Jedro

Treba je šteti, da je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev, ko ta pravica postane učinkovita: ko jo ima od seznanitve z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanje, možnost uveljaviti. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne le za dejanske okoliščine (na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe), ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.

ZVPot zagotavlja višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (kar je v skladu z 8. členom Direktive), saj presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv (test transparentnosti), je vedno potrebna tudi presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se odločitev po spremembi glasi: „Ugovor o zastaranju ni utemeljen.“

II. Pritožba zoper sklep Su 135/2020 z dne 4. 2. 2020 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sklep in delna sodba) ustavilo postopek glede dela primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe z 2. 3. 2020 (II. točka izreka), zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe (III. točka izreka), ter zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka plača 36.348,45 EUR (IV. točka izreka). S sklepom Su 135/2020 s 4. 2. 2020 je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnila zahtevo tožnice za izločitev razpravljajoče sodnice v tej zadevi.

2. Tožnica se zoper sklep in delno sodbo (konkretno zoper III. in IV. točko izreka odločbe) ter zoper sklep o zavrnitvi njene zahteve za izločitev sodnice pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 ter zaradi kršitve ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS2. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo (sklep in delno sodbo) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavi naj tudi sklep Su 135/2020 in ugodi njenemu predlogu za izločitev sodnice.

Tožnica trdi, da mora po praksi Vrhovnega sodišča uporaba pravil o zastaranju izhajati iz vidika okoliščin konkretnega primera, da pretoga uporaba pravil ne bi nesorazmerno omejila pravice dostopa do sodišča. O kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe ni mogoče govoriti, dokler se popolnoma ne izjalovijo pričakovanja posameznega tožnika, ki se nanašajo na okoliščine, ki vplivajo na ničnost pogodbe. Te okoliščine zagotovo niso tečajne spremembe v obdobju do septembra 2011. Argumenti izpodbijane sodbe temeljijo na argumentu nerealnega pričakovanja, da bi tožnica lahko uveljavila svoj zahtevek že tedaj, ko je na podlagi tedanjega tečajnega nihanja prišlo do povečanja višine anuitete v EUR. Ne drži ugotovitev sodišča, da bi morala tožnica najkasneje septembra 2011 opaziti občutno povečanje njene mesečne obveznosti. Tožnica je v juliju in avgustu 2011 na račun mesečnih anuitet plačala 580,73 EUR in 571,95 EUR, v septembru pa 549,14 EUR, torej manj. Do večjega zvišanja anuitete v EUR je prišlo šele 19. 1. 2015, ko je anuiteta znašala 645,27 EUR. Izgledi tožnice za uspeh s tožbenim zahtevkom, na podlagi zgodnjih tečajnih sprememb v obdobju od sredine leta 2011 do septembra 2011, bi bili pičli. Tožnica zgolj na podlagi višine plačanih anuitet ni mogla vedeti, kolikšen bi bil vpliv tečajnih sprememb na njeno celotno kreditno obveznost, kot tudi ne, da povratnega nihanja tečaja v smeri krepitve EUR ne bo več. Tožnica ni mogla vedeti, da že sorazmerno majhna in počasna, le nekaj odstotna apreciacija CHF na letni ravni lahko pripelje do znatnih negativnih učinkov iz naslova valutnega tveganja, ki se odražajo na povečanju celotne kreditne obveznosti. Spremembe tečaja, do katerih pride v zgodnji fazi izvrševanja pogodbe, imajo bistveni vpliv na preostalo glavnico z obrestmi, kar je za kreditojemalca v primeru anuitetnega odplačevanja povsem netransparentno. Nenavadno bi bilo, da bi od laičnih potrošnikov zgolj na podlagi zgodnjih tečajnih sprememb lahko pričakovali zavedanje o nastanku okoliščin, ki bi bile podlaga za ničnostni zahtevek, ko pa sodna praksa te zahtevke še danes zavrača. Potrošniki se zaradi stabilnih valutnih razmerij niso zavedali tveganj pri kreditih v CHF, o čemer je banke opozarjala Banka Slovenije. Tožnica ni vedela, da je dinamika tečaja CHF podvržena tudi tveganjem, ki so specifična za valute varnega zavetja. Ne le, da tožena stranka v razmerju do tožnice ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, tožnici je dala zavajajoča zagotovila (kredit v CHF je predstavila kot zelo ugoden, pri čemer je sama vedela, da so tveganja za tožnico neomejena, sama pa se je pred njimi zavarovala). Da je tožena stranka pri tožnici povzročila nezakrivljeno zmoto glede tveganj, vezanih na kredit v tuji valuti, je pomembno tudi pri presoji vprašanja zastaranja. Z vidika možnega zavedanja tožnice in izjalovitve njenega namena so relevantna stališča SEU v zadevi C-186/16. Tožnica je lahko zaznala, da je z vidika izjalovitve njenih pričakovanj nekaj zelo narobe, šele v letu 2015, ko se je o problemu začelo veliko govoriti in pisati. Čeprav je začetek teka zastaralnega roka vezan na skrbnost pogodbene stranke, ki se sklicuje na ničnost posla, ni mogoče prezreti kompleksne vsebine sklenjenih poslov in informacij, ki jih je tožnica ob sklenitvi posla prejela od tožene stranke. Tožnica je predčasno odplačala kredit, čeprav je štela, da je kreditna pogodba nična. Če tega ne bi storila, bi tvegala nadaljnje povečanje kreditne obveznosti zaradi krepitve CHF (izognila se je sili). Z vložitvijo tožbe je bilo zastaranje kondikcijskega zahtevka pretrgano. S tem, ko je še naprej vračala kredit, si je pridržala pravico zahtevati vračilo plačanega.

Pristranskost sodnice izkazuje vsebina vprašanj, postavljenih priči A. A., in sodničino ravnanje ob zaslišanju priče B. B. (ni dovolila postavljanja vprašanj). Dokazni predlog za zaslišanje prič, ki so najele kredit v CHF v isti poslovalnici kot tožnica, je bil pravočasen. Če sodišče prič ne bo zaslišalo, bo kršilo tožničino pravico do izjave. Tožnica se sklicuje na stališče iz sklepov II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017, da je treba zaslišati priče, ki lahko izpovejo, kako je banka izpolnila pojasnilno dolžnost v drugih primerih in kakšna je bila praksa svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditov, v nasprotnem primeru je tožniku odvzeta možnost dokazovanja.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

4. Pritožba zoper delno sodbo (III. in IV. točka izreka) je utemeljena, pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice pa ni utemeljena.

_O pritožbi zoper delno sodbo_

5. V zvezi s predlogom tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da naj pritožbeno sodišče zavrže pritožbo zoper odločitev o delnem zavrženju tožbe, ker je prepozna (ni vložena v zakonskem 15 - dnevnem pritožbenem roku), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebina ugotovitvenega zahtevka v razmerju prejudicialnosti do dajatvenega zahtevka (odločitev o njem je odvisna od vprašanja, ali je kreditna pogodba nična). Vmesni ugotovitveni zahtevek ni samostojen tožbeni zahtevek, uveljavlja se poleg dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka (tretji odstavek 181. člena ZPP).3 Ko odloča o dajatvenem (ali oblikovalnem) zahtevku, sodišče (tudi) o vmesnem ugotovitvenem zahtevku odloči s sodbo. Zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v materialnem in procesnem smislu ni izgubil narave prejudicialnosti in je kot tak del delne sodbe, ki je izpodbijana s pravočasno pritožbo.

6. Pravdni stranki sta 1. 3. 2007 oziroma 7. 3. 2007 v obliki notarskega zapisa sklenili kreditno pogodbo s sporazumom o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo hipoteke. Tožena stranka je tožnici odobrila stanovanjski kredit v višini 97.572 CHF, tožnica pa se je zavezala, da bo kredit vrnila v 180 zaporednih mesečnih anuitetah v višini 738,96 CHF v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila. Obrestna mera je bila vezana na 6 - mesečni CHF LIBOR. Na dan sklenitve kreditne pogodbe je znašalo tečajno razmerje EUR/CHF 1 : 1,605, prva anuiteta, preračunana v EUR, je na dan zapadlosti znašala 458,12 EUR. Med izvrševanjem kreditne pogodbe so se zaradi spremembe deviznega tečaja (znižanja tečaja EUR v primerjavi s CHF) kreditne obveznosti tožnice povečale (za poplačilo mesečnih obveznosti je potrebovala višje zneske EUR za nakup CHF). Do prvega velikega valutnega padca je prišlo 10. 8. 2011, ko je bilo tečajno razmerje EUR/CHF 1 : 1,0451. Tožnica je 24. 7. 2019 poplačala vse obveznosti po kreditni pogodbi.

7. Tožnica opira tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe na stališča, da ima pogodba nedopustno pravno podlago (39. člen OZ4), da je v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi (86. člen OZ), da je oderuška (119. člen OZ) in da je dogovor o valuti vračila nepošten pogodbeni pogoj (23. člen ZVPot5). Tožbena argumentacija po vseh ponujenih pravnih podlagah temelji na trditvah, da tožena stranka tožnice ob sklepanju kreditne pogodbe ni ustrezno informirala o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti (slabitev tečaja EUR v razmerju do CHF na dolgi rok, kar vpliva na večanje vrednosti glavnice in porast anuitet), da tožena stranka v razmerju do tožnice ni prevzela realnega tveganja, oziroma da pogodbeni izpolnitvi nista enakovredni. S kondikcijskim (dajatvenim) zahtevkom, ki ga uveljavlja kot posledico ničnosti (prvi odstavek 87. člena OZ), tožnica zahteva plačilo 36.348,45 EUR, kar predstavlja razliko med zneskom, ki ga je po kreditni pogodbi plačala (96.806,97 EUR), in zneskom, ki ga je po pogodbi prejela (60.458,52 EUR). Izpodbijana odločba temelji na stališčih, da je dajatveni zahtevek zaradi zastaranja neutemeljen in da glede ugotovitvenega zahtevka samostojna tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dopustna.

8. Presojo o zastaranju dajatvenega zahtevka sodišče prve stopnje opira na materialnopravno izhodišče, da začne zastaralni rok v zvezi s kondikcijskimi zahtevki, ki temeljijo na nični pogodbi, teči s trenutkom, ko ustrezno skrbna stranka izve za okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje ničnost pogodbe. Ta trenutek je po oceni sodišča prve stopnje nastopil v septembru 2011, ko je lahko tožnica zaznala opazno rast anuitete (kot posledico spremembe valutnega razmerja EUR/CHF), oziroma najkasneje 1. 10. 2011. Kot povprečni potrošnik bi najkasneje tedaj morala vedeti za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe, torej da je prevzela tveganje valutnih sprememb in da te bistveno vplivajo na obseg njenih pogodbenih obveznosti. Upoštevajoč 5 - letni zastaralni rok je zastaralni rok iztekel 1. 10. 2016, kar pomeni, da je kondikcijski zahtevek, postavljen 2. 3. 2020, zastaral. S takšno argumentacijo je sodišče prve stopnje pritrdilo navedbam, s katerimi je tožena stranka utemeljevala ugovor zastaranja.6

9. Zastaranje je institut, ki je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Pravila o zastaranju je treba uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da ne omejijo pretirano ali celo preprečijo uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča.7

10. Kondikcijski zahtevek, ki je posledica ničnosti pogodbe, je zastarljiv,8 in zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Treba je šteti, da je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev, ko ta pravica postane učinkovita, torej ko jo ima od seznanitve z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanje, možnost uveljaviti.9 Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne le za dejanske okoliščine (na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe), ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.10 Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, da za neutemeljenost kondikcijskega zahtevka zaradi zastaranja zadošča že ugotovitev, da bi se tožnica najkasneje 1. 10. 2011 morala zavedati, da je prevzela tveganje valutnih sprememb.

11. Ob odločanju o ugovoru zastaranja sodišče prve stopnje ni upoštevalo potrošniške narave spornega razmerja in specifičnosti potrošniške zakonodaje. Ni upoštevalo, da je problematika potrošniških kreditov v CHF z dejanskega in pravnega vidika zelo kompleksna. ZVPot v četrtem odstavku 22. člena določa, da morajo biti pogodbeni pogoji (to so vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje; prvi odstavek 22. člena ZVPot), jasni in razumljivi. V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive11 (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. ZVPot zagotavlja višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva (kar je v skladu z 8. členom Direktive12), saj presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv (test transparentnosti), je vedno potrebna tudi presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Zaradi prevzetega (tudi neomejenega) valutnega tveganja kreditna pogodba v tuji valuti še ni nična.

12. O kompleksnosti problematike potrošniških kreditov v CHF priča tudi obsežna praksa slovenskih sodišč, ki na vprašanja, ki se postavljajo v postopkih, v katerih tožniki uveljavljajo ničnost kreditnih pogodb v CHF zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja - dogovora o valuti vračila (ali je banka v razmerju do potrošnika ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja, ali je bila banka ob sklepanju kreditne pogodbe dobroverna, ali je pogodbeni pogoj povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank), ne daje enoznačnih odgovorov.13 Tudi javno zavedanje problematike (govorjenje in pisanje o njej), ki je sledilo enostranskemu ukrepu švicarske centralne banke v januarju 2015,14 ni nepomembna okoliščina. Nasprotno, gre za okoliščino, na podlagi katere se je tožnica šele lahko zavedla posledic spornega pogodbenega določila za pogodbeno razmerje, oziroma svojih pravic, izvirajočih iz teh posledic. V tem smislu je razumeti tudi prakso SEU (zadeva C-618/10), ki pri opredelitvi zastaralnih rokov upošteva potrebo potrošnika po pravni oceni, ter pomanjkanje informacij in znanja na njegovi strani.15

13. Z nerazumno strogim in togim stališčem, da bi morala tožnica ob ustrezni skrbnosti na podlagi višine anuitete iz septembra 2011 najkasneje 1. 10. 2011 vedeti, kakšen bo vpliv tečajnih sprememb na njeno celotno kreditno obveznost (torej vedeti, da gre za okoliščino, ki utemeljuje ničnostni zahtevek), je bilo tožnici naloženo nesorazmerno breme pri uveljavljanju kondikcijskega zahtevka. Njeno pričakovanje, da se bo glede na ročnost kredita v prihodnosti zgodil tudi obraten trend, torej nihanje tečaja v smeri krepitve EUR, 1. 10. 2011 še ni bilo izjalovljeno. Gledano s sedanje perspektive, upoštevajoč pretekle dogodke (oba enostranska ukrepa švicarske centralne banke, ki sta imela največji vpliv na vrednost CHF), je treba ugotoviti, da tedaj njena pravica (zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi nične pogodbe) še ni postala učinkovita, oziroma je tožnica še ne bi imela možnosti uveljaviti.

14. Z opisano razlago pravil o zastaranju je sodišče prve stopnje tožnici onemogočilo sodno varstvo. Gre za poseg v strankino pravico do dostopa do sodišča (23. člen Ustave RS), ki ni sorazmeren z namenom zastaranja (sankcioniranje pasivnega upnika in s tem zagotavljanje pravne varnosti). Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera je za najzgodnejši trenutek, ko je tožnica vedela (oziroma bi morala vedeti) za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, treba šteti trenutek, ko je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti.16 Tožnica je problem zaznala, ko se je v prvi polovici leta 2015 o njem začelo pisati in govoriti. Tožbo je vložila 28. 5. 2015, kar pomeni, da se je v razumnem času seznanila s svojim pravnim položajem.17 Po presoji pritožbenega sodišča je njena seznanitev s pravno oceno o morebitni ničnosti pogodbe časovno sovpadala z uveljavljanjem ničnostnega zahtevka, šele tedaj je namreč razpolagala z vsemi dejanskimi in pravnimi informacijami, ki so ji omogočale uveljavljanje (tudi) dajatvenega zahtevka (tedaj je v celovitem smislu lahko razumela obseg svojih pravic).18 Tožnici ni mogoče očitati, da je nerazumno odlašala z uveljavljanjem ničnostnega zahtevka (torej, da ima njeno ravnanje elemente špekulativnega zavlačevanja oziroma zlorabe pravic). Glede na datum vložitve tožbe dajatveni zahtevek, ki ga uveljavlja v vlogi z dne 2. 3. 2020, ni zastaral. 15. Po prvem odstavku 315.a člena ZPP lahko sodišče z vmesno sodbo odloči o neutemeljenosti ugovora zastaranja. V okviru svojih reformatoričnih pooblastil (prvi odstavek 351. člena ZPP, 5. alineja 358. člena ZPP) je to storilo pritožbeno sodišče; pritožbi je ugodilo ter odločbo v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) spremenilo tako, da je odločilo, da ugovor o zastaranju ni utemeljen. Glede na vsebino izpodbijane odločbe pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati na pritožbene očitke o postopkovnih kršitvah zaradi neizvedbe predlaganih dokazov (prvi odstavek 360. člena ZPP). Stališča in napotke, ki naj sodišče prve stopnje vodijo v nadaljevanju sojenja, je pritožbeno sodišče izrazilo že v sklepu I Cp 2024/2018 z dne 8. 5. 201919. _O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice_

16. Zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev sodnika zavrne, ni posebne pritožbe, sklep se lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločitev (peti odstavek 73. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP). Izključitveni razlogi, ki so podlaga za izločitev sodnika, so navedeni v 1. do 5. točki 70. člena ZPP, odklonilni razlog iz 6. točke istega člena pa je podan v primeru obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Nepristranskost pomeni, da sodnik ni zainteresiran za izid postopka, da nima že vnaprej oblikovanega mnenja o zadevi in da je odprt za dokazne predloge strank.

17. Razlogi, s katerimi je podpredsednica Okrožnega sodišča utemeljila odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice, so pravilni. Tožnica je zahtevo opirala na trditve o domnevno nepravilno vodenem postopku in nepravilnih procesnih odločitvah (zavrnitev priviligirane spremembe tožbe, neupoštevanje dokaznih predlogov, odvzem možnosti za predložitev dodatnih dokazov), kar po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za izločitev sodnika.20 Postopkovne kršitve ima stranka možnost uveljavljati v okviru rednih in izrednih pravnih sredstev.

18. Pritožnica s pritožbenimi očitki meri na sodničino vnaprejšnje osebno prepričanje o zadevi, ki je vplivalo na njene procesne odločitve (pravdnima strankama ni zagotovila enakih procesnih možnosti, kar se je manifestiralo pri postavljanju vprašanj pričam in odločanju o pravočasnosti dodatnih dokaznih predlogov). Takšen očitek je v tej fazi postopka neutemeljen. Prva sodba, izdana v tem postopku, je bila razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodnici v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodnica obravnavala navedbe oziroma ugovore strank, ki v prvem sojenju še niso bili izpostavljeni (tožena stranka je ugovor zastaranja podala v vlogi z dne z dne 5. 6. 2020 kot odgovor na spremembo tožbe z dne 2. 3. 2020). Na podlagi (sicer napačne) presoje, da je ugovor o zastaranju utemeljen, je razumljivo in z vidika procesne ekonomije upravičeno, da se sodnica ni ukvarjala z dokaznim gradivom, s katerim je tožnica dokazovala trditve o ničnosti pogodbe. Pritožbena trditev, da „je iz postopkov znano, da je ena od prič, ki jo predlagajo banke za zaslišanje, oseba, ki ima isti priimek kot razpravljajoča sodnica (C. C.)“, je pavšalno navržena, zato ne terja pritožbenega odgovora. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_O pritožbenih stroških_

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami. 3 Takšno razmerje med zahtevkoma je mogoče ugotoviti od postavitve dajatvenega zahtevka dalje. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 5 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami. 6 Tožena stranka je trdila, da je tečaj, ki je ob sklenitvi kreditne pogodbe znašal 1 EUR = 1,605 CHF, prvič pomembno padel 10. 8. 2011, in da bi se tožnica najkasneje tedaj lahko zavedala tveganja valutnih sprememb; kondikcijski zahtevek je zastaral že avgusta 2016. 7 Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015 (10. točka obrazložitve), II Ips 112/2016 z dne 8. 3. 2018 (10. točka obrazložitve), II Ips 226/2014 z dne 31. 3. 2016 (10. točka obrazložitve) in odločbo Ustavnega sodišča Up-1141/12 z dne 28. 5. 2015 (15. točka obrazložitve). 8 Glej II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016 (12. točka obrazložitve). 9 Glej II Ips 14/2020 z dne 7. 11. 2020 (24. točka obrazložitve). 10 Glej II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 (30. točka obrazložitve). V tej odločbi in odločbi II Ips 14/2020 z dne 7. 11. 2020 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. 11 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L št. 95 z dne 21. 4. 1993, str. 29). 12 8. člen Direktive: Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. VS RS je v zadevi II Ips 5/2020 zavzelo stališče, da je temeljno izhodišče Direktive minimalna harmonizacija prava držav članic o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in da lahko države članice sprejmejo strožje standarde varstva in razširijo varstvo na področja, ki z Direktivo niso pokrita. Da je nacionalna ureditev, ki omogoča presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe tudi, če je ta jasen in razumljiv, dopustna, je SEU odločilo v sodbi C-484/08 z dne 3. 6. 2010 (zadeva Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid). 13 Novejša praksa višjih sodišč pri odločanju o zahtevkih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb nima enotnih, še manj ustaljenih stališč. Odločbi VSM I Ip 877/2020 in VSL II Cp 755/2020, v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je bila pojasnilna dolžnost banke kršena in da je pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na CHF nepošten, primerjaj z: - odločbami, v katerih je pritožbeno stališče presodilo, da je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, zato ni potrebna presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (npr. odločbe VSL II Cp 1021/2019, I Cp 250/2020, I Cp 1037/2019, I Cp 1426/2019, II Cp 1961/2019), - odločbami, v katerih je pritožbeno sodišče presodilo, da banka sicer ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ni pa ravnala v slabi veri, niti ni znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih (npr. odločbe VSL II Cp 2404/2019, II Cp 1939/2019, II Cp 2342/2019), - odločbami, v katerih je pritožbeno sodišče presodilo, da je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, da ni ravnala v slabi veri, niti ni znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih (npr. odločbe VSL II Cp 206/2020, II Cp 902/2020, III Cp 710/2020, II Cp 1434/2020, II Cp 1591/2020, I Cp 2063/2020, I Cp 1788/2020, I Cp 2064/2020). 14 Švicarska centralna banka je leta 2011 fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila. 15 Glej opombo 10 v II Ips 67/2021. 16 Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016 zapisalo, da je pri presoji, kdaj začne teči zastaranje, „bistven trenutek zavedanja o okoliščinah, ki posamezniku omogočajo, da vloži zahtevek. To pa ni trenutek, ko je ničnost pravnomočno ugotovljena, marveč trenutek, ko stranka ve za okoliščine, ki ničnost utemeljujejo. Nobenih razumnih razlogov ni, da bi to ne bil že (vsaj) trenutek, ko stranka vloži tožbo za ugotovitev ničnosti. Tedaj ni več nobenega razumnega (in upoštevnega) zadržka, da bi hkrati ne vložila tudi vračilnih zahtevkov...“ 17 Tožnica se je v okviru odgovora na ugovor o zastaranju sklicevala na sodbo SEU C-698/18, oziroma na tam sprejeto stališče, da za začetek teka zastaralnega roka ni primerno šteti kot bistveni trenutek izvršitve pogodbe, ker obstaja nevarnost, da bo zastaralni rok potekel preden se bo potrošnik seznanil z nepoštenostjo pogoja. Z vidika začetka zastaralnega roka je bistveno, kdaj je potrošnik razumel obseg svojih pravic. 18 Vsebinsko skop ugovor o zastaranju ni ovira takšni razlagi. 19 S tem sklepom je bila razveljavljena delna sodba P 1231/2015-I z dne 26. 4. 2018, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. 20 Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča Cpg 7/2019 z dne 3. 9. 2019, Cpg 7/2018 z dne 28. 8. 2018, Cpg 1/2010 z dne 6. 4. 2010, Cp 20/2019 z dne 28. 3. 2019.