Jedro

Ob upoštevanju okoliščin, da je toženec v obdobju trajanja skupnega življenja prejemal bistveno večje dohodke (skoraj trikrat več), da je v gradnjo hiše namenil tudi posebno premoženje (dohodek od prodaje zapuščine) in da je tožnici pri oskrbi hčera pomagala tudi njena tašča, je utemeljen toženčev zahtevek po višjem deležu na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se odločitev o stroških v 5. točki izreka sodbe spremeni tako, da po spremembi glasi: Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v znesku 1937,21 EUR, v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

V ostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je stanovanje št. 5 v 1. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu X sodilo v skupno premoženje pravdnih strank, da je solastni delež tožnice na njem znašal 1/3, toženca pa 2/3 in da je toženec dolžan plačati tožnici 26.425,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2006 dalje do plačila. Nadalje je ugotovilo, da je stanovanjska hiša, stoječa na parc. št. Y, kjer je lastninska pravica vknjižena na pravdni stranki za vsako do 1/2, njuno skupno premoženje in da je D. K. solastnik do 2/3, V. K. pa do 1/3 ter tožnici naložilo izstavitev listine, na podlagi katere bo toženec vknjižil 2/3 delež na tej nepremičnini. Kar sta zahtevali pravdni stranki v tožbi in v nasprotni tožbi več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Zaradi preglednosti bo sodišče v nadaljevanju uporabljalo izraza po prvi tožbi, zato bo V. K. v nadaljevanju tožnica, D. K. pa toženec.

Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pod 1. točko izreka ugotovi, da je znašal njen solastni delež na predmetnem stanovanju do 1/2, pod 2. točko izreka naloži tožencu plačilo celotnega zahtevanega zneska 39.642,79 EUR z zahtevanimi obrestmi, pod 3. točko ugotovi ustrezno nižji solastni delež toženca, pod 4. točko zavrne zahtevek po nasprotni tožbi v celoti, v 6. točki pa naloži tožencu plačilo tožničinih stroškov postopka, vključno s pritožbenimi. V pritožbi pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je stanovanje na naslovu X sodilo v skupno premoženje pravdnih strank, ne strinja pa se ugotovitvijo, da znaša njen delež 1/3, ampak meni, da ji glede na vse relevantne okoliščine tako na predmetnem stanovanju kot na stanovanjski hiši v V. pripada solastni delež do 1/2, posledično pa tudi celoten zahtevani znesek 39.642,79 EUR. Oceno prvega sodišča glede materialnega prispevka vsakega zakonca, in sicer 30% za tožnico in 70% za toženca, ocenjuje za še sprejemljivo. Strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da sta obe stranki h gradnji hiše prispevali po svojih močeh, da pa je tožnica zaradi pogoste odsotnosti toženca zaradi dela v tujini nosila breme varstva in vzgoje otrok ter nasploh skrbi za dom in družino. Prvo sodišče je upoštevalo tudi pomoč M. K., ki je tožnica tudi ne zanika, vendar opozarja, da se je ta nanašala na čas, ko je bila predmetna hiša že izgrajena oziroma vseljena, po vsebini pa ne predstavlja bistva pomoči in skrbi za otroke, zato ji ni mogoče dajati bistvene teže. Meni, da je glede na navedeno prvo sodišče znatno podcenilo nematerialni prispevek tožnice k nastanku skupnega premoženja, saj je materialni prispevek, ocenjen na 30%, korigiralo le za cca. 3,33%. Skrb za dom in družino bivših zakoncev je bila nesorazmerna, poleg tega je bilo na tak način tožencu sploh omogočeno delo v tujini in s tem pridobivanje večjih dohodkov. Meni, da bi deleža strank na skupnem premoženju lahko znašala kvečjemu 40% zanjo in 60% za toženca. Različna prispevka pravdnih strank pri nastanku skupnega premoženja pa je mogoče ugotavljati le glede stanovanja v L., ne pa glede hiše oziroma še manj glede zemljišča v V.. Bivša zakonca sta glede slednjega vpisana v zemljiški knjigi vsak do 1/2, kar po mnenju tožnice pomeni, da sta s tožencem že ob nakupu zemljišča določila višino solastnih deležev na njem, zato toženec vsaj glede zemljišča spremembe deležev ne more uveljavljati, saj za to ni najti primerne osnove, večji materialni prispevek pa bi bilo mogoče upoštevati le glede same hiše. Nadalje navaja, da toženec uveljavlja večji solastni delež zgolj na sami hiši, ne pa na zemljiškoknjižni parceli, kar pomeni, da toženčev zahtevek ne sledi določilom Zakona o zemljiški knjigi glede identifikacijskega znaka nepremičnine. Ob tem se izkaže njegova nesklepčnost, saj zemljiškoknjižnega dovolila ni mogoče terjati glede same hiše, ki ni samostojen predmet vpisa v zemljiško knjigo. Nadalje še izpodbija odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni pravilno upoštevalo uspeha vsake od strank. Tožnica je namreč uspela s 66,6% svojega zahtevka, toženec pa z 41,65% svojega zahtevka, kar pa je po mnenju tožnice že razlika, ki bi glede na drugi odstavek 154. člena ZPP pogojevala odločitev, da je toženec dolžan povrniti tožnici ustrezen del stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tudi toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena in predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev napadene sodbe v 1., 2., 4., 5. in 6. točki v celoti, v 3. točki pa v zavrnilnem delu po nasprotni tožbi. Predlaga zavrnitev zahtevka tožnice v celoti, ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ter naložitev tožnici v plačilo vseh njegovih pravdnih stroškov oziroma podredno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču pred drugim sodnikom, plačilo pritožbenih stroškov pa naj se naloži tožnici. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na obrazložitev sodbe višjega sodišča, ki predstavlja zgolj pravno naziranje in ne obrazložitve nove sodbe prvega sodišča, saj bi v nasprotnem primeru lahko zadevo zaključilo že samo višje sodišče. Navaja, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ki je lahko predmet predhodnega vprašanja in obrazložitve, ampak le za dajatveni del. Nadalje navaja, da pritožbeno sodišče ni potrdilo pravilnosti ugotovitve vrednosti stanovanja prvostopenjskega sodišča, ampak je sicer zmotno navedlo, da je bil očitek toženca v zvezi s tem nepravočasen. Poudarja, da je tožnica zahtevek za izplačilo vrednosti stanovanja postavila šele na glavni obravnavi in v pripravljalni vlogi, ki je bila tožencu vročena 6. 4. 2006. Če bi sodišče to štelo kot poseben tožbeni zahtevek, bi moralo toženca pozvati in mu dati 30-dnevni rok, da se o njem izreče. Ker pa tega ni storilo, je nestrinjanje in prerekanje tožbenega zahtevka več kot očitno v odgovoru na tožbo. Glede na to, da je toženec ugovarjal tožbenemu zahtevku kot celoti, je s tem ugovarjal tudi podrednemu oziroma modificiranemu tožbenemu zahtevku. Nenazadnje pa bi sodišče moralo upoštevati navedbo toženca na obravnavi 6. in 12. 4. 2006, ko je jasno izrazil nasprotovanje spremembi tožbenega zahtevka. Ni namreč dolžnost toženca, da dokazuje vrednost stanovanja, ampak je na tožnici, da dokazuje vtoževano, pri čemer bi morala vrednost spornega stanovanja prikazati tako, da bi jo bilo mogoče preveriti, da bi bila utemeljena in bi upoštevala vse okoliščine konkretne zadeve. Stanovanje je namreč obremenjeno s služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega uživanja stanovanja toženčeve matere, zaradi česar je njegova vrednost bistveno nižja, poleg tega pa iz tega jasno izhaja, da je tudi služnostna upravičenka prispevala k nakupu stanovanja. Zahtevek je tako neutemeljen tako po temelju kot po višini. Nadalje navaja, da mu niso razumljive zakonske zamudne obresti. Meni, da tožnici te sploh ne gredo, pri tem pa se sklicuje na sodbo Višjega sodišča I Cp 92/2009, v kateri je to zavzelo stališče, da v primeru pravnega položaja, do katerega pride pri odsvojitvi skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, ne gre za obogatitveni zahtevek, ampak ga je treba presojati podobno kot pravni položaj, ki nastane pri civilni delitvi skupnega premoženja po 123. členu Zakona o nepravdnem postopku. Tožnici zato tudi ne gredo zamudne obresti od dneva, ko je izvedela za odsvojitev nepremičnine, poleg tega pa stanovanje sploh ne spada v skupno premoženje. Nadalje navaja, da je, glede na to, da skupno premoženje zakoncev predstavlja enotno kategorijo, potrebno ugotoviti prihodke obeh zakoncev ves čas trajanja zakonske zveze. V tem pa je imel toženec skoraj trikrat višje dohodke od tožnice, ki je bila od leta 1991 do razvezne sodbe 11. 5. 2000 brez zaposlitve, zato je tako zanjo kot za mladoletni hčeri s svojimi dohodki skrbel izključno toženec. Tožnici še sedaj plačuje preživnino, v celoti pa je prevzel tudi preživljanje obeh hčera. Nadalje navaja, da je napačno sklepanje prvega sodišča, da predstavlja prispevek za ločeno življenje dohodek zakonca, ki ostane doma. Pripada namreč odsotnemu zakoncu, ki ima večje stroške s preživljanjem izven kroga družine. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem naj bi bil prispevek tožnice k skupnemu premoženju. Pojasnjuje, da delitev skupnega premoženja ne pomeni socialnega korektiva in reševanje socialne stiske, ki je nastala na strani enega od bivših zakoncev. Tožnici namreč toženec plačuje preživnino, poleg tega pa prejema tudi pokojnino.

Obe pravdni stranki sta v odgovorih na pritožbi predlagali zavrnitev in zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnice je delno utemeljena.

Pritožba toženca ni utemeljena.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo v letu 1979, razvezana pa je bila v letu 2000. V zakonu sta se jima v letih 1979 in 1983 rodili dve hčeri. Družina je do leta 1989 živela v skupnem gospodinjstvu s toženčevo materjo v družbenem stanovanju, ki ga je toženec z njenim soglasjem odkupil v letu 1991 v procesu lastninjenja družbenih stanovanj po Stanovanjskem zakonu. Zakonca sta v letu 1981 kupila zemljišče Y za gradnjo stanovanjske hiše, gradila pa sta jo do vselitve v letu 1989. Tožnica je bila v času trajanja zakonske zveze zaposlena do meseca marca 1991, delala pa je še v letih 1992 in 1993 (fotokopija delovne knjižice in podatki ZPIZ). Kasneje se ni več redno zaposlila, ampak je opravljala le priložnostna dela, s čimer je nekaj zaslužila. Toženec je bil redno zaposlen ves čas trajanja zakonske zveze, pogosto je delal v tujini ali na terenu. Izkazani dohodki pravdnih strank kažejo, da je toženec prejemal bistveno višje dohodke od tožnice. Toženec je v letu 1984 prodal podedovano premoženje in denar vložil v gradnjo hiše. Tožnica je skrbela za družino, pri čemer ji je pomagala tudi tašča tako v času, ko so še živeli skupaj, kot tudi po odselitvi pravdnih strank v Y. Tožnica je po svojih močeh pomagala pri gradnji hiše, organizirala dela in skrbela za prehrano delavcem.

Med pravdnima strankama ni sporno, da stanovanjska hiša z zemljiščem Y predstavlja njuno skupno premoženje.

Pravno podlago za odločitev sodišča v premoženjskem sporu med zakoncema glede stanovanja predstavljata določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, in določba 54. člena istega zakona, po kateri zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da tudi stanovanje na naslovu X spada v skupno premoženje pravdnih strank ter v celoti sprejema njegovo dokazno oceno, da je bila kupnina za sporno stanovanje poravnana iz dohodkov zakoncev, pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zveze, in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Tožencu namreč ni uspelo dokazati, da bi bilo stanovanje kupljeno s sredstvi iz njegovega posebnega premoženja. Glede na to, da je toženec s tem stanovanjem razpolagal v celoti s tem, da je s hčerko P. sklenil darilno pogodbo, ima tožnica pravico do izplačila vrednosti svojega deleža na njem, saj je toženec ravnal v nasprotju s 54. členom ZZZDR, tožnica pa veljavnosti pravnega posla ni izpodbijala. Glede očitkov tožnika v zvezi z ugotovljeno vrednostjo stanovanja pritožbeno sodišče ponavlja, da je toženec tožbenemu zahtevku tekom postopka na prvi stopnji nasprotoval le pavšalno, konkretneje pa je ugovarjal zatrjevani višini vrednosti stanovanja šele v pritožbi zoper drugo razveljavljeno prvostopenjsko sodbo. Vsekakor je imel od dne, ko se je seznanil s tožničinim denarnim zahtevkom, dovolj časa, da bi še pred izdajo prve razveljavljene prvostopenjske sodbe izrazil svoje nestrinjanje glede višine kot tudi cene kvadratnega metra stanovanja, ki je predstavljala podlago za izračun vrednosti stanovanja. Ker temu ni pravočasno in substancirano ugovarjal, je glede tega prekludiran, zato njegovih navedb glede vrednosti stanovanja in okoliščin, ki bi lahko vplivale na vrednost stanovanja, sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati.

Sodišče odloči o deležih zakoncev na skupnem premoženju na podlagi določbe 59. člena ZZZDR. Po določbi prvega odstavka se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Skladno z drugim odstavkom pa sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pri presoji višine deležev na skupnem premoženju mora sodišče upoštevati vse oblike prispevkov zakoncev k pridobitvi ali ohranitvi skupnega premoženja v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze ali ekonomske skupnosti in ne le v času nakupa posameznega predmeta skupnega premoženja. Ker je celotno skupno premoženje treba obravnavati enovito, je tudi delež na njem praviloma enak, ne glede na to, da je bil morda prispevek zakoncev v posameznih obdobjih trajanja zakonske zveze večji ali manjši. Trditve pritožnikov glede nepravilno ugotovljenih deležev na skupnem premoženju so neutemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvega sodišča, da znaša delež tožnice 1/3, toženca pa 2/3. Toženec je v celotnem obdobju zaslužil približno 2,7x več kot tožnica. V gradnjo hiše Y je vložil svoje posebno premoženje, ki ga je dobil s prodajo podedovanega premoženja. Vrednost tega premoženja ni bila nezanemarljiva, kot je v svoji obrazložitvi ugotovilo sodišče prve stopnje, nobena od strank pa ugotovitve ni izpodbijala. Tudi tožnica glede materialnega prispevka bivših zakoncev ocenjuje kot še sprejemljivo oceno prvega sodišča, da je njen delež 30%, toženčev pa 70%, nasprotuje pa oceni njenega nematerialnega prispevka. Toženec zaradi pogostih in daljših odsotnosti zaradi dela v tujini res ni mogel skrbeti za družino tako, kot če bi bil doma, zato je varstvo in vzgoja otrok odpadlo predvsem na tožnico, pri tem pa ji je ves čas pomagala toženčeva mama. Pritožbeno sodišče ni sledilo navedbam tožnice, ki pomoči svoje tašče sicer ni zanikala, vendar pa jo je opredelila za nebistveno ter da se je nanašala le na čas, ko je bila hiša v V. že zgrajena. Glede na to, da sta bivša zakonca s hčerama pred selitvijo živela v skupnem gospodinjstvu s toženčevo mamo, pritožbeno sodišče ne dvomi v izpovedbe zaslišanih toženca, njegovih hčera P. in M. ter same M. K., da je slednja že takrat pomembno razbremenila tožnico pri varstvu in vzgoji svojih vnukinj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi kasneje v precejšnjem obsegu pomagala pri skrbi za svoji vnukinji, zlasti glede prehrane. Neutemeljena je tožničina navedba, da bi bilo mogoče upoštevati različen prispevek pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja le glede stanovanja v X, ne pa glede zemljišča Y in na njem stoječe stanovanjske hiše. Skupno premoženje zakoncev je praviloma nedeljiv materialno pravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče, zato je pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju treba upoštevati vse premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi, deleži na vseh predmetih skupnega premoženja pa so praviloma enaki. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju. V obravnavanem primeru je to predstavljal znesek, ki ga je toženec dobil od prodanega podedovanega premoženja in ga je vložil v gradnjo stanovanjske hiše Y. Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo njegov večji delež na skupnem premoženju v višini 2/3, ne pa višjega, kot ga je uveljavljal v postopku na prvi stopnji in v pritožbi. Okoliščine, da mora po razvezi tožnici plačevati preživnino in da preživlja tudi obe hčeri, na odločitev o višini deležev ne more imeti vpliva.

Glede na ugotovljena deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, je sodišče tožnici pravilno priznalo izplačilo 1/3 ugotovljene vrednosti spornega stanovanja ter zahtevane zamudne obresti od 29. 3. 2006, ko je vložila pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da je sporno darilno pogodbo prejela šele skupaj z nasprotno tožbo. Ne drži navedba toženca, da bi bilo treba nastali pravni položaj presojati po 123. členu Zakona o nepravdnem postopku, zaradi česar tožnica ne bi bila upravičena do zamudnih obresti, ampak je potrebno uporabiti določbe o neopravičeni obogatitvi. Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR), v 214. členu določa, da je treba, kadar se vrača neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Toženec je s sklenitvijo darilne pogodbe s svojo hčerko brez vednosti oziroma soglasja tožnice ravnal v nasprotju s 54. členom ZZZDR, zato je tožnica najpozneje od vložitve zahtevka dalje upravičena do plačila zamudnih obresti.

Trditve toženca, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka, niso utemeljene. Tožnica je postavila vmesni ugotovitveni zahtevek, pravno podlago zanj pa predstavlja tretji odstavek 181. člena ZPP. Namen tega zahtevka je, da stranka z njim lahko doseže, da sodišče v izreku sodbe odloči o tistem, o čemer bi sicer moralo odločati kot o predhodnem vprašanju (torej ugotovitev (ne)obstoja tistega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku), kar v konkretnem primeru predstavlja ugotovitev, ali sporno stanovanje na naslovu X spada v skupno premoženje pravdnih strank. Šele na podlagi te ugotovitve je namreč lahko utemeljen tožničin zahtevek na plačilo denarnega zneska, ki glede na vrednost stanovanja predstavlja njen delež na skupnem premoženju. Sodišče mora v vsaki pravdi (razen če se odloči, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja) pred odločitvijo o utemeljenosti zahtevka, rešiti predhodno vprašanje, od volje strank pa je odvisno, ali bo sodišče o prejudicialnem pravnem razmerju odločilo z učinkom le za konkretno pravdo ali pa z učinkom pravnomočnosti v primeru postavljenega vmesnega ugotovitvenega zahtevka. To pomeni, da bi se o tem vprašanju sodišče moralo izreči, tudi če ta zahtevek ne bi bil postavljen. Ker vmesni ugotovitveni zahtevek ne pomeni nepotrebnega obremenjevanja sodišča in nasprotne stranke, tožniku za vložitev takega zahtevka ni potrebno posebej izkazati pravnega interesa, ki sicer predstavlja procesno predpostavko pri ugotovitvenem zahtevku, saj jo nadomešča pogoj prejudicialnosti.

Neutemeljena je pritožbena navedba o nesklepčnosti toženčevega zahtevka iz nasprotne tožbe. Iz celotnega zahtevka namreč jasno izhaja, da ne zahteva ugotovitve in vpisa višjega deleža le na sami stanovanjski hiši kot zatrjuje tožnica, ampak na celotni nepremičnini, na kateri ta hiša stoji. Nepremičnina je z navedbo parcelne številke, vložne številke in oznako katastrske občine določno opredeljena z identifikacijskimi znaki, kot jih zahteva Zakon o zemljiški knjigi. Neutemeljena pa je tudi njena trditev, da bi morala biti deleža na zemljišču in na njej stoječi stanovanjski hiši različna. Ob upoštevanju določila 12. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se nepremičnina vpiše v zemljiško knjigo z identifikacijskim znakom kot zemljiška parcela, temu pa ustreza tudi obravnavani tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

Iz navedenih razlogov izhaja, da sta pritožbi pravdnih strank proti odločitvi o glavnih zahtevkih neutemeljeni, saj pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba tožnice je v delu, v katerem izpodbija izrek o stroških, utemeljena. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ker je vsaka uspela v približno enakem obsegu postavljenega zahtevka v tožbi oziroma v nasprotni tožbi, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča ta odločitev napačna. Tožnica je glede uveljavljanega solastnega deleža do 1/2 uspela s 66,6% svojega zahtevka, ker ji je sodišče prisodilo 1/3 delež na skupnem premoženju. Uspela je tudi v delu, s katerim je zahtevala, da spada v skupno premoženje stanovanje na naslovu X. Toženec je z zahtevkom na ugotovitev njegovega solastnega deleža v višini do 9/10 dejansko uveljavljal le delež do 4/10 od deleža tožnice do 5/10, kar pomeni, da je uspel z 41,65% svojega zahtevka. Glede na navedeno pa je sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, odločilo, da je tožničin uspeh v pravdi 70%, toženčev pa 30%. Po izračunu prvega sodišča, ki ga nobena od strank ni izpodbijala, znašajo odvetniški stroški tožnice 10.600 točk, kar znese 4865,4 EUR, toženčevi pa 10.665 točk, kar znese 4895,235 EUR. Glede na doseženi uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 3405,78 EUR, toženec pa 1468,57 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožnici povrniti 1937,21 EUR stroškov pravdnega postopka. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi stroškovne odločitve temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nosi pritožbene stroške. Tožnica je s svojo pritožbo uspela le v manjšem delu glede stranske terjatve zato je sodišče skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.