Jedro

V sferi obtoženca, državljana Turčije, ki ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, je nedvomno podan razlog begosumnosti. Na podlagi ugotovljenega obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav, in se je v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih meja, odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, ob izreku sodbe, na podlagi prvega, petega in šestega odstavka 361. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zoper obtoženega podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ukrep pripora nadomesti z ukrepom javljanja na policijski postaji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za pripor skladno s prvim odstavkom 361. člena ZKP so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je pripor sorazmeren in neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, ki ga je izdalo na predlog državnega tožilca, obstoj utemeljenega suma vezalo na izdajo nepravnomočne sodbe z dne 20. 3. 2024, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ -1 in s katero mu je bila izrečena kazen 1 leto in 8 mesecev zapora in denarna kazen v višini 3.000,00 EUR ter stranska kazen izgon tujca iz Republike Slovenije za čas 5 (petih) let. 6. Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v sferi obtoženca, državljana Turčije, katerega na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja, nedvomno podan razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega zato utemeljeno sklepalo, da obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav, in se je v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Ob tem pa je bil tekom postopka tudi nekaj časa nedosegljiv ter na begu, nato pa na podlagi mednarodne tiralice in Evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) prijet v Bolgariji, in bil dne 10. 11. 2023 predan slovenskim pravosodnim organom. Tako pa so tudi pritožbeni očitki, da obtoženi pred prijetjem ni bil seznanjen, da pred slovenskim sodiščem zoper njega teče predmetni kazenski postopek povsem nerelevantni. Zato je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin pravilno zaključilo, da je pri obtoženem utemeljeno in nedvomno podan priporni razlog begosumnosti.

7. Pritožbeno sklicevanje zagovornika na obtoženčevo slabo zdravstveno stanje, in sicer, da ima visok pritisk ter okvaro ledvic in da mu je jemanje turških zdravil prepovedano, med tem ko slovenska zdravila nimajo želenih učinkov, po oceni pritožbenega sodišča nima prav nobenega vpliva na pravilno ugotovitev obstoja pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti obtoženega. Z odreditvijo in podaljšanjem pripora, se v pravico obtoženega do zdravstvenega varstva ne posega. Ob tem, ko je obtožencu v priporu zagotovljena zdravstvena oskrba, nasprotni pritožbeni očitki, ki niso z ničemer podkrepljeni, ne morejo biti upoštevni. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša s pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje, da pri obtoženem še vedno obstaja resna, konkretna in realna nevarnost, da bi na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponavljal ali pa z namenom preprečiti izvedbo tega kazenskega postopka, zapustil ozemlje Republike Slovenije .

8. Glede na navedeno, se sodišče druge stopnje strinja s prvostopenjskim stališčem, da je pripor zoper obtoženca še vedno neogibno potreben z vidika zagotovitve varnosti ljudi in dokončanja tega kazenskega postopka, česar tudi po presoji sodišča druge stopnje, ne bi mogel zagotoviti noben milejši osebni omejevalni ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih meja, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, zato se pritožbena prizadevanja obtoženega za nadomestitev pripora z ukrepom javljanja na policijski postaji glede na vse zgoraj navedene okoliščine izkažejo za neutemeljena. Pritožbeno predlagani ukrep ne pride v poštev za preprečevanje ponovitvene nevarnosti, glede na okoliščine obtoženčevega bivanja pa tudi ne za preprečitev obtoženčeve begosumnosti.

9. Ker glede na navedeno, pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje, kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obtoženega nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.