Jedro

Ali uvožena oprema služi neposredno varstvu človekovega okolja, je strokovno vprašanje. Če je ta okoliščina sporna (kljub izdanemu pozitivnemu mnenju pristojnega ministrstva) se to dejstvo v postopku ugotavlja s pomočjo stroke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 26.7.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi organa prve stopnje z dne 25.1.1993, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek na oprostitev plačila carine za blago uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 22.12.1992. V obrazložitvi ugotavlja, da uvožena oprema - kompletna linija za predelavo odpadnega papirja v lito embalažo ne služi neposredno varstvu človekovega okolja, ampak le posredno vpliva na človekovo življenjsko in delovno okolje. Zato niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine po 14. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona (v nadaljevanju CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90).

V tožbi tožeča stranka navaja, da v podatkih upravnega spisa ni nobene strokovne podlage za ugotovitev, da uvožena oprema nima neposrednega vpliva na varstvo človekovega okolja. O posrednem oziroma neposrednem vplivu uvožene opreme na življenjsko okolje, bi morala podati mnenje ustrezna strokovna ustanova ali izvedenec s področja varstva okolja. Teh dokazov tožena stranka ni izvajala, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločbe pa glede te okoliščine tudi ni mogoče preizkusiti, s čemer so bila bistveno kršena pravila postopka. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju z odlokom o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitve carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 (v nadaljevanju odlok, Uradni list RS, št. 27/92), ki predpisuje pogoje za znižanje carinskih dajatev oziroma določitev carinske stopnje "prosto", kar bi carinska služba morala upoštevati. Po določbi 3. točke 1. odstavka 1. člena cit. odloka so izpolnjeni pogoji varovanja človekovega življenjskega okolja, če je o tem izdalo potrdilo Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora. Takšno potrdilo je v obravnavani zadevi navedeno ministrstvo izdalo 5.10.1992, ki je bilo dopolnjeno z mnenjem istega ministrstva 13.11.1992. Tožena stranka o tem ni zavzela stališča, čeprav je po odloku vezana nanj. Zavod Republike Slovenije za varstvo okolja in vodni režim je strokovni organ, kar bi tožena stranka pri odločitvi morala upoštevati. Pri razlagi o posrednem oziroma neposrednem vplivu uvožene opreme si je tako tožena stranka prisvojila pristojnost navedenega ministrstva. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in izda začasno odredbo o zadržanju izvršitve izpodbijane carinske odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da za uporabo odloka niso bili izpolnjeni pogoji, ker carinjenju ni bilo priloženo potrdilo Ministrstva za varstvo okolja, ampak je bilo priloženo mnenje tega ministrstva, ki je bilo izdano v zvezi z uveljavljanjem ugodnosti iz 29. člena CZ. V ostalem ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali uvožena oprema - kompletna linija za predelavo odpadnega papirja v lito embalažo glede svoje namembnosti izpolnjuje pogoj iz 14. točke 1. odstavka 29. člena CZ. Po citirani določbi se ne plačuje carina za uvoz opreme, ki se ne izdeluje v Republiki Sloveniji, namenjena pa je neposredno za varstvo človekovega življenjskega in delovnega okolja. Sporno je, ali gre za opremo, ki je neposredno namenjena za varstvo človekovega življenjskega in delovnega okolja, kot trdi tožeča stranka in kot izhaja tudi iz mnenja, ki ga je izdalo pristojno ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora dne 13.11.1992, ali pa gre za opremo, ki samo posredno služi varstvu okolja, kot to ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja, da tožena stranka za nasprotno ugotovitev, da uvožena oprema ne služi neposredno varstvu človekovega okolja v odločbi ne navaja dejanske podlage za takšen sklep, zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Utemeljen je tudi nadaljnji ugovor, da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Mnenje ministrstva z dne 13.11.1992, da sporna uvožena oprema služi neposredno varstvu človekovega okolja, je izdelal Zavod Republike Slovenije za varstvo okolja in vodni režim t.j. organ v sestavi ministrstva. Navedeni zavod opravlja strokovne naloge, ki se nanašajo na varstvo okolja (18. člen zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave, Uradni list RS, št. 27/91). Gre torej za strokovno vprašanje, za katero je potrebno strokovno znanje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavzela nasprotno stališče kot zavod, ne da bi s pomočjo stroke ugotavljala, ali sporna oprema služi neposredno varstvu človekovega okolja ali ne. Zato je preuranjena sprejeta dejanska ugotovitev, da sporna oprema ne služi neposredno varstvu človekovega okolja.

Po podatkih UCD je tožeča stranka res uveljavljala oprostitev plačila carine po 14. točki 1. odstavka 29. člena CZ in o tem je bilo tudi odločeno. Toda v pritožbi se je izrecno sklicevala tudi na potrdilo Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 5.10.1992, ki je bilo izdano na podlagi 3. točke 1. odstavka 1. člena že citiranega odloka za uvoz iste opreme. Na te pritožbene navedbe tožena stranka ni odgovorila, s čemer so bila kršena pravila postopka, saj organ druge stopnje mora presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zaradi česar jih šteje za neutemeljene (2. odstavek 245. člena ZUP). Zato tožeča stranka ta ugovor utemeljeno ponavlja v tožbi.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena ZUS. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona.

Z izpodbijano odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke na oprostitev plačila carine in z njo se tako tožeči stranki ne nalaga nobena obveznost, zato se ta odločba tudi ne izvršuje. V tem postopku je sodišče presojalo zakonitost te odločbe in ne tudi odločbe o eventuelni odmeri carine.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS, ZUP in CZ smiselno uporabilo kot republiške predpise.