijo trditev, lahko obravnavajo kot trditve stranke. Z zavrženjem tožbe ji je sodišče kršilo ustavne pravice do sodnega varstva, poštenega sojenja in meritorne vsebinske odločitve.

3. Toženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke iz 105. člena ZPP, ki jih mora imeti vsaka vloga. Tožnik mora v tožbi navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Opisati mora historični dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo.(1) Bistvena sestavina tožbe je tudi jasen in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica tekom celotnega pravdnega postopka neuspešno skuša doseči njegovo ustavitev in nadaljevanje po določbah nepravdnega postopka.(2) Zaradi tožničinega pomanjkanja jasnega razlikovanja/razumevanja med lastninskim in mejnim sporom v njenih navedbah prihaja do nejasnosti in pomanjkljivosti. Tožnica tako v prvotni tožbi v neskladju s postavljenim zahtevkom, ki se nanaša na vzhodni del meje zemljišča parc. št. 278, k. o. ..., obširno pojasnjuje, da spor izvira iz napake v zemljiškem katastru, ter da ni sporen le potek vzhodne meje njene nepremičnine, temveč „tudi samo lastništvo parcele“. Rezultat nepopolnega katastra je tako spor o lastništvu območja do reke, ki je še od obdobja pred letom 1925 v lasti nje oziroma njene družine. V dopolnitvi tožbe je nato drugače navedla, da „v bistvu v konkretnem primeru ni sporna lastninska pravica, ampak meja“, pri čemer v pritožbi še doda (v nasprotju s prvim odstavkom 337. člena ZPP), da „v tožbi ne zahteva pridobitve lastninske pravice“.

7. Iz tožbe ni jasno, na katera dejstva tožnica opira ugotovitev lastninske pravice. Kljub temu da je iz tožbe mogoče razbrati, do kakšne napake naj bi v zemljiškem katastru prišlo, tožnica ne pojasni, kako to utemeljuje postavljeni tožbeni zahtevek. Tožnica namreč sočasno navaja, da po ZEN napačen katastrski prikaz na njeno lastninsko pravico ne more vplivati. V okviru odločanja o lastninski pravici, na katerega meri s postavljenim tožbenim zahtevkom, so njene navedbe o dejstvih nejasne in nepopolne, ter iz njih ni mogoče izpeljati terjane pravne posledice, in to kljub upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča, saj pritožnica niti ne navaja, katere listine naj bi natančneje substancirale njene tožbene navedbe.

8. Tožnica s tožbenim zahtevkom predlaga ugotovitev, da je lastnica nepremičnine parc. št. 278/0, k. o. ... Iz dejstvenega substrata tožbe tak pravni zaključek ne izhaja, tudi sicer pa je zahtevek nejasen. Ker napotitveni sklep navaja, da je sporno lastništvo nepremičnin parc. št. 872/1 in parc. št. 864/1, k. o. ..., ni razumljiv zahtevek, ki se nanaša na vzhodno mejo nepremičnine parc. št. 278/0, k. o. ... Tožnica namreč tožbi hkrati priloži zemljiškoknjižni izpisek, da je že lastnica te parcele, na isti nepremičnini pa, kot pravilno opozarja prvostopenjsko sodišče, ne more ponovno pridobiti lastninske pravice. Glede na dejanske navedbe v tožbi je torej tožbeni zahtevek nejasen ter nedoločen in zato ne more biti predmet nadaljnjega obravnavanja v pravdnem postopku, saj iz njega ni jasno, kaj je sploh predmet spora. Če tožnica zasleduje „povečanje“(3) svoje parcele, bi se razumljiv in pravilen zahtevek glasil na ugotovitev lastninske pravice na jasno specificiranem delu sosednjega zemljišča.(4)

9. Ker je tožba nejasna in ne vsebuje navedbe vseh pravnorelevantnih dejstev, dejstva, ki jih navaja, pa ne utemeljujejo posledice, ki jo zasleduje s tožbenih zahtevkom, ki je prav tako nedoločen in nerazumljiv, je takšna tožba neprimerna za nadaljnjo obravnavo. Na podlagi njene vsebine ni mogoče jasno identificirati zahtevka in tega zahtevka ločiti od morebitnih drugih (nadaljnjih) zahtevkov. Odločanje o takšnem zahtevku nasprotnim strankam ne bi omogočalo učinkovitega varstva njihovih pravic v pravdi, saj očitki v tožbi niso jasno opredeljeni. Tožba je nejasna in nepopolna in s tem ne omogoča vsebinskega odločanja o zadevi, zato je pritožba tožnice neutemeljena. Pri tem ni nepomembno, da je tožnici, ki jo zastopa odvetnik, sodišče prve stopnje dvakrat pojasnilo (sklep s 15. 10. 2014 in sklep z 28. 11. 2014), kako naj tožbo dopolni tožbo, pa teh napotkov ni upoštevala.

10. Pritožbeno sodišče pripominja, da izdaja odločbe Geodetske uprave o urejeni meji kot posledica zavrženja predmetne tožbe tožnici ne preprečuje uveljavljanja lastninske pravice z ustrezno oblikovano lastninsko tožbo.(5)

11. Pritožbeno sodišče ni odkrilo drugih pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 250. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 129–132. Op. št. (2): Tožnica je vložila predlog za ustavitev pravdnega postopka in nadaljevanje postopka po pravilih nepravdnega postopka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo, pritožbeno sodišče pa je to odločitev potrdilo. Glej: VSL sklep I Cp 2336/2015 s 14. 1. 2015. Op. št. (3): Četudi je šlo za napako, je dejansko stanje tako, da tožnica NI lastnica tistega dela parcele nekdanje parcele 278/0, kjer so vpisani toženci. Zahtevek bi se moral glasiti na tisti del na njih vpisane (sosednje) nepremičnine, za katerega tožnica meni, da pripada njej in so toženci vpisani zaradi pomote.

Op. št. (4): Primerjaj VSRS sodba II Ips 335/93 s 24. 2. 1994; Rijavec, V., v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 447, 450. Op. št. (5): Primerjaj VSK sklep I Cp 469/2015 z 8. 9. 2015.