Jedro

Glede na ugotovljene zdravstvene težave in zdravstveno stanje, je pri tožnici prišlo do zmanjšane delovne zmožnosti. Podana je invalidnost III. kategorije. Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za pridobitno delo oziroma za izgubo delovne zmožnosti brez preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 5. 2013 in št. ... z dne 11. 7. 2013 ter jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 18. 10. 2012 in se ji priznajo pravice na tej podlagi. Obenem je odločilo, da stroški sodnega postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba popolnoma nepravilna in nezakonita. Tožnica je zelo slabega zdravstvenega stanja. To stanje in eventuelno delovno nezmožnost, bi se moralo zato ugotavljati z izvedencem medicinske stroke. Iz zdravstvene dokumentacije in zaslišanja tožnice izhaja, da je povsem nezmožna za delo in bi zato morala biti razvrščena v I. kategorijo invalidnosti ter priznana pravica do invalidske pokojnine. Meni, da je sodišče izdalo izpodbijano sodbo preuranjeno, saj bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, česar pa ni storilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni kršilo določb postopka in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Le v primeru, da bi sodišče ocenilo, da iz medicinske dokumentacije in iz izvedenskih mnenj tožene stranke izhaja, da so izvidi in mnenja posameznih specialistov nejasna, nepopolna, sama s seboj v nasprotju ali je v nasprotju eno mnenje z drugim mnenjem ali izvidom ali bi nastal utemeljen dvom v pravilnost takšnih izvidov in mnenj in bi navedene listine ne dale zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava, bi moralo sodišče dvom o resničnosti tožničinih zdravstvenih težav odstraniti z izvajanjem dodatnih dokazov, po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Takšnega stanja in potrebe po izvajanju dodatnih dokazov pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotovilo in glede na razpoložljivo dokumentacijo in ugotovitve posameznih specialistov ter oceno tožničine delovne zmožnosti v predsodnem postopku s strani izvedenskih organov toženca, to je invalidske komisije I. in II. stopnje, utemeljeno ni izvajalo dodatnih dokazov. Tako utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nikakršnih odstopanj med medicinsko dokumentacijo in enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij, da je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost. Sodišče prve stopnje ne samo, da ni ugotovilo nobenih nasprotij med mnenji in medicinsko dokumentacijo in da je dejansko stanje že z mnenji, podanimi v predsodnem postopku, dovolj razčiščeno in ugotovljena tožničina delovna zmožnost oziroma preostala delovna zmožnost, tožnica tudi konkretnih razlogov za dvom v podana mnenja in za dodatno izvajanje dokazov, v pritožbi ne navaja in se nanje ne sklicuje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 15. 5. 2013 in št. ... z dne 11. 7. 2013 in ugotavljalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Tožnica je uveljavljala, da se citirani odločbi odpravita in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine.

Po 1. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zavarovanec, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, pa se glede na 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti.

Takšno stanje je pri tožnici ugotovil toženec in tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti, enako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in posledično tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo ter izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre pri tožnici za diskretno lumboishialgijo levo in za blažjo kronično okvaro korenin L5 obojestransko, kasneje pa je bila ugotovljena diskus hernija. Tožnica je imela težave še z rotatorno manšeto leve rame, druge težave, ki naj bi bile razvidne iz medicinske dokumentacije pa so se po zdravljenju umirile. Tako se je med drugim umiril artritis (izvid z dne 21. 3. 2013). V zvezi s tem glede na predhodne izvide (z dne 4. 11. 2010 in 22. 3. 2012) ni bilo ugotovljenih pomembnih odklonov, saj so bili parametri vnetja nizki.

Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za pridobitno delo oziroma za izgubo delovne zmožnosti brez preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ima tožnica kar nekaj zdravstvenih težav, tako z aksialnim skeletom, revmatoidnim artritisom, ščitnico, srcem, psiho, vendar nobena od teh težav ni takšne narave, da ne bi bila obvladljiva s terapijo ali da bi posamezna težava ali vse skupaj imele za posledico popolno izgubo delovne zmožnosti.

Glede na ugotovljene zdravstvene težave in zdravstveno stanje, je pri tožnici prišlo do zmanjšane delovne zmožnosti. Takšno stanje sta ugotovili obe invalidski komisiji, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni našlo nobenega razloga za dvom v takšni mnenji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v predloženih izvidih ni nobenega takšnega izvida, ki bi ugotavljal popolno nezmožnost za vsako pridobitno delo. Razen tega je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da sta v obeh senatih invalidskih komisij sodelovala zdravnika specialista ortopeda, v katero specialnost spadajo tožničine vodilne zdravstvene težave, prav tako pa zdravnik specialist nevropsihiater ter specialist medicine dela, ki je ustrezen specialist za ugotavljanje delovne zmožnosti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 353. člena kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.