Jedro

Iz devizne knjižice, ki jo je predložil tožnik k zahtevi za verifikacijo, izhaja, da je bila imetnica predmetne devizne vloge A.A., tožnik pa je bil zgolj pooblaščena oseba. Tožena stranka o tožnikovi zahtevi ni mogla odločiti drugače kot jo zavreči, saj tožnik pravnega nasledstva po A.A. kot imetnici predmetne devizne vloge, kljub dvakratnemu pozivu tožene stranke, ni izkazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zahtevo za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge, št. knjižice ali računa ..., tožnika zavrgla, odločeno pa je tudi bilo, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka 4. 12. 2015 prejela zahtevo za verifikacijo tožnika. V skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena, v povezavi s prvim odstavkom 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je upravičenec fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge ali civilna pravna oseba, ki je bila po predpisih o deviznem poslovanju SFRJ imetnik neizplačane stare devizne vloge. Neizplačana stara devizna vloga je stanje terjatev do A. d.d., Glavne podružnice Sarajevo, in A. d.d., Glavne podružnice Zagreb, na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. 12. 1991. V postopku verifikacije se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v prvem odstavku 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če ne more biti stranka. Na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredoval tožnik in na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno z 9. členom ZNISESČP, je tožena stranka ugotovila, da imetnik devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ni bil tožnik, prav tako pa zadevna devizna vloga kasneje ni bila prenesena na tožnika. Ker je zahtevo vložila oseba, ki se v skladu z določbami ZNISESČP ne more šteti za upravičenca in torej ne more biti stranka tega postopka, jo je treba iz navedenih razlogov zavreči. 3. Tožnik v laični tožbi navaja, da so sredstva deviznega varčevanja njegova in prosi, da se mu denar vrne, saj ga je prislužil z lastnimi rokami.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik dne 4. 12. 2015 vložil zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... Ker je bila zahteva za verifikacijo nepopolna, je bil tožnik dne 20. 4. 2016 pisno pozvan na dopolnitev zahteve (in napoten na uporabo priporočenega obrazca), pri čemer mu je bilo pojasnjeno, da je upravičenec oseba, ki je imetnik stare devizne vloge in ne pooblaščena oseba na devizni knjižici, razen če je prišlo do spremembe imetnika-lastnika stare devizne vloge (dedovanje, pravni posel), v tem primeru pa je potrebno predložiti tudi listine o pravnem nasledstvu. Tožnik je vlogo dne 10. 5. 2016 dopolnil le delno. Dne 21. 11. 2016 je bil tožnik ponovno pozvan na dopolnitev. V odgovoru z dne 8. 12. 2016 je navedel, da je bila lastnica devizne vloge njegova žena, A.A. Kot dokazilo je predložil kopijo izpiska iz poročne matične knjige. Pravnomočnega sklepa o dedovanju ali druge listine, iz katere bi izhajal prenos lastništva devizne vloge od lastnice A.A. nanj, ni predložil. Ker je iz podatkov, ki jih je posredoval tožnik in podatkov, ki jih je na podlagi 9. člena ZNISESČP pridobila s strani A. d.d., Glavne podružnice Zagreb (v nadaljevanju Podružnica Zagreb), izhajalo, da tožnik ni imetnik devizne vloge, je pri ugotavljanju dejanskega stanja Podružnico Zagreb zaprosila za dodatno pojasnilo. Iz odgovora Podružnice Zagreb izhaja, da je bila devizna knjižica št. ... (katere kopijo je tožnik priložil k zahtevi za verifikacijo dne 4. 12. 2015) ukradena/izgubljena in dne 16. 4. 1992 saldirana s prenosom sredstev na novo odprto devizno partijo št. ..., le-to partijo pa je lastnica A.A. dne 20. 7. 1992 prenesla na domicilno banko in je A. d.d. tudi to partijo saldirala dne 29. 7. 1992. 5. V nadaljevanju tožena stranka še navaja, da tožnik v pisanju, ki ga je po prejemu izpodbijane odločbe naslovil na toženo stranko, le-ta pa odstopila naslovnemu sodišču, zgolj navaja, da prosi, da se mu denar, ki ga je prislužil z lastnimi rokami, vrne. Skladno s prvim odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi med drugim navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj tožnik toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi, pri čemer pa iz predmetnega pisanja tožnika le-to ni razvidno. Tožnik ne zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita kot tudi ne, da kakorkoli izpodbija predmetno odločbo. Prav tako ni razviden tožnikov predlog odločitve naslovnega sodišča. Zato zadevne tožbe ni mogoče obravnavati in jo je treba zavreči, podredno predlaga njeno zavrnitev.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da tožba ne vsebuje vseh sestavin, določenih v prvem odstavku 30. člena ZUS-1, zaradi česar jo je treba zavreči, sodišče ugotavlja, da je tožba kljub zgoraj navedenim pomanjkljivostim, izpostavljenih s strani tožene stranke (pod točko 5 obrazložitve te sodbe), sposobna za obravnavo, zaradi česar jo ni moč zavreči na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. V tožbi sicer res ni navedeno kateri akt se izpodbija, vendar je tožena stranka sama k dopisu, ki ga je tožnik naslovil na toženo stranko po izdaji izpodbijanega sklepa, priložila izpodbijani sklep ter oboje odstopila v obravnavo temu sodišču z vlogo naslovljeno »Odstop tožbe zoper izpodbijani sklep...« Isti sklep se nahaja tudi v upravnem spisu, ki ga je tožena stranka predložila sodišču na podlagi 38. člena ZUS-1. Sodišče torej z izpodbijanim sklepom razpolaga in je seznanjeno z njegovo vsebino, ob primerjavi vsebine tožbe in sklepa pa je očitno, da se s tožbo izpodbija uvodoma navedeni sklep. V zvezi z ugovorom, da tožba prav tako ne vsebuje tožbenih razlogov in tožbenega predloga, pa je pripomniti, da gre za neobvezne, priporočljive sestavine tožbe1, in zaradi teh pomanjkljivosti tožbe, le-te ni moč zavreči. 8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. ... saj tožnik na dan 31. 12. 1991 ni bil imetnik navedene devizne vloge, niti ni bila kasneje prenesena nanj.

9. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona. Po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP je neizplačana stara devizna vloga (med drugim) stanje terjatev fizične osebe do A. d.d., Glavne podružnice Zagreb, na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. 12. 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila podružnice, A. d.d., ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali A. d.d., ... in za izplačane ali poravnane zneske po 31. 12. 1991 na kateri koli podlagi.

10. Iz devizne knjižice št. ..., ki jo je predložil tožnik k zahtevi za verifikacijo izhaja, da je bila imetnica predmetne devizne vloge A.A., tožnik pa je bil zgolj pooblaščena oseba.

11. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnika dvakrat, in sicer z dopisom z dne 20. 4. 2016 in z dne 21. 11. 2016 obvestila, da je upravičenec imetnik stare devizne vloge, in ne pooblaščena oseba, ter ga pozvala, da v postavljenem roku 30 dni predloži dokazilo o pravnem nasledstvu. Na oba dopisa je tožnik odgovoril, pri čemer se je zgolj v odgovoru na drugi dopis opredelil do zahteve tožene stranke o predložitvi dokazila o pravnem nasledstvu. V navedenem odgovoru (z dne 5. 12. 2016, prejet s strani tožene stranke dne 8. 12. 2016) je navedel, da je bila lastnica predmetne devizne vloge A.A. ki je bila njegova žena, sam pa je bil pooblaščena oseba ter da imenovane že več kot 15 let ni ter da ni drugega naslednika. Dokazila o pravnem nasledstvu ni predložil, predložil je le izpisek iz poročne matične knjige z dne 5. 1. 1977, iz katerega izhaja, da sta se tožnik in A.A. dne 5. 1. 1977 poročila.

12. Glede na zgoraj citirana določila ZNISESČP, upoštevajoč tudi 4. alinejo tretjega odstavka 10. člena ZNISESČP, ki določa, da se zahtevi za verifikacijo predloži pravni akt, ki je podlaga za pravno nasledstvo, tožena stranka o tožnikovi zahtevi ni mogla odločiti drugače, saj tožnik pravnega nasledstva po A.A. kot imetnici predmetne devizne vloge, kljub dvakratnemu pozivu tožene stranke, ni izkazal. Po presoji sodišča je posledično odločitev tožene stranke pravilna.

13. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici, ker se je v zadevi izpodbijal procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta (2. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

1 Pri opredeljevanju obveznih sestavin tožbe v sporu polne jurisdukcije in tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dejanjem pa je treba upoštevati specifiko teh tožb in torej posebne določbe za ti vrsti tožbe, opredeljene v drugem in tretjem odstavku 30. člena ZUS-1; glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 2008, str. 210.